Jedro

Delodajalec in organizacija za plačilni promet morata poznati omejitve izvršbe iz 101. in 102. člena ZIZ in pri izvrševanju sklepa paziti, da bodo omejitve iz 101. in 102. člena ZIZ spoštovane. Sodišče pa ni dolžno v svojem sklepu obrazlagati, na kakšen način bo organizacija za plačilni promet določila, katere prilive, ki bodo prispeli na transakcijski račun dolžnice, je potrebno zarubiti in do kakšne višine oziroma kako se bo ločilo tiste prilive, ki so že ustrezno zmanjšani zaradi rubeža na plačo. Banka bo torej lahko opravila blokado in poplačilo iz dolžničine plače in drugih privilegiranih prejemkov le z upoštevanjem omejitev in prepovedi iz 101. in 102. člena ZIZ, tako, da ne bo prišlo do dvakratnega rubeža iste plače oziroma prejemka - najprej pri delodajalcu in nato še pri organizaciji za plačilni promet.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V I. tč. izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnice zavrne. V II. tč. izreka izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo, da v roku 8 dni upniku povrne nadaljnje stroške izvršilnega postopka, odmerjene na 42.460,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2005 dalje do plačila.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo glede njenih navedb v ugovoru, da je odločitev v izpodbijanem sklepu neživljenjska in v praksi neizvedljiva. Dolžnica zato v tej pritožbi ponovno opozarja, da za ugotovitev neživljenjskosti odločbe ni potrebno, da bi se to pokazalo v praksi, saj je možno takšne stvari predvideti vnaprej. Odločitev sodišča, kot ta izhaja iz sklepa z dne 21.3.2005, je v praksi neizvedljiva. Sodišče namreč posredno predpostavlja, da obstaja med delodajalcem dolžnice ter organizacijo za plačilni promet ustrezna povezava, na podlagi katere bo organizacija za plačilni promet informirana o tem, kolikšen del dolžničine plače je bil že zarubljen ter kolikšen del prejemka, ki bo prispel na transakcijski račun dolžnice, mora, ob upoštevanju sklepa o izvršbi ter omejitev iz 101. in 102. čl. ZIZ, organizacija za plačilni promet zarubiti. Ker ustrezna povezava med delodajalcem in organizacijo za plačilni promet ne obstaja, je odločba sodišča neživljenjska in v praksi neizvedljiva, negativne posledice le - tega pa bo najverjetneje nosila dolžnica. Dolžnica je pričakovala, da bo sodišče izpodbijani sklep razveljavilo oz. v nasprotnem primeru obrazložilo svojo odločitev, v kateri bo med drugim navedlo način, na podlagi katerega bosta organizacija za plačilni promet ter delodajalec informirana o obremenitvi osebnega dohodka dolžnice in tako ne bo prišlo do prekomernega rubeža. Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijanem sklepu zgolj strogo formalno postavilo na stališče, da do prekomernega rubeža ne bo prišlo, ker je prepovedan. Dolžnica pričakuje od sodišča, da ji jasno obrazloži, na kakšen način bo organizacija za plačilni promet določila, katere prilive, ki bodo prispeli na transakcijski račun, je potrebno zarubiti in do kakšne višine oz. kako se bo ločilo tiste prilive, ki so že ustrezno zmanjšani zaradi rubeža na plačo, od tistih prilivov, na katere z rubežem še ni bilo poseženo. Dolžnica se v primeru kršitve njenih pravic sicer zaveda svojih možnosti v okviru 52. čl. ZIZ, vendar pa se ji kljub temu zdi, da bi morale biti odločbe sodišč praktično izvedljive ter da gotovo ni bil namen zakonodajalca, da se v okviru 52. čl. ZIZ rešuje nepravilnosti, ki pravzaprav izvirajo že iz samega sklepa o izvršbi. Glede na navedeno dolžnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru dolžnice in dovoljeno izvršbo omeji tako, da se opravi le z enim izvršilnim sredstvom, pri čemer je potrebno upoštevati zakonske omejitve glede višine rubeža, oz. da izpodbijani sklep z dne 28.4.2005 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21.3.2005 dovolilo izvršbo z novima izvršilnima sredstvoma, in sicer z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri organizaciji za plačilni promet in z rubežem plače, ki jo dolžnica prejema pri delodajalcu. Tako v ugovoru zoper navedeni sklep, kot tudi sedaj v pritožbi dolžnica trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje v praksi neizvedljiva z vidika omejitev izvršbe, ki jih predpisujeta 101. in 102. člen ZIZ. Trdi namreč, da med delodajalcem in organizacijo za plačilni promet ne obstaja ustrezna povezava, kar bi lahko privedlo do tega, da bi bila plača dolžnice v nasprotju s 101. in 102. členom ZIZ prekomerno obremenjen. Pritožnici je potrebno pojasniti, da je sklep, kakršnega je izdalo sodišče prve stopnje, izvedljiv in izvršljiv, delodajalec in organizacija za plačilni promet pa morata poznati omejitve izvršbe iz 101. in 102. člena ZIZ in pri izvrševanju sklepa paziti, da bodo omejitve iz 101. in 102. člena ZIZ spoštovane. Sodišče pa ni dolžno v svojem sklepu obrazlagati, na kakšen način bo organizacija za plačilni promet določila, katere prilive, ki bodo prispeli na transakcijski račun dolžnice, je potrebno zarubiti in do kakšne višine oziroma kako se bo ločilo tiste prilive, ki so že ustrezno zmanjšani zaradi rubeža na plačo, kot to zmotno pričakuje dolžnica. Organizacija za plačilni promet se je dolžna držati 137. člena ZIZ, ki določa, da na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe (101. člen), oziroma je izvršba nanje omejena (102. člen), ni mogoče seči z izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. Banka bo torej lahko opravila blokado in poplačilo iz dolžničine plače in drugih priviligiranih prejemkov le z upoštevanjem omejitev in prepovedi iz 101. in 102. člena ZIZ, tako, da ne bo prišlo do dvakratnega rubeža iste plače oziroma prejemka - najprej pri delodajalcu in nato še pri organizaciji za plačilni promet. Ker je torej prvostopenjsko sodišče povsem pravilno ugovor dolžnice zavrnilo, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zaradi neuspeha pritožbe bo morala pritožnica kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka(prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).