Jedro

Prav ima pritožnik, ko navaja, da je ravnanje tožene stranke potrebno presojati po merilu skrajne skrbnosti in ne pričakovane skrbnosti. To pomeni, da mora toženec v danih razmerah storiti vse, kar se od njega kot od dobrega strokovnjaka zahteva (2. odstavek 18. člena ZOR). Pa vendar to ne pomeni, da se od tožene stranke kot vzdrževalca ceste zahteva, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča, tudi če gre za prehod za pešce, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v znesku 7.093,97 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka ter tožnici hkrati naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.963,13 EUR v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obravnavanem primeru ukrepov po merilih, ki jih nalagajo predpisi, ni opustila. Sodišče je kot kriterij za presojo odgovornosti tožene stranke vzelo "pričakovano skrbnost", vendar ni obrazložilo, kaj to pomeni. Sodišče se je oprlo na zaključke izvedenca A. B., ki pa zaključkov o potrebni skrbnosti ne more podajati. Kakšna stopnja skrbnosti ravnanja tožene stranke je v obravnavanem primeru podana, je pravno vprašanje, glede katerega mora stališče zavzeti izključno sodišče in ne izvedenec. Izvedenec tudi ni bil postavljen oziroma ni bil kompetenten za to, da bi zapisal, da je toženec ustrezno opravljal nadzor in službo zimskega vzdrževanja. Po stališču tožeče stranke ustreznega posipanja Linhartove ceste v dne 7.12.1998 pred 7.00 uro ni bilo. Iz izvedenskega mnenja izvedenca B. izhaja tudi, da bi se povečana varnost uporabe peščevih površin lahko zagotovila s predčasnim posipanjem preko noči in to z intervencijskim klicem ali glede na ugotovitve pregledniške službe, da bi bilo možno ledene zaplate fizično odstraniti ter da je na ledenih zaplatah možno doseči ustrezno boljšo oprijemljivost, če je posipanje opravljeno z eruktivnimi materiali. Toženka prehoda za pešce, kjer je padla tožnica, ni vzdrževala tako, da bi bila uporaba prehoda varna. V danem primeru ni storila vsega, kar bi objektivno lahko storila. Ni ravnala niti s skrbnostjo dobrega gospodarja, kaj šele s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki se od nje zahteva. Tožena stranka v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ne more na vsakem delu ceste v vsakem trenutku zagotoviti ustreznega stanja vozišča, izpostavlja to, da ni šlo za vsak del ceste, pač pa za prehod za pešce na cesti, ki spada v I. prioritetni razred vzdrževanja. Glede na to, da je do nezgode prišlo na prehodu za pešce, presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu potrebne skrbnosti, ampak merilu skrajne skrbnosti. Tudi če je pred dnem škodnega dogodka toženka opravila nadzor cestišč, ga ni opravljala dovolj skrbno. Predvsem pa nadzora iz dne iz 6.12.1998 na 7.12.1998 ni bilo. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana odgovornost tožene stranke, saj so bile na prehodu za pešce, kjer je padla tožnica, ledene zaplate. V obravnavanem primeru je bil poledeneli prehod za pešce nevarna stvar, gibanje ljudi po njem pa nevarna dejavnost. Toženka v obravnavanem primeru ni storila vsega, kar bi lahko za preprečitev poledice.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila Linhartova cesta, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, uvrščena v I. prioriteto posipa proti poledici. Tožena stranka je iz 5/6.12.1998 posula vse ulice in ceste v I. in II. prioriteti posipanja proti poledici. Vpoklicani so bili rototrosilci, ki so opravljali mokro posutje. Posipalo se je s soljo, raztopino in mešanico soli in peska. V akciji je med drugim sodelovalo 10 posipalnikov in skupaj 150 delavcev. V noči iz 6/7.12.1998 so zaradi nočnih nizkih temperatur z dežurnima posipalnikoma posipali intervencijske najnujnejše odseke poledenelih cest in cest v I. in delno v II. prioriteti posipanja. Zjutraj 7.12.1998 od 7.00 ure dalje pa je potekalo posipanje cest v III. prioriteti. Prav tako je izvedenec Boh v ustnem mnenju navedel, da iz dnevnika zimske službe za področje Linhartove ceste, kjer je padla tožnica, ne izhaja, da bi bilo 7.12.1998 pred 7.00 uro izvedeno zimsko oziroma urgentno posipanje. Dne 7.12.1998 ob 7.00 uri je bilo odrejeno posipavanje cest III. in delno II. prioritete, kjer so bile snežne in ledene deske, kar izhaja iz Dežurne knjige zimske službe (B2) ter poročila o akciji zimske službe (B4). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile ceste I. prioritete, kamor spada Linhartova cesta, v času škodnega dogodka že posipane do take mere, da to več ni bilo potrebno. Zato posebne aktivnosti na Linhartovi cesti več niso bile zabeležene. To je potrdil tudi izvedenec B. v pisnem mnenju, v katerem je ugotovil, da dne 7.12.1998 pred 7.00 zjutraj na Linhartovi cesti posebnih vzdrževanj ni bilo, ker ni bilo padavin, pa tudi nobenih intervencij ni bilo, kar izhaja iz vpisov v dnevnik zimske službe.

Posebne aktivnosti na Linhartovi cesti na dan škodnega dogodka tako niso bile zabeležene, ker niso bile potrebne, saj je toženka izvedla vse ukrepe skladno z načrtom Zimske službe, Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah na nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. list. RS, št. 62/1998) ter Pogodbo o izvajanju zimske službe v sezoni 1998-1999 (B1). Pritožnica zato neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni opustila ukrepov po merilih, ki jih nalagajo predpisi. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi vpisov v Dežurno knjigo zimske službe (B2) tožene stranke, poročila o akcijah zimske službe (B4), pisnega in ustnega izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke A. B. ter izpovedb prič J. Z. ki je bil v času nezgode pri toženi stranki zaposlen kot vodja vzdrževanja cest organizacijske enote Bežigrad, in A. B., ki je bil v času nezgode zaposlen kot vodja službe za varstvo cest pri toženi stranki.

Prav pa ima pritožnica, ko navaja, da izvedenec cestnoprometne stroke o skrbnosti ravnanja tožene stranke, ki je pravno vprašanje, ne more podajati zaključkov. V skladu z določilom 243. člena ZPP namreč sodišče izvede dokaz z izvedencem zaradi ugotovitve ali razjasnitve kakšnega dejstva, za kar je potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Kljub temu da je izvedenec cestno prometne stroke podal mnenje o tem, ali je tožena stranka ustrezno opravljala nadzor in službo zimskega vzdrževanja, s čimer so njegova zakonska pooblastila presežena, se sodišče prve stopnje v tem delu na mnenje izvedenca ni oprlo. Zato pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni. Ker se je tako sodišče prve stopnje pri presojanju ravnanja tožene stranke oprlo le na dejanske ugotovitve izvedenca, očitek pritožnice o zmotni uporabi materialnega prava ni podan.

Prav ima pritožnica tudi, ko navaja, da je ravnanje tožene stranke potrebno presojati po merilu skrajne skrbnosti in ne pričakovane skrbnosti. To pