Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v odločitvah v drugem odstavku točke I. izreka, v odločitvi v drugem odstavku točke II. izreka in v odločitvah pod točkama V. in VI. izreka.

II. Tožeča stranka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je prva toženka dolžna tožniku plačati 37.318,57 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 37.050,00 EUR od 24. 6. 2015 dalje, od zneska 268,57 EUR od 17. 2. 2016 dalje vse do prenehanja obveznosti (prvi odstavek točke I. izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko v presežku za 31.796,70 EUR in za zakonske zamudne obresti od 31.450,00 EUR za čas od 21. 6. 2015 dalje, od zneska 37.050,00 EUR za čas od 21. 6. 2015 do 24. 6. 2015, od zneska 50,00 EUR za čas od 11. 9. 2015 dalje, od zneska 60,00 EUR od 10. 9. 2015 dalje in od zneska 144,62 EUR za čas od 17. 2. 2016 dalje vse do prenehanja obveznosti (drugi odstavek točke I. izreka), - da je druga toženka dolžna plačati tožniku 19.425,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2016 dalje do prenehanja obveznosti (prvi odstavek točke II. izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper drugo toženko v presežku za 31.575,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2016 dalje do prenehanja obveznosti (drugi odstavek točke II. izreka), - toženkama naložilo nerazdelno obveznost povrniti tožniku 4.260,05 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila (točka III. izreka), - da sta toženki nerazdelno v roku 15 dni dolžni pravdne stroške v višini 410,73 EUR, ki se priznajo tožniku, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic 00-1010-208-2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV. izreka), - da je dolžan tožnik povrniti prvi toženki 973,17 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila (točka V. izreka) in - da je tožnik dolžan drugi toženki povrniti 108,06 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila (točka VI. izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v drugem odstavku točke I. izreka, v drugem odstavku točke II. izreka in točkah V. ter VI. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino 11.702,08 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi toženki pa naloži v plačilo ustrezno višje stroške postopka, podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev v novo sojenje. V nadaljevanju je navajal, da se pritožuje samo zoper višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta prenizka glede na izjemno hude posledice, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, upoštevajoč sodno prakso in upoštevaje izvedene dokaze v postopku. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo 57.000,00 EUR tako, da mora primarna toženka plačati 65 %, to je 37.050,00 EUR, subsidiarno tožena stranka pa 35 %, to je 19.425,00 EUR. V preostanku za znesek 11.500,00 EUR je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Tožnik se pritožuje tudi zoper samo višino odškodnine iz naslova premoženjske škode, sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode, in sicer iz naslova stroškov plačila storitve testiranja mišične moči po računu z dne 11. 9. 2015 v višini 50,00 EUR in po računu z dne 10. 9. 2015 v višini 60,00 EUR in iz naslova stroškov prevoza zaradi zdravljenja po izjavi in specifikaciji tožnika z dne 17. 2. 2016 v višini 505,27 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in materialno pravno je napačen izrek glede stroškov postopka. Pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorilo.

3. Toženki nista vložili odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o utrpelih tožnikovih poškodbah in ugotovitve o trajanju ter intenzivnosti prestanih telesnih bolečin ter bodočih telesnih bolečin. Navaja še, da gre za izjemno hud obseg poškodb, da je škodni dogodek tožniku zapustil trajne telesne bolečine, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri. Sodišče ni ovrednotilo same izpovedbe tožnika, ko je zaslišan natančno pojasnil, da je od same nezgode dalje začel prestajati zelo hude telesne bolečine v predelu medenice, obeh kolen ter v palcu desne roke, takšne bolečine so persistirale vsaj 14 dni in so bile trajne, vsakodnevno je moral prejemati analgetike. Kasneje jih je užival le še po potrebi, enako je še danes. Po tem obdobju so bolečine pojenjale, so pa ostale trajne vse do danes kot lažje in srednje hude, tožnik takšne telesne bolečine prestaja ves čas, tudi ko leži. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da so tožniku ostale telesne bolečine kot trajna posledica in jih bo glede na svojo starost trpel tudi v bodoče, tega pa ni v zadostni meri ovrednotilo, sploh ni upoštevalo, da bo tožnik takšne bodoče telesne bolečine glede na pričakovano življenjsko dobo trpel praktično celotno aktivno obdobje življenja, oziroma še približno 52 let, kar je izjemno dolga doba. Nato je v pritožbi povzel ugotovljene neugodnosti, ki jih je pretrpel tožnik v času zdravljenja in navedel, da jih je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo, v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine je napačno uporabilo materialno pravo. Ni ustrezno ovrednotilo ugotovitev specialista ortopeda, niti ni upoštevalo izpovedbe tožnika. Tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star komaj 24 let, mlad in popolnoma zdrav ter vitalen brez vsakršnih bolečin in je bila posledično njegova dobrina zdravja, v katero je bilo poseženo, toliko bolj pomembna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 35.000,00 EUR in ne le 25.000,00 EUR.

Te pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, ki je objektivizirano s pravili stroke in medicinske znanosti ugotovil ta obseg tožnikove škode, ter zato ni sledilo tožnikovi izpovedbi o obsegu tožnikove nematerialne škode v delih, kjer se njegova izpovedba razhaja z ugotovitvami izvedenca. Zato ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo tožnikove izpovedbe, temveč je dejstvo, da njegovi izpovedbi v določenih delih utemeljeno ni sledilo.

Tožnik v pritožbi povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke o intenzivnosti in trajanju prestanih telesnih bolečin, bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnostih. Nato pa povzema vsebino izpovedbe tožnika glede nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnikova izpovedba je očitno povsem neskladna z ugotovitvami izvedenca v izvedenskem mnenju medicinske stroke, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno relevantna dejstva o intenzivnosti in trajanju prestanih ter bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti v času zdravljenja, ki jih pritožba sicer ne izpodbija. Med izpovedbo in ugotovitvami v izvedenskem mnenju je veliko nasprotje, saj je tožnik o zelo hudih telesnih bolečinah izpovedal, da jih je kot trajne trpel v vseh poškodovanih delih telesa (medenica, kolena, palec desne roke) vsaj 14 dni, po ugotovitvah izvedenca so trajale le nekaj ur do prejema močne analgetične terapije. Pritožba dalje izpostavlja tožnikovo izpovedbo, da so mu ostale trajne telesne bolečine kot lažje in srednje hude, da jih prestaja ves čas, tudi ko leži. Nasprotno od tega je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik trpi in bo trpel v bodoče le občasne lažje telesne bolečine, in sicer pri hoji, pri počepanju in pri delu z desnico.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo ugotovljen obseg in intenzivnost prestanih ter bodočih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti, tudi ob upoštevanju še dejstva, da je bil tožnik ob poškodovanju star 24 let in bo občasne lažje telesne bolečine trpel v bodoče, kar bo verjetno še zelo dolgo trajalo. Za vso to obliko škode je določena denarna odškodnina 25.000,00 EUR skladna z določbami 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in pomeni pravično zadoščenje.

6. Neutemeljeno pritožba trdi, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, ker je bil v nezavesti in v pritožbi opisuje, kako tik pred škodnim dogodkom in ob njem še ni bil nezavesten in je doživel vso grozo, oziroma smrtni strah, ko se dogodku ni mogel izogniti.

Tožnik je očitno povsem spregledal, da je v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 32-36) izrecno navedel, da se škodnega dogodka ne spominja in ne vtožuje primarnega strahu.

Pritožbene trditve glede utrpljenega primarnega strahu so torej nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Za ugotovljen hud sekundarni strah v trajanju 14 dni in nato zmanjšan sekundarni strah zaradi fizičnih omejitev pri delu (ki je pravno upošteven le do konca zdravljenja, kar je približno 10 mesecev glede na zaključeno zdravljenje v novembru 2015, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja medicinske stroke), je določena denarna odškodnina 1.500,00 EUR povsem pravično zadoščenje.

Če tožnik tudi po končanem zdravljenju še vedno trpi duševne bolečine zaradi strahu, je to nematerialna škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Neutemeljeno se pritožba zavzema tudi za višjo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. V pritožbi navaja, da je tožnik zatrjeval, da so mu kot trajna posledica škodnega dogodka ostale številne dobro vidne pooperativne brazgotine, da se zaradi trajno spremenjene zunanje podobe počuti nelagodno, saj brazgotin zlasti poleti ne more prikriti. Po ugotovitvah izvedenca specialista ortopeda ima tožnik pooperativno brazgotino v desnem zapestju ter brazgotino na zunanji strani desnega kolena dolgo 8 cm, kar je objektivni element skaženosti. Zaradi tega tožnik duševno trpi, to je izpovedal sam in to predstavlja subjektivni element skaženosti. Vse te naštete vidne posledice predstavljajo tožniku hudo obliko skaženosti, sodišče prve stopnje bi moralo to ustrezno vrednotiti v okviru objektivnega elementa skaženosti, pa tega ni storilo v zadostni meri in je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Pravilno je presodilo, da navedene spremembe tožnika motijo in mu povzročajo duševne bolečin zaradi skaženosti, vendar pa glede na objektivno ugotovljeno intenziteto teh duševnih bolečin ni odmerilo pravične odškodnine po višini. Premajhno težo je dalo dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 24 let, tega v zvezi s to postavko sploh ni omenilo, to pa je ključno, saj mlad človek spremembo v zunanjosti doživlja bolj intenzivno in je okrnjena dobrina zunanjosti zanj zelo pomembna. Potrebno je upoštevati še obdobje prihodnosti, ko bo tožnik takšne duševne bolečine zaradi skaženosti prestajal še vrsto let, še približno 52 let, kar je izjemno dolga doba. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožniku prisoditi celotno zahtevano odškodnino 1.500,00 EUR in ne le 500,00 EUR.

Pritožba izrecno ne izpodbija v točki 20 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ugotovljenega dejstva, da tožnika brazgotinica v obliki pikice na prstu ne moti in ga ne moti niti brazgotina na levem kolenu v dolžini 3 cm ter širini 0,5 cm. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo dejstvo, da je dobro opazna drugim v poletnih mesecih, ko tožnik nosi kratke hlače, 8 cm dolga pooperativna brazgotina na zunanji strani desnega kolena in da zaradi le-te tožnik duševno trpi.

Sodišče prve stopnje je tako izrecno ugotovilo dejstvo, da le ena brazgotina predstavlja za tožnika škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, zato določena odškodnina 500,00 EUR ni prenizka za ugotovljeno to obliko škode. Glede zatrjevanih ″ostalih številnih dobro vidnih pooperativnih brazgotin″ (ki niti niso konkretizirane), in brazgotine v desnem zapestju ter brazgotine na levem kolenu glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal obstoja subjektivnega elementa skaženosti.

8. Določena odškodnina 57.000,00 EUR za vso ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevanemu znesku 30.000,00 EUR) je po presoji pritožbenega sodišča tudi kot celota pravično zadoščenje. Tudi upoštevaje dejstvo, da bo tožnik občasne lažje telesne bolečin in duševne bolečin zaradi skaženosti v poletnem času trpel še veliko let v bodoče glede na svojo starost 24 let ob poškodovanju.

9. Pritožba izpostavlja primere iz sodne prakse sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2004, II Ips 252/2001 in II Ips 94/93. Zatrjuje, da gre za podobne primere, da gre za sodno prakso, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Ta primerjava pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 58,5 povprečnih plač, zato bi bil tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine 68.500,00 EUR, ker je ob izdaji izpodbijane sodbe znašala povprečna plača okrog 1.000,00 EUR.

Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno izpostavljeni primeri iz sodne prakse po presoji pritožbenega sodišča niso primerljivi z obravnavano zadevo iz razlogov, ker gre v vseh treh primerih za obsežnejše poškodbe, za poškodbe z zlomi več kosti (tudi nadlahtnice, zdrobitveni zlomi stegnenice, zlomi nosnih kosti in tudi raztrganina vranice, pretres možganov). Hude telesne bolečine so v izpostavljenih primerih dolgotrajnejše (30 dni, 31 dni, 6 dni), bolnišnično zdravljenje je bilo dolgotrajnejše (107 dni, 69 dni, 49 dni), na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil tožnik na zdravljenju v bolnišnici od 8. 8. 2014 do 19. 8. 2014 in nato še od 13. 8. 2014 do 19. 8. 2014, torej skupaj 17 dni. V pritožbeno izpostavljenih primerih so oškodovanci trpeli tudi obsežnejše neugodnosti v času zdravljenja. Predvsem pa gre za primere z datumi sodbe sodišč prve stopnje v letih 2001, 1999 in 1992, ta časovni razkorak pa utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča o neprimerljivosti teh zadev z obravnavano.

10. Pritožba dalje trdi, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno presodilo, da je prva toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine šele od 24. 6. 2015 dalje in ne že od 21. 6. 2015, kot je zahteval tožnik. Navaja, da je prva toženka prejela odškodninski zahtevek pred pravdo 5. 6. 2015 in je zato 15-dnevni izpolnitveni rok potekel 21. 6. 2015 ter je od tega dne dalje v zamudi.

Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. Prva toženka je namreč že v odgovoru na tožbo prerekala tožnikovo trditev, da je prejela njegov odškodninski zahtevek 5. 6. 2015 in je trdila, da ga je prejela 8. 6. 2015. V točki 22 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je ugotovljeno dejstvo, da je prva toženka odškodninski zahtevek prejela 8. 6. 2015 in tega pritožba izrecno ne izpodbija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 299. člena in 378. člena OZ, ko je prvi toženki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo od 24. 6. 2015 dalje, to je od poteka 15-dnevnega roka po prejemu predpravdnega odškodninskega zahtevka.

11. Tožnik v pritožbi še trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev materialne škode iz naslova plačila stroškov storitve testiranja mišične moči po računu z dne 11. 9. 2015 v višini 50,00 EUR in po računu z dne 10. 9. 2015 v višini 60,00 EUR. Navaja, da so te zdravstvene storitve bile nujno potrebne, saj so pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, nanašajo pa se na zdravljenje posledic obravnavanega dogodka, prva toženka jih je dolžna poravnati v celoti, četudi niso bile predpisane s strani zdravstvene ustanove. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je povzročitelj škode dolžan povrniti oškodovancu tudi škodo, ki ni bila izrecno predpisana s strani zdravnika, če se ta nanaša na zmanjšanje ali odpravljanje posledic škodnega dogodka.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka v delu za plačilo zneskov 50,00 EUR in 60,00 EUR kot stroškov opravljenih storitev testiranja meritve mišične moči utemeljilo z navedbo razloga, da tožnik v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ni dokazal potrebnosti teh stroškov in je le pavšalno zatrjeval, da so bili potrebni za zdravljenje, da ni dokazal, da je bilo (tako) zdravljenje potrebno zaradi posledic v obravnavani nesreči utrpelih poškodb.

Na podlagi podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik v tožbi zatrjeval le, da mu je premoženjska škoda v višini 50,00 EUR in 60,00 EUR po dveh računih za opravljene storitve meritve mišične moči nastala v posledici obravnavane nezgode. V prvi pripravljalni vlogi pa je navedel, da prva toženka neutemeljeno nasprotuje plačilu stroškov po dveh računih, da so zdravstvene storitve bile nujno potrebne, saj so pripomogle k hitrejšemu zdravljenju tožnikovih poškodb, v drugi pripravljalni vlogi pa je navedel še, da je prva toženka dolžna v celoti povrniti te stroške iz naslova plačila pregledov, ker je sodna praksa zavzela stališče, da je povzročitelj dolžan povrniti oškodovancu tudi tisto škodo, ki ni bila izrecno predpisana s strani zdravnika, če se ta nanaša na zmanjšanje ali odpravljanje posledic škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.

12. Pritožba dalje trdi, da je pravno zmoten in v nasprotju z neprerekanimi dejstvi zaključek sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova stroškov prevoza zaradi zdravljenja, ker naj tožnik ne bi dokazal, da so stroški samoplačniškega zdravljenja nastali kot posledica škodnega dogodka. Toženki do konca prvega naroka nista substancirano zatrjevali, da tožnik naj ne bi bil upravičen do povračila stroškov prevozov, povezanih z opravljenim samoplačniškim zdravljenjem, temveč sta zgolj pavšalno prerekali znesek kilometrine. Sodišče prve stopnje je v tem delu raziskovalo dejansko stanje mimo neprerekanih trditev toženk in je bistveno kršilo 2., 7. in 214. člen ZPP, posledično pa je tudi dejansko stanje ugotovilo napačno. Moralo bi zaključiti, da je tožnik zaradi zdravljenja prevozil skupno 1365,60 km in je zato upravičen do celotnega vtoževanega zneska 505,27 EUR in ne zgolj do 413,19 EUR.

Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. Prva toženka je s prerekanjem potrebnosti opravljenih meritev po dveh vtoževanih računih brez dvoma prerekala tudi potrebnost potnih stroškov v zvezi s temi opravljenimi meritvami. Zato je presodilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko tožniku ni priznalo prevozov za dva pregleda z namenom, da opravi (nepotrebne) meritve, ni bistveno kršilo določb 2., 7. in 214. člena ZPP ter s tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter tudi posledično ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja.

13. Pritožba trdi še, da je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje glede tožnikovega uspeha v pravdi, ker je dejstvo, da je tožnik zoper prvo toženko po temelju uspel s 65 %, po višini pa 53,99 %, kar pomeni, da znaša njegov skupni uspeh v tem postopku 59,49 EUR in bi moralo sodišče prve stopnje v tem odstotku priznati in prisoditi stroške postopka, ki jih mora povrniti prvotožena stranka, oziroma sta jih dolžni nerazdelno povrniti obe toženki, ker storitev, ki jih je imel tožnik v razmerju do prve toženke ni mogoče razmejiti od tistih, ki jih je imel do druge toženke.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno tudi to pritožbeno stališče. Tožnik je že v tožbenih trditvah predvideval obstoj svoje delne odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in posledične škode. Tožil je dve toženki, s tem pa je mogel predvideti tudi spornost zahtevka, tako po temelju, kot po višini in posledično višje pravdne stroške. Odločilno je načelo končnega uspeha v pravdi, riziko uspeha pravde pa nosi tožnik. Sodišče prve stopnje pa je obema toženkama naložilo nerazdelno dolžnost povrnitve stroškov postopka tožniku v višini njegovega uspeha v razmerju do prve toženke.

14. Glede na vse obrazloženo sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih ni obremenjena s pritožbeno uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Vsa pravno odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo popolnoma in pravilno ter je tudi pravilno uporabilo določbe 179. člena, 182. člena, 299. člena in 378. člena OZ.

15. Pritožba je tako v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih zavrnilnih delih, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).