Jedro

Sodišče prve stopnje za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke ozioroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imela trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo, tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi morala kako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročll, da je bila škoda večja kot bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila terjatve v višini 17.405,05 EUR s pp. (točka I. Izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 1.542,96 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. Izreka). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je do delovne nezgode prišlo zaradi opustitve predvidenih ukrepov s področja varstva in zdravja pri delu, predvsem neustrezne organizacije dela in nadzora, zato je za nastalo škodo, ki jo predstavljajo izplačana nadomestila za invalidnost delavca, odgovorna tožena stranka kot delodajalka skladno z določbami členov 190, 191 in 193 ZPIZ-2. 2. Tožena stranka izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično uporabilo napačno materialno pravo, ker da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala ugovor vzročne zveze, da za nastalo nezgodo ni odgovorna, iz česar da izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Ne drži, da je tožena stranka šele na zadnjem naroku navajala, da je zavarovanec tožeče stranke doprinesel k škodnemu dogodku. Tožena stranka je v pripombah na izvedensko mnenje navedla, da je eden od več vzrokov tudi nepravilno delo delavca, ki se kaže v neupoštevanju točke 5.9 navodil za varno delo številka 603, kjer navodila urejajo pri vgrajevanju JLP ter ostalih delih ob potencialno nevarni čelni steni jamske proge, da se je potrebno izogibati položaju – hrbet proti čelni steni. To je potrdila tudi izvedenka, kljub temu, da ni strokovnjakinja s področja rudarskih del. Sodišče pa se ni opredelilo, koliko je delavec s tem svojim ravnanjem doprinesel k nastali škodi tako, da je v tem delu dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno ter napačno uporabljeno materialno pravo. Razjasnitev teh okoliščin ne bi dodatno zavlekla reševanja postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o deljeni odgovornosti in presojati vse okoliščine ali je podana deljena odškodninska odgovornost. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti povzelo izvedensko mnenje in je temu sledilo v celoti tudi v delu, kjer je izvedenka ocenjevala verodostojnost dokaznih listin. S tem je storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj izvedenka nima pristojnosti niti ni za to usposobljena, da bi ocenjevala listinske dokaze in opredeljevala dokazno vrednost teh. Sodišče se je namreč sklicevalo, da ob pojasnilu izvedenke, da prejema navodil št. 603, ki govorijo o prepovedi položaja hrbet proti čelni steni s strani zavarovanca, ni bilo možno z gotovostjo ugotoviti, saj listina ni bila predložena v celotni vsebini. Tožena stranka navaja, da je že v pripravljalni vlogi 30. 8. 2019 podala navedbe, da je delavec seznanjen z navodili za varno delo, ki veljajo pri toženi stranki in kot dokaz priložila izpis osebnega kartona za delavca K., iz katerega je razvidno, kakšno usposabljanje je opravil in s kakšnimi navodili je bil seznanjen. Prejeta navodila se v osebnem kartonu vodijo po vrstnem redu glede na številko navodil. Vendar pa je očitno prišlo so situacije, da sodišče ni prejelo listinskega dokaza v popolni obliki. Najverjetneje je prišlo do očitne pomote pri razvrščanju priloženih listinskih dokazov sodišču in tožeči stranki. Zakaj je do tega prišlo si tožena stranka ne zna razložiti, saj je iz osebnega kartona jasno razvidno, da je na 12 straneh, kar je razvidno iz zgornjega desnega kota listine. Tožena stranka je mnenja, da bi jo sodišče moralo pozvati oziroma vsaj opomniti, da ne razpolaga s celotno listino. Na vsak način gre v tem primeru za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega navaja, da v postopku ni bilo prerekano, da je poškodovanec prejel navodila zaradi česar bi to dejstvo bilo potrebno obravnavati kot nesporno. Sodišče navedbe izvedenke, ki je zatrjevala, da ni gotovo, da je oškodovanec prejel navodilo št. 603 ne bi smelo upoštevati. