Jedro

Ocena dokazov, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, je povsem pravilna. Zato pritožba, ki izpodbija to dokazno oceno, ne navaja pa nobenih novih dejstev ali dokazov, čeprav uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljena.

Utemeljena tudi ni pritožba zoper odločbo o kazni, saj so bile vse okoliščine, tudi tiste, ki jih poudarja pritožba, pravilno ocenjene in upoštevane.

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II.odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj velike tatvine po čl. 166/I tč. 1 KZ RS, pri čemer je prvo kaznivo dejanje, opisano pod tč. 1, storil sam, drugo kaznivo dejanje, opisano pod tč. 2, pa v sostorilstvu s soobtožencem. Sodišče prve stopnje je obtožencu določilo za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 1, kazen 4 mesecev zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 2, pa kazen 9 mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni 11 mesecev zapora, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Temeljnega sodišča v x, enote v y, mu je nato po čl. 49/I KZ SFRJ izreklo enotno kazen 1 leta in 9 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je nato vštelo že prestano kazen po sodbi istega temeljnega sodišča ter pripor. Soobtožencu pa je izreklo kazen 7 mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor. Na podlagi določila čl. 1O8/II ZKP je oškodovanko napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo. Oba obtoženca pa je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka.

Proti sodbi se je pritožil zagovornik obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 1 ter da mu za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 2, izreče primerno nižjo kazen zapora, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč. 1, dejansko stanje popolnoma in pravilno razjasnilo. Zagovornik obtoženca v pritožbi le ponavlja obtoženčev zagovor, in sicer da je hotel obtoženec v kleti le prespati. Tak zagovor pa je že sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ocenilo ter pravilno ugotovilo, da obtoženčev namen ni bil v kleti prespati. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da je bilo v kleti že vlomljeno v dva kletna prostora, česar niti zagovornik obtoženca v pritožbi ne izpodbija. Oškodovanca, A in B sta namreč izpovedala, da je bilo v njuna kletna prostora vlomljeno. Iz izpovedbe B pa tudi izhaja, da je bil iz njegovega kletega prostora vzet podaljšek za elektriko, ki je bil nato najden v mrtvem kotu hodnika. Glede na izpovedbo oškodovanca, da je bilo v njegovo na "sveže" vlomljeno, saj je vsakodnevno vsaj enkrat v kletnih prostorih, ni torej nobenega dvoma o tem, da je bil prav obtoženec tisti, ki je kritične noči vlomil v kletne prostore, pri čemer pa je bil zasačen. Ugotovljena dejstva torej nedvomno dokazujejo, da obtoženčev namen ni bil v kleti prespati, pač pa da je bil obtoženčev namen, da si protipravno prilasti tuje premične stvari. Zato pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, razen tega pa tudi obtoženčev zagovornik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi mogli vzbuditi vsaj dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, pač pa, kot že rečeno, le ponavlja obtoženčev zagovor.

Utemeljena pa tudi pritožba zoper odločbo o kazni.

Okoliščine, ki jih obtoženčev zagovornik v pritožbi poudarja, in sicer, da je bil obtoženec pri izvršitvi kaznivih dejanj pod vplivom alkohola ter da mora skrbeti za mladoletnega otroka, so bile pri odmeri kazni v znatni meri upoštevane. V ustrezni meri pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri kazni tudi ugotovljene obteževalne okoliščine. Obtoženec je specialni povratnik, saj je bil doslej - kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence - že šestkrat obsojen zaradi premoženjskih deliktov. Kaznivo dejanje, opisano pod tč. 1, je storil celo v času pogojnega odpusta s prestajanja kazni, kar je prav tako sodišče prve stopnje upoštevalo kot obteževalno okoliščino, pri čemer pa ni, čeprav bi lahko, preklicalo pogojni odpust obtoženca s prestajanja kazni zapora. Tako se torej pokaže, da nista prestrogi niti posamezno določeni kazni zapora, kakor tudi ni prestroga enotna kazen zapora, zlasti še, ker tudi obtoženčev zagovornik v pritožbi ne navaja nobenih takih okoliščin, ki bi utegnile vplivati na izrek milejše kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče je zato potrilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/IV in 1O1 ZKP.