Jedro

ZST ureja, da je taksna obveznost dveh ali več oseb nerazdelna. Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje le zoper tistega, ki mu je bila s sklepom priznana ta ugodnost. Če je taksnih zavezancev več, pa so bili zgolj nekateri oproščeni plačila sodne takse, morajo preostali plačati celotno vrednost sodne takse in ne sorazmerno zmanjšano vrednost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prvo tožnico oprostilo plačila sodnih taks, drugemu in tretjemu tožniku pa je dopustilo obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 855,00 EUR in sicer v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 142,50 EUR.

Zoper sklep se pritožujeta drugi in tretji tožnik in navajata, da je pri zapisu zneska sodne takse v 3. tč. izreka sklepa z dne 20.9.2010 prišlo do očitne pomote, saj bi moralo sodišče upoštevati, da lahko znaša taksna obveznost le 2/3 celotne takse za tožbo. Ker celotna taksa za tožbo znaša 855,00 EUR, višina sodne takse, ki sta jo dolžna plačati drugi tožnik in tretji tožnik, znaša le 570,00 EUR, posamezni od šestih obrokov pa 95,00 EUR. Tožnika sodišču predlagata, da s popravnim sklepom popravi v 3. tč. izreka navedeni znesek 855,00 EUR v pravilnega 570, 00 EUR in znesek 142,50 EUR v 95,00 EUR, podrejeno pa vlagata pritožbo zoper sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse moralo v korist drugega in tretjega tožnika upoštevati, da je prvo tožnico oprostilo plačila sodne takse in jima zato zmanjšati taksno obveznost za 1/3, je neutemeljen. Po določilu 8. odst. 3. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) je taksna obveznost dveh ali več oseb nerazdelna. Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnemu plačilu takse pa je v korist le tistemu, ki mu je s sklepom priznana ta ugodnost (1. odst. 14. čl. ZST). Zato zakon izrecno ureja primer, če vloži vlogo skupaj več oseb, pa je zgolj za nekatere izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnemu plačilu taks, pri čemer določa, da morajo osebe, za katere ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva (2. odst. 14. čl. ZST). V obravnavanem primeru, ko tožniki niso zgolj formalni sosporniki, je sodišče prve stopnje celotno taksno obveznost pravilno razdelilo med preostala dva tožnika, ki taksne obveznosti nista bila oproščena, in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP.