Jedro

To, da je izdala nezakonito odločbo še ne pomeni, da je država kot tožena stranka ravnala nepošteno, saj je je bila odločba izdana na podlagi uvozne carinske deklaracijo, kot jo je izpolnila tožeča stranka sama, in zoper katero ni bila vložena pritožba. Tožeča stranka zato ne more zahtevati zamudnih obresti že od dneva, ko je tožena stranka prejela preveč plačane zneske prometnega davka.

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se v delu, s katerim je bilo odločeno o plačilu zneskov 264.921,14 SIT in 127.751,30 SIT z obrestmi, zavrže. V ostalem delu se reviziji ugodi in se sodbi sodišč 2. in 1. stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 5.733.008,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1997 do plačila, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 410.460,00 SIT pravdnih stroškov v roku osmih dni.

Obrazložitev

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Tožeča stranka je v letih 1992 in 1993 uvozila sedem rabljenih vozil. Zanje je plačala previsok prometni davek. Ta je bil leta 1995 že vrnjen. S tožbo je tožeča stranka zahtevala le še plačilo zamudnih obresti od preveč plačanega prometnega davka (za časovno obdobje med plačilom prometnega davka in vrnitvijo preveč plačanih zneskov) in zamudne obresti od dneva vložitve tožbe naprej. Tožeča stranka je tako zahtevala plačilo 2.544.259,77 SIT, 1.066.266,73 SIT, 700.488,57 SIT, 523.467,77 SIT, 264.921.14 SIT, 907.759,50 in 127.751,30 SIT, kar znaša skupaj 6.134.915,00 SIT. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 6.125.681,11 SIT, glede plačila presežka (9.233,89 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da spremeni izpodbijano sodbo, podredno pa predlaga, da reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je predlagala zavrnitev revizije, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija deloma ni dovoljena, v preostalem delu pa je utemeljena. Revizija je v gospodarskem sporu dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 450.000,00 SIT (prvi odstavek 497. člena člena ZPP 1977). Tožeča stranka je uvozila sedem različnih osebnih vozil ob sedmih različnih priložnostih. Za ta osebna vozila je vsakič posebej plačala carino in prometni davek. Od tožene stranke pa je zahtevala plačilo obresti od preveč plačanega prometnega davka. Tožeča stranka je torej uveljavljala sedem različnih zahtevkov, ki so imeli različno dejansko podlago. Predpostavka iz prvega odstavka 37. člena ZPP (1977), po kateri se pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 35. člena ZPP 1977) določi na temelju seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZPP (1977).

Tožena stranka nima revizije glede zahtevkov za plačilo 264.921,14 SIT in 127.751,30 SIT z zamudnimi obrestmi. Revizijsko sodišče je zato na temelju 392. člena ZPP (1977) revizijo glede teh dveh zahtevkov zavrglo. Dovoljena pa je revizija glede preostalih zahtevkov, to je zahtevkov v višini 2.254.259,77 SIT, 1.066.266,73 SIT, 700.488,57 SIT, 523.467,77 SIT in 907.759,50, skupaj torej v višini 5.742.242,34 SIT. Od teh zahtevkov je v revizijskem postopku sporno le še plačilo skupaj 5.733.599,48 SIT.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

Dejansko stanje med pravdnima strankami ni bilo sporno. Tožeča stranka je v letih 1992 in 1993 uvozila sedem različnih rabljenih osebnih vozil. Ob uvozu je poleg carine plačala tudi prometni davek. Carinska stopnja je za uvožena vozila enaka, ne glede na to, ali so rabljena ali nova. Pač pa je prometni davek za nova vozila višji kot za rabljena. Za nova vozila znaša prometni davek 20 % do 32 %, za rabljena pa le 5 %.

Tožeča stranka je uvozno carinsko deklaracijo izpolnila sama. V njej je pravilno navedla, da uvaža rabljena vozila. Pač pa je zapisala napačno tarifno številko in s tem napačno izpolnila uvozno carinsko deklaracijo. Podatki iz uvozne carinske deklaracije služijo tudi odmeri prometnega davka. Tožena stranka je tožeči stranki zaračunala prometni davek v skladu z vpisano tarifno številko, torej kot da bi bila vozila nova. Tožeča stranka je nato carino in prometni davek plačala. Leta 1995 je zahtevala tožeča stranka vrnitev preveč plačane glavnice; glede glavnice je tožena stranka ugodila tožeči. Pač pa tožena stranka ni hotela plačati zamudnih obresti od te glavnice od prejema naprej do vrnitve, nakar je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo zamudnih obresti.

Tožena stranka je revizijo vložila izključno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je izrazila vrsto pravnih stališč, na katera bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

Revident ima prav, kolikor meni, da v Zakonu o prometnem davku (Ur.l. RS 4/92, 9/92, 71/93) in v Zakonu o davčnem postopku (Ur.l. RS 18/96) pravnega temelja za morebitno plačilo zamudnih obresti ni najti. Tudi Carinski zakon (Ur.l. SFRJ 10/76 s številnimi spremembami do 21/1990) ne daje pravne podlage za plačilo zamudnih obresti. Zakon o prometnem davku in Carinski zakon namreč pravnega temelja za plačilo zamudnih obresti sploh ne vsebujeta; Zakon o davčnem postopku pa je bil sprejet šele leta 1996, torej- potem, ko je tožena stranka denar že vrnila in se ne more uporabljati za odločanje o plačilu obresti za časovno obdobje med 1992 in 1995. V času od leta 1992 do vrnitve preveč plačanih zneskov prometnega davka leta 1995 je torej obstajal pravni temelj za plačilo zamudnih obresti izključno v 214. členu ZOR (v povezavi z 210. členom ZOR).

Že v dosedanjem postopku pred drugo- in prvostopenjskim sodiščem ni bilo dvoma, da je tožena stranka zneske preveč plačanega prometnega davka pridobila in da za pridobitev pravnega temelja ni bilo (drugi in prvi odstavek 210. člena ZOR). Spor pa se sedaj vodi le še glede vprašanja, ali je bila tožena stranka (kot pridobitelj) nepoštena ali ne. Le od nepoštenega pridobitelja lahko prikrajšani zahteva plačilo zamudnih obresti od dneva pridobitve, sicer pa samo od dneva vložitve tožbe dalje (214. člen ZOR). Tako drugo- kot tudi prvostopenjska sodba menita, da je bila tožena stranka nepoštena. Tožbenem zahtevku tožeče stranke je zato prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je sodbo prvostopenjskega potrdilo. Tožena stranka v reviziji zastopa pravno stališče, da ni ravnala nepošteno, tožeča stranka pa temu nasprotuje.

Tožena stranka je po 1. točki prvega odstavka 257. člena in po prvem odstavku 262. člena Carinskega zakona dolžna preizkusiti pravilnost uvozne carinske deklaracije. Carinska deklaracija pa je bila s strani tožeče stranke izpolnjena nepravilno. Tožena stranka je na temelju takšne uvozne carinske deklaracije izdala nepravilno odločbo, katere predmet je bila odmera prometnega davka. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, da bi se pritožila v upravnem postopku na to odločbo, čeprav je možnost za vložitev pritožbe imela. Izdaja nezakonite odločbe še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala nepošteno, ker je tožeča stranka sama narobe izpolnila uvozno carinsko deklaracijo in ker se tožeča stranka ni pritožila. Kakšnih dodatnih dejstev, ki bi kazale na nepošteno ravnanje tožene stranke, pa tožeča stranka ni nikoli zatrjevala. Ker tožena stranka ni ravnala nepošteno, je zahtevek tožeče stranke do zamudnih obresti od preveč plačanih zneskov prometnega davka neutemeljen (214. člen ZOR). Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in tožbeni zahtevek tožeče stranke, kolikor se nanaša na plačilo skupaj še 5.733.599,48 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe naprej, zavrnilo (395. člen ZPP 1977).

Tožena stranka v tem gospodarskem sporu ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Ker zaradi tega dela zahtevka niso nastali posebni stroški, ji mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške celotnega postopka (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 166. člena ZPP 1977). Tožena stranka je upravičena do povrnitve 800 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 675 odvetniških točk za prvo pripravljalno vlogo, za zastopanje na obravnavi dne 3.3.1999 400 odvetniških točk, za pritožbo 1000 odvetniških točk, za revizijo 1200 odvetniških točk, za materialne stroške 20 odvetniških točk, 460 SIT in 500 SIT. To skupaj znaša 4095 odvetniških točk in 960 SIT, oziroma v denarju 410.460,00 SIT.