Jedro

Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oz. sedeža stranke oz. sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (odločitev o stroških postopka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 9. 2012 do 31. 10. 2012 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico vpisati v matično evidenco pri ZPIZ za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 10. 2012 in ji za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati nadomestilo plače in po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto izplačila od 19. v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). V preostalem delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 6. 2011, na plačilo plač za obdobje od 1. 6. 2011 do 31. 8. 2012 ter vpis delovne dobe v delovno knjižico, se primarni tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka). Tožba se v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, zavrže (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 765,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, (od zapadlosti do plačila), vse v roku 8 dni (V. točka izreka).

Zoper V. točko izreka se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v celoti spremeni tako, da se tožnici kot stroški postopka priznajo tudi stroški kilometrine v znesku oz. obsegu, kot so bili priglašeni dne 29. 8. 2013, ter da se ji priznajo tudi pritožbeni stroški, podredno pa predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so bili stroški iz naslova kilometrine nepotrebni in jih zato tožena stranka ni dolžna povrniti. Sodišče sicer pravi, da je pravica stranke, da si svobodno izbere pooblaščenca, vendar pa toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer so se obravnave vršile in tudi izven območja bivališča tožnice, ker je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali. Po mnenju tožnice je takšno stališče arbitrarno in samovoljno ter posega v pravico do svobodne izbire odvetnika. Tožnica je iz A. in si je izbrala odvetnika iz B.. Poiskala je pomoč odvetnika zaradi nenehnega podaljševanja zaposlitve s pogodbami za določen čas, izigravanj na delovnem mestu in kršitev pravic delavca. Odločitev tožnice o izbiri konkretnega odvetnika torej izhaja iz priporočil prijateljice, kateri je zaupala, zato je lažje vzpostavila razmerja zaupanja tudi z odvetnikom. Glede na zahtevnost zadeve, specializiranost izbranega odvetnika na delovnopravnem področju in predvsem priporočila prijateljice je izbira tožnice razumna in smiselna. Opozarja, da sodna praksa praviloma priznava potne stroške odvetniku, ki stranko zastopa pred sodiščem, pa ima sedež pisarne v drugem kraju. Odločitev sodišča prve stopnje pa poskuša uveljaviti sodno prakso, s katero bi se strankam splačalo angažirati samo odvetnika iz kraja sojenja, medtem ko razmerje zaupanja, ki je v tovrstnih primerih nujno, postane brezpredmetno. Sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je zaključilo, da potni stroški odvetnika tožnice niso potrebni stroški. Navedlo je sicer razlog, da stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer so se obravnave vršile in tudi izven območja bivališča tožnice, ni mogoče naložiti toženi stranki, saj je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov. Sodišče ni ravnalo v skladu s 155. členom ZPP, ki mu narekuje, da mora o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odločiti po skrbni presoji vseh okoliščin. Tožnica opozarja, da so strankam v podobnih civilnih in tudi v kazenskih zadevah že bili priznani potni stroški njihovih pooblaščencev. Sklicuje se na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1063/2012 ter Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Pg 326/2010 z dne 22. 4. 2013. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v kazenski zadevi opr. št. I Ips 46367/2010 z dne 20. 12. 2012 zavzelo stališče, da je pri odločanju o potnih stroških, ki jih priglasi odvetnik, v postopku potrebno upoštevati tudi načelo enakopravnosti in načelo enakega varstva pravic. V vseh citiranih primerih so imele stranke pooblaščence izven območja sodišča kot tožnica, vendar so bili tem strankam stroški prevoza njihovega pooblaščenca priznani, tožnici pa ne. Ustava Republike Slovenije v 22. členu zagotavlja vsakemu enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, v 14. členu pa enakost pred zakonom. Vsakdo ima pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do svobodne izbire odvetnika. Izbira odvetnika s sedežem na območju sodišča, v katero se s takšno prakso stranke poskuša prisiliti, je nedopustna, saj posega v samo bistvo pravice do enakega varstva in pravice do enakosti pred zakonom. Zakon o odvetniški tarifi v 2. odstavku 2. člena predpisuje, da so stroški odvetniške storitve vsota odvetniških nagrad, ki po tem zakonu pripadajo odvetniku za opravljanje storitev in izdatkov, posebej določenih v šestem delu tarife. V šestem delu tarife so določeni izdatki, ki se priznajo odvetniku in njihova višina, med drugimi tudi potni stroški za poslovno potovanje. Tožnica še opozarja, da ravnanje sodišča predstavlja oviro pri prostem opravljanju storitev odvetnika. V Republiki Sloveniji lahko odvetniške storitve svobodno opravljajo odvetniki in odvetniški kandidati ne glede na njihov sedež, če izpolnjuje formalne pogojev v posamezni državi članici. Za nemoteno in ustrezno vsebinsko opravljanje odvetniških storitev pa je razlikovanje glede na sedež posameznega odvetnika in priznavanje odvetniških stroškov zaradi potnih stroškov samo odvetnikom s sedežem v kraju sojenja nesprejemljivo. Sklicuje se na sodbo sodišča EU v Luksemburgu, ki je zavzelo stališče, da so dodatne ovire zaradi sedeža odvetnika pri opravljanju odvetniških storitev nedopustne. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo določbe 154. in 155. člena ZPP. Stranka je upravičena do povračila stroškov skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnici priznalo stroške postopka in sicer nagrado za postopek v višini 315,90 EUR, nagrado za narok v višini 291,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV. Sodišče tožnici ni priznalo stroškov za prihod pooblaščenca na narok. Tožnica je iz A., za zastopanje pa je pooblastila odvetniško pisarno iz B. (pri C.). Sodišče je svojo odločitev obrazložilo tako, da toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer so se obravnave vršile in tudi izven območja bivališča tožnice, ker je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali. Ker to niso potrebni stroški postopka, jih sodišče prve stopnje ni priznalo (1. odstavek 155. člena ZPP).

Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oz. sedeža stranke oz. sodišča (v tem delovnem sporu ima stranka sedež v A., tožnica živi v A., pooblaščenec pa v C.) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pa v 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če se stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po ZOdvT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnica ne navaja drugih pravno upoštevnih dejstev, in ker tudi niso podane bistvene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano odločitev o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (154. člen ZPP).