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena točka 15 ZPP ter člena 7, člena 243 in 286/4 ZPP, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Tožena stranka nadalje navaja, da je sodba tudi pomanjkljivo obrazložena, saj je sodišče oprlo svojo sodbo na dejstvo, da je predhodna izmena izšla iz smeri, kar izhaja zgolj iz izjave priče delavca D. K., ni pa sodišče v zvezi s tem izvajalo drugih dokazov, na podlagi katerih bi z gotovostjo to dejstvo ugotovilo in ne bi nadalje napačno sprejelo stališča, da delo ni potekalo varno skladno z navodili. Pri tem je sodišče spregledalo dejstvo, da delavcem ta okoliščina ni bila znana in so izvedlo delo varno, glede na okoliščine v katerih je delo opravljala njihova izmena. Glede na obstoječe in poznane okoliščine pri delu izmene, v kateri je prišlo do nezgode delavca, je bil tako po mnenju tožene stranke nadzor ustrezen, skladno z 22. členom Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter o tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin pod zemljo. Dejstvo je, da predhodna izmena ni mogla predvideti kako bo delo potekalo v naslednji izmeni, na kar kaže dejstvo, da je do nezgode prišlo v zadnji uri izmene, torej po 6 urah dela, kar izhaja iz obrazca list. št. 1/OBR0051 in nakazuje na dejstvo, da ni šlo za pomanjkljiv nadzor in neustrezno organizacijo dela, kar je tožena stranka navedla že v predhodnih vlogah in v pripombah na izvedensko mnenje, saj je delo nemoteno potekalo naprej in ni šlo za delovišče, ki bi bilo izpostavljeno povečanemu tveganju in niso bili predpisani posebni varnostni ukrepi, kot zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Šlo je za stvar trenutka, ki je zadevo spremljal in ni bilo videti, da se bo odluščila stena kot izhaja iz izjave priče A. S.. Temu pa sodišče ni sledilo niti se do teh dejstev v sodbi ni opredeljevalo in je s tem kršilo pravila pravdnega postopka v smislu člena 339/II točka 14 ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po toženi stranki pritožbeno uveljavljane postopkovni kršitve v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo vsa za odločitev relevantna dejstva z jasnimi in skladnimi ter prepričljivimi razlogi. Po toženi stranki očitanih protispisnosti pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni zasledilo. Če pa je sodišče prve stopnje po toženi stranki pritožbeno izpostavljene dokaze drugače dokazno ocenilo kot bi želela tožena stranka, s tem ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze popolno, vestno in skrbno dokazno ocenilo, vsakega zase in vse skupaj ter prepričljivo obrazložilo za odločitev relevantno dejansko stanje. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pa je tudi pravilno uporabilo za odločitev relevantno materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da se sodišče ni opredelilo do soprispevka delavca k nastali nezgodi in posledično, da ni ugotavljalo deljene odgovornosti po 171. členu OZ, kot naj bi to uveljavljala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke oziroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imelo trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi moralakako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca. Takšnih določnih trditev pa tožena stranka ni podala niti v odgovoru na tožbo niti v pripombah na izvedensko mnenje, po presoji pritožbenega sodišča pa niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo na katerem je prvič, vendar pa prav tako zgolj pavšalno navedla, da je delavec doprinesel k povečani nevarnosti za nastali škodni dogodek, ker je bil s hrbtom obrnjen proti čelni steni, kar ne bi smel, kljub temu, da je bil o tem poučen. Te navede ne samo, da so bile premalo konkretizirane, da bi sodišče oziroma tožeča stranka o njih lahko razpravljala, temveč so bile, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, prepozne in je bila tožena stranka z njimi prekludirana (člen 286/I ZPP). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi tožena stranka morebitni samoprispevek zavarovanca tožeče stranke oziroma svojega delavca morala uveljavljati pravočasno, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kot ji to nalaga določba prvega odstavka 286. člena ZPP, kar bi ob primerni skrbnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno lahko storila, saj je imela zato na voljo vse potrebne podatke, kar izhaja tudi iz pritožbene navedbe v točki II., ko se tožena stranka sklicuje na skico delovne nezgode na obrazcu 1/OBR0051 z dne 3. 10. 2013 (v prilogi A4 spisa). Prav tako ni moč slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da upoštevanje trditev podanih na zadnjem naroku glede soprispevka delavca ne bi dodatno zavleklo reševanja spora. O tem se je pravilno izreklo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v tč. 32 in pritožbeno sodišče z razlogi kot jih je navedlo v celoti soglaša. Vse v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo podane pritožbene navedbe tožene stranke in očitki sodišču prve stopnje o zagrešenih kršitvah se tako pokažejo za neutemeljene. Trditve, ki jih tožena stranka v zvezi s soprispevkom delavca pri nastali škodi navaja v pritožbi pa so skladno z določbo 337.člena ZPP neupoštevne pritožbene novote, saj teh tožena stranka ni podala v postopku na prvi stopnji.

7. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s trditvami v zvezi s soprispevkom delavca prekludirana, so povsem brez pomena za odločitev pritožbene navedbe tožene stranke glede seznanjenosti delavca z navodili za varno delo št. 603 in očitki sodišču prve stopnje, da je to neutemeljeno sledilo izvedenki, ko je ta pojasnila, da ni možno ugotoviti ali je bil delavec s temi pravili seznanjen, ker da to iz predloženih listin tožene stranke ne izhaja ter da bi sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da listina ni popolna (pri čemer gre za izpis osebnega kartona delavca v prilogi B 5 spisa) moralo pozvati toženo stranko, da predloži popolno listino oziroma jo opomniti, da ne razpolaga s popolno listino. Tudi sicer pa so te pritožbene navedbe neutemeljene. Izvedenka je že v osnovnem izvedenskem mnenju glede zagotavljanja varnosti delavcev pri delu v nevarnem območju delovišča pojasnila, da so to urejala navodila delodajalca za varno delo št. 625 in 603 in opozorila, da iz osebnega kartona delavca v spisu ni razvidno, da bi ta navodila prejel, opozorila je, da je listina, ki je v sodnem spisu fotokopirana le do lista 4/11, nadalje pa ne več. Navedla je tudi, da ker si navodila sledijo po zaporedni številki obstaja verjetnost, da sta tudi delovni navodili št. 603 in 625 bili predloženi delavcu, kar pa ni možno ne potrditi in ne ovreči1. Iz navedenega sledi, da je bila tožena stranka že v izvedenskem mnenju opozorjena na pomanjkljivo listino, pa na to ni odreagirala in je povsem neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da bi jo to moralo opomniti oziroma pozvati, da ne razpolaga s celotno listino. Če bi bila tožena stranka dovolj skrbna, bi že na podlagi izvedenskega mnenja lahko ugotovila, da listina s katero razpolaga sodišče prve stopnje ni popolna in bi jo dopolnila. V okviru materialnega procesnega vodstva pa sodišče ni dolžno stranke še dodatno pozivati k predložitvi ustreznih dokazov. Šele s pritožbo predložena listina – osebni karton s seznamom delovnih navodil, ki jih je delavec prejel-, je tako v tem pritožbenem postopku neupoštevna pritožbena novota (člen 337/I ZPP).

