Jedro

Tožnik v spornih dneh ni prišel na delo in tožene stranke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 21. 11. 2013 podala tožniku (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas tudi od dne 26. 11. 2013 dalje (I/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, ga razporediti na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I/3. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od dne 26. 11. 2013 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I/4. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I/5. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče v celoti slediti njegovemu zagovoru in da je bil v času odsotnosti z dela bolan. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbi nadrejenega delavca A.A. glede teže očitanih kršitev. V tej zvezi je protispisno ugotovilo, da naj bi bil zavezan obveščati o svoji odsotnosti samo A.A. in ne tudi B.B., ki je bil tudi njegov nadrejeni delavec. Sodišče je pavšalno ugotovilo, da je njegova odsotnost z dela povzročila težave pri nemotenem poslovanju tožene stranke. Tudi ne more vzdržati ugotovitev, da je bilo zaradi njegovih kršitev porušeno zaupanje med strankama. Poleg tega navaja, da je tožena stranka vodila postopek in izdala izredno odpoved po nepooblaščeni osebi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti raziskovati, če je izpodbijano odpoved podal upravičen organ tožene stranke. Tudi sicer bi moral tožnik to v postopku pred sodiščem pravočasno ugovarjati, kar pa ni storil. Poleg tega predstavlja takšno opozarjanje novoto, ki se v pritožbenem postopku ne more več upoštevati. Tožena stranka ni dobila od tožnika nikakršnega opravičila glede odsotnosti z dela za dne 9. 11. 2013 in 12. 11. 2013. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 21. 11. 2013 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalca mesarja iz odpovednega razloga po določbi 2. alinee prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka je tožniku očitala, da dne 9. 11. 2013 ni prišel na delo v poslovno enoto C.. Poleg tega tudi dne 12. 11. 2013 ni prišel na delovno mesto v poslovno enoto D., čeprav je za svoje delovne obveznosti vedel, o svoji odsotnosti pa ni obvestil pristojnih nadrejenih delavcev. Zaradi takšne tožnikove kršitve je bil v navedenih dneh moten delovni proces pri toženi stranki, saj je morala ustrezno drugače organizirati delo. Tožnik je bil že pred tem opozorjen na enake kršitve, pa očitno tega ni upošteval. Tožena stranka je ugotovila porušeno zaupanje med strankama, zaradi česar nadaljevanje z delovnim razmerjem tožnika ni bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano izredno odpoved in ugotovilo, da je bila zakonita. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je pri presoji očitanih kršitev ugotovilo, da tožnik dne 9. 11. 2013 in 12. 11. 2013 ni prišel na delo, pri čemer je glede tega tožena stranka dokazala neupravičenost izostanka in neobvestitev o izostanku za navedena dneva. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da obe kršitvi skupaj pomenita hudo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po določbi 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik se je zavedel, da zaradi njegovega ravnanja lahko pride do kršitve, vendar je lahkomiselno mislil, da do tega ne bo prišlo, v tej zvezi pa je odločilno, da je bil na spoštovanje delovnih obveznosti pred tem ustno in pisno opozorjen, poleg pa se je tožnik zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi, da bo vestno izpolnjeval delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da predstavlja vestno opravljanje del najosnovnejše delavčeve dolžnosti, kot je to predpisano v določbi prvega odstavka 33. člena ZDR-1, na to pa se je tožena stranka sklicevala tudi v pisni odpovedi. Tožniku nadrejeni delavec vodja mesnic A.A. je namreč izpovedal, da so morali zaradi tožnikove odsotnosti z dela najti ustrezno zamenjavo, saj se mesarja ne da kar tako nadomestiti, posebno ne v poslovalnicah, ko v eni izmeni dela zgolj en mesar. Tožnik je vedel, da mora o odsotnosti obveščati samo navedeno pričo in je bil o tem opozorjen že takoj, ko je prvič izostal z dela, poleg tega pa mu je bilo jasno, da poslovalnica brez mesarja ne more poslovati. V tej smeri mu je A.A. določno predočil, da mora opravičiti izostanek najmanj zjutraj za tekoči dan, ne pa da se z opravičilom odlaša oz. do njega sploh ne pride.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča glede na tako podano izpovedbo nadrejenega delavca A.A. ne more biti sprejemljivo sklicevanje pritožbe, da je bil tožnik dolžan o odsotnosti obveščati tudi B.B. in da bi se zaradi tega moralo zaslišati še navedenega nadrejenega delavca. Potrebno je namreč upoštevati izpovedbo A.A., da je s tožnikom glede delovnih obveznosti kontaktiral samo on, pri čemer dodaja, da tožnik sploh ni razpolagal s telefonsko številko B.B.. Zato v tej smeri podano pritožbeno izpodbijanje, da v sporu glede vprašanja obveščanja in odnosa tožnika do nadrejenih delavcev ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je skladno z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo porušeno zaupanje med strankama, zaradi česar nadaljevanje z delovnim razmerjem tožnika ni več mogoče. Tožena stranka je v sporu dokazala, da je tožnik že prej huje kršil delovne obveznosti in bil na posledice ponovnih kršitev ustrezno opozorjen. Za presojo utemeljenosti porušenega odnosa med strankama pa je odločilno, da je morala tožena stranka v očitanih dnevih zaradi tožnikove odsotnosti ustrezno organizirati delo v poslovalnicah ter dobiti na razpolago drugega mesarja, da je lahko poslovanje sploh normalno teklo. Ker pa je tožnik v tej zvezi zlorabil zaupanje tožene stranke, je očitno, da nanj v bodoče ni mogla več računati.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa tudi ostali pritožbeni razlogi za drugačno presojo niso pomembni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za očitek pritožbe, da tožena stranka ni vodila in izdala izredne odpovedi tožniku po zakonitem zastopniku, temveč po pooblaščeni osebi. Vendar je glede tega potrebno navesti, da ZDR-1 ne opredeljuje kroga oseb, ki so lahko pooblaščene za zastopanje na strani delodajalca. Tudi glede pooblastila za izdajo odpovedi ne določa kakršnihkoli omejitev, razen to, da mora biti odpoved pisna. V tej zvezi je sodna praksa že zavzela stališče(1) , da pooblaščenec delodajalca ni dolžan delavcu predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena volja delodajalca, dokaže v postopku pred sodiščem. To pomeni, da lahko v imenu delodajalca v postopku izredne odpovedi nastopa tudi pooblaščenec, ki ga zato pooblasti zakoniti zastopnik, kot je bilo to izkazano tudi v konkretnem primeru. Zato opozarjanje pritožbe, da je tožena stranka v sporu šele kasneje predložila pooblastilo, da je v tožnikovem primeru vodil in izdal izredno odpoved direktorjev pooblaščenec, ne more biti upoštevno.

Ne glede na zgoraj podano razlago pravnega vprašanja zastopanja delodajalca pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik na to okoliščino sklicuje šele v pritožbi, kar vse predstavlja pritožbeno novoto, ki se skladno z določbama 286. in 337. člena ZPP v tem postopku ne more upoštevati.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 73/2011 in sklep opr. št. VIII Ips 162/2011.