Jedro

Sodišče v upravnem sporu preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru prvostopenjske inšpekcijske odločbe, s katero so bili tožniku izrečeni inšpekcijski ukrepi, na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v času njene izdaje. Kasneje nastale okoliščine na to presojo ne morejo vplivati, tako tudi ne v tožbi zatrjevana uskladitev postavljenega oglasnega panoja z zahtevami prostorskega izvedbenega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje dvotočkovnega dvostranskega oglasnega panoja na zemljišču parc. št. 968 k.o. 2636 …, dimenzij 5,16 m x 2,36 m, nameščenega na višini od 1,12 m do 1,4 m. Naložila ji je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njegovo gradnjo (1. točka izreka), da navedeni objekt odstrani v roku 30 dni od vročitve odločbe in vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer bo navedena obveznost izvršena v postopku izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka). Za objekt je na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrekla prepovedi (4. točka) in navedla, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka) ter da je odločba prosta takse (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da obravnavani objekt ne izpolnjuje pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, določenih v 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) v povezavi z zahtevo iz priloge 3 Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN) o tem, kakšno urbano opremo je dopustno postavljati na omenjeni lokaciji. Ker tožnica za postavitev drugačne urbane opreme nima gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zaradi česar je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da v zadevi ni izpolnjen pogoj za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 3. a člena ZGO-1 in 12. člena Uredbe, saj je objekt postavljen v nasprotju s prostorskim aktom. Iz točke I.3. priloge 3 OPN – podrobni prostorski izvedbeni pogoji izhaja, da je na točkovne lokacije dopustno postaviti samo enonožne velike samostoječe table, tako da znaša višina spodnjega roba najmanj 2,4 m in največ 2,6 m, merjeno od tal. Ker je tožnica postavila dvotočkovni oglasni pano iz jeklene konstrukcije, obravnavana urbana oprema ne izpolnjuje vseh pogojev za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja, čeprav ustreza opredelitvi objekta za oglaševanje iz k. točke 20. člena Uredbe.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil sporni objekt res t.i. dvonožni objekt, ki pa ga je tožnica na podlagi ugotovitev med inšpekcijskim ogledom 6. 12. 2011 v zakonskem roku zamenjala s samostoječim enonožnim objektom za oglaševanje. Navedeno je bilo ugotovljeno tudi med kontrolnim inšpekcijskim ogledom 29. 3. 2012. S tem je izpolnila vse predpisane pogoje za postavitev tovrstnega objekta, zato je bilo dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno. Nadalje meni, da bi ji moral gradbeni inšpektor, potem ko je od nje 18. 11. 2011 zahteval pisno pojasnilo, v skladu z določbo 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) postaviti rok za saniranje ugotovljenih napak. Ker je bil inšpekcijski ogled opravljen že 6. 12., odločba pa izdana 16. 12. 2011, v tem obdobju pa inšpekcijski organ dejanskega stanja ni preverjal, ni mogoče zaključiti, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Upravni organ bi namreč glede na njena pojasnila, ki jih je dala v zvezi z zahtevo inšpekcijskega organa, utemeljeno lahko pričakoval spremembe na predmetnem objektu. Življenjsko nevzdržna pa je tudi razlaga toženke, da vloge, vložene na MOL za izdajo soglasja, ni mogoče enačiti z že izdanim soglasjem. Splošno znano je, da upravni organi ne odločajo v instrukcijskih rokih, ki jih določa ZUP. Tako je tožnica v konkretnem primeru 19. 1. 2010 vložila zahtevo za izdajo soglasja, vendar odgovora ni prejela. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in postopek ustavi, oziroma naj zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta, rekonstrukcija in odstranitev objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Brez gradbenega dovoljenja se lahko začne gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena), ki pa se ne sme postaviti v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena). Glede na navedeno je v 12. členu Uredbe določeno, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni pogoji: da je v tej uredbi objekt izrecno določen kot enostavni objekt (prva alineja), da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt (druga alineja), da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti (tretja alineja) ter da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni s to Uredbo (četrta alineja). Iz točke I/3 (podrobni prostorski izvedbeni pogoji za postavitev objektov za oglaševanje) v prilogi 3 OPN izhaja, da je na točkovne lokacije dopustno postaviti samo enonožne velike samostoječe table, ki morajo biti na teh lokacijah postavljene tako, da znaša višina spodnjega roba najmanj 2,4 m in največ 2,6 m, merjeno od tal (kota okoliškega terena), če organ Mestne uprave MOL, pristojen za gospodarske javne službe, ne določi drugače. Glede na navedeno podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker v zadevi ni sporno, da obravnavani oglasni pano ni bil postavljen v skladu z določbami OPN, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožnica za sporni objekt imeti gradbeno dovoljenje. Ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji za gradnjo brez tega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zato se sodišče sklicuje na pravilne in popolne razloge obeh odločb in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Sodišče v upravnem sporu preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru prvostopenjske inšpekcijske odločbe, s katero so bili tožniku izrečeni inšpekcijski ukrepi, na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v času njene izdaje. Kasneje nastale okoliščine na to presojo ne morejo vplivati, tako tudi ne v tožbi zatrjevana uskladitev postavljenega oglasnega panoja z zahtevami prostorskega izvedbenega akta, kar da je bilo ugotovljeno med kontrolnim inšpekcijskim ogledom 29. 3. 2012. Na tej podlagi tožnica zato ne more utemeljevati pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v času izdaje izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi ne z izražanjem domnev, da je bilo to stanje nepravilno ugotovljeno zgolj zaradi dejstva, ker je med ogledom in izdajo izpodbijane odločbe preteklo deset dni. Tožnica namreč konkretno ne pove, katero dejstvo je bilo nepravilno ugotovljeno, niti izrecno ne zatrjuje, da je sporni objekt uskladila z OPN pred izdajo izpodbijane odločbe, zato je treba njene ugovore glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja kot neutemeljene zavrniti. Sodišče namreč v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Prvostopenjski upravni organ tožnici ni bil dolžan postavljati rokov za odpravo ugotovljenih napak na podlagi določb ZIN. Ker je šlo v obravnavanem primeru za postopek zaradi nelegalne gradnje, je bilo treba pri izbiri inšpekcijskega ukrepa uporabiti določbe ZGO-1 kot specialnega predpisa. Ta pa razen ukrepov, predvidenih v 152. členu, ne predvideva drugih ravnanj. Tudi začetek opravljanja del, s katerimi naj bi tožnica odpravila neskladnost oglasnega panoja z določbami OPN, ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj je to dejstvo relevantno le za nadaljnje vodenje tega postopka v zvezi z vprašanjem izvršitve naloženih ukrepov.

Prav tako se sodišče strinja s stališčem, da vložene vloge za izdajo soglasja še ni mogoče enačiti z že izdanim soglasjem, razen ko gre za primer, ko predpis določa domnevo izdanega soglasja, če organ o zahtevi ne odloči v predpisanem roku. Take situacije tožnica za obravnavani primer ne zatrjuje, zato so njeni tožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti njene navedbe o prekoračitvi rokov upravnih organov pri odločanju, saj ima stranka v takem primeru možnost doseči izdajo soglasja z uporabo inštituta molka organa, kot to pravilno ugotavlja že sama, zaradi škode kot posledice nezakonitega ravnanja organov pa lahko uveljavlja ustrezne zahtevke v civilnem sodnem postopku.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).