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je to nepopolno in zmotno ugotovilo za odločitev relevantno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov, ki jih je vestno in skrbno dokazno ocenilo vsakega zase in vse skupaj, kot mu to nalaga 8.člen ZPP, svojo dokazno oceno pa podrobno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ugotovilo, da je do delovne nezgode prišlo zaradi opustitve ustreznih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu. Ugotovilo je, da je vzrok nastanka nezgode pri delu izvajanje del, vgradnja ločnega podporja brez varovanja čelne stene pri izvajanju pretesarbe (t.i. sanacije) vodne proge, pri čemer je prišlo do odkruška hribine velikosti 70 x 30 x 20 cm, ki je delavcu padla na ledveni del hrbta, ko je vgrajeval zadnji talni lok in se je nahajal s hrbtom neposredno pod samo čelno steno. Ugotovilo je, da je iz hrbtne strani obrazca 1/OBR0051 (A 4 spisa), kjer je skicirano mesto nezgode vidno, da je čelna stena, ki je nastala zaradi bistvenih razlik med staro in novo pretesarbo bila nezavarovana v delu 1,5 metra na desni strani in 1,0 metra na levi strani, gledano v smeri napredovanja. Čelna stena je bila samo predhodno obtrkana, ni pa bila sidrana ali na kakšen drugačen način dodatno varovana pred tveganjem za porušitev nestabilne hribine. V skladu z navodilom za varno delo št. 603 za vgrajevanje jeklenega ločnega podporja, izdanim 31. 3. 2010, ki je veljavno v času nezgode pri delu, je bilo potrebno na pripravskih deloviščih in vzdržbi pred pričetkom ustaviti vse strojne naprave in izvesti detajlni pregled čela ter stropa delovišča. Po pregledu vseh potencialno nevarnih točk delovišča so se morali izvesti vsi potrebni varnostni ukrepi, ki so navedeni v 5. točki navodil. Na podlagi ugotovitev, da se je na čelni steni nahajala potencialno nestabilna hribina (nemožnost odstranitve dela nestabilne hribine z obtrkavanjem in t.i. pajsanjem), bi v skladu s točko 5. 6 navodil pred delom gradnje jeklenega ločnega podporja morala biti čelna stena ustrezno sidrana, da bi se preprečila porušitev dela hribine čelne stene. Nadalje je ugotovilo, da je vzrok za nastanek nezgode pri delu tudi opustitev ustreznega nadzora nad izvajanjem ukrepov varnosti in zdravja pri delu s strani odgovornih oseb (vodje skupine, nadzorniki) in dopustitev izvajanja dela na nezavarovanem delovišču ter potencialno pri pripravi in organizaciji pogojev dela (zagotovitev sredstev za delo za sidranje čelne stene na območju delovišča). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo delovišče moštva 24, kjer se je dne 1. 10. 2013 zgodila nezgoda pri delu delavca urejeno tako, da niso bile preprečene nevarnosti za zdrs dela nestabilne hribine čelne stene in ni bilo zavarovano v skladu s pisnimi navodili št. 603 in 625, tako kot to določa Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter o tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju minerelanih surovin pod zemljo (Ur. List RS, št. 68/03, 83/03 – popr., 65/06 in 61/10-ZRud-1, v nadaljevanju Pravilnik) v členih 11 do 262. Kot je ugotovilo nadalje sodišče prve stopnje bi v skladu z zgoraj navedenimi predpisi moral vodja skupine in nadzornik ugotoviti pred pričetkom dela, da je na delovišču moštva št. 24 tega dne obstajala nevarnost porušitve čelne stene večjih površin, ki je nastala zaradi bistvenih razlik med starim deformiranim profilom in novim profilom po pretesarbi in da je glede na skico mesta nezgode pri delu (obrazec list. 1/OBR0051 v prilogi A 4 spisa) bilo nemudoma pristopiti k zavarovanju čelne stene v skladu s pisnim navodilom številka 603 in po postopku skladno z navodilom št. 625 ter prepovedati vsa nadaljnja dela na območju delovišča, vse dokler se ne bi ustrezno zavarovalo delovišče pred nevarnostmi zdrsov nestabilne hribine, saj je bila na čelni steni vidna glede na pričanje poškodovanca in prič, gmota premoga z jalovino, katero sta vodja skupine in poškodovanec hotela z zasekačem fizično z zvodom odstraniti, vendar pri tem nista bila uspešna in sta smatrala, da je stabilna, ter sta nadaljevala delo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi glede na navodila vodja skupine moral obvestiti nadzornika, da bi ta ukrepal v skladu s predpisi o obveznem zavarovanju čelne stene s sidranjem, preden bi se nadaljevalo delo vgrajevanja JLP na predmetnem delovišču. Glede na stanje delovišča bi se moralo to zavarovati pred pričetkom dela na čelni steni s sidranjem, in se v skladu s 37. členom Pravilnika ta dela ne bi smela izvajati, saj ni bilo izvedeno zavarovanje delovišča (čelne stene). Odgovorne osebe delodajalca – vodja skupine in nadzornik niso zagotovili varne delovne razmere na dan nezgode pri delu na način, da bi se zagotovilo zavarovanje čelne stene v skladu s pisnimi navodili št. 603 in 625. Delovišče, kjer je prišlo do nezgode pri delu ni bilo varno, pisna navodila niso bila upoštevana, prav tako pa se niso ustavila dela na delovišču zaradi opustitve nezavarovanja čelne stene.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je do nesreče prišlo zaradi opustitve navedenih ukrepov za varnost in zdravje delavcev pri delu, vsled česar je za nesrečo odgovorna tožena stranka, ker dela ni organizirala na ustrezen način, ni zavarovala čelne stene, s tem pa je kršila navedene predpise in določila 5. in 7. ćlena ZVZD v posledici česar je prišlo do delovne nezgode, v kateri je delavec utrpel telesne poškodbe. Posledično je zaključilo, da tožena stranka odgovarja za nastalo škodo tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da upoštevaje dejstvo, da se je v konkretnem primeru opravljalo delo s povečano nevarnostjo (delo v jami), bi se tožena stranka toliko bolj morala zavedati svoje odgovornosti ter storiti vse potrebno, da bi zagotovila varno in zdravju neškodljivo opravljanje dela, ter da je bilo s strani tožene stranke skrajno neodgovorno in malomarno, da za konkretno delo ni bilo predvidela varnega načina opravljanja dela, to je z ustreznim zavarovanjem čelne stene ter tako pravilno zaključilo, da je protipravnost ravnanja tožene stranke v neposredni vzročni zvezi z nastalo nezgodo in poškodbami delavca, v posledici česar je tožeči stranki zaradi izplačevanja invalidskih prejemkov delavcu nastala škoda do povrnitve katere je tožeča stranka upravičena skladno z določbami čl. 191/I v zvezi z čl. 193/I,II in IV ZPIZ-2. 10. Iz navedenega je tako razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri tem pa ni izhajalo zgolj iz izpovedbe delavca oziroma zavarovanca tožene stranke, temveč iz vseh izvedenih dokazov, zlasti iz zapisnika tožene stranke o nezgodi – obrazec 1/OBR0051 z dne 3. 10. 2013 (v prilogi A 4), ki ga je sestavila tožena stranka, ter iz izvedenskega mnenja in dopolnitve tega, ki mu je kot strokovnemu v celoti sledilo. Očitek sodišču prve stopnje, da je to svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je predhodna izmena izšla iz smeri, kar da izhaja zgolj iz izjave delavca oziroma zavarovanca tožene stranke, da pa sodišče ni izvajalo v zvezi s tem drugih dokazov, se tako pokaže v celoti za neutemeljenega.

11. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da delovišče ni bilo primerno zavarovano tako kot to določajo predpisi in navodila, ki jih je sprejela sama tožena stranka ter da je zatajil tudi nadzor tožene stranke, saj je bilo samim delavcem prepuščeno, da ocenijo stabilnost hribine in s tem varnost delovišča, čeprav je bilo vidno, da je na čelni strani strani večji del nestabilne hribine (večja gmota jalovinastega premoga), ki se lahko odlušči in poškoduje delavce, ob nadaljnjem dejstvu, da tožena stranka opravlja delo s povečano nevarnostjo, so povsem brez pomena trditve tožene stranke, da sidranje v tem primeru ne bi zagotovo preprečilo nezgode in da je bil po mnenju tožene stranke nadzor ustrezen, ter da je šlo za stvar trenutka, ki je spremljal zadevo in da ni bilo videti, da se bo odluščila stena. Na vse te navedbe pa je sodišče primerno odgovorilo že v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

12. Pritožbene navedbe se tako pokažejo za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).

1 Glej točko 3.10 na strani 19 osnovnega izvedenskega mnenja z dne 20. 1. 2020. 2 Glej točko 14 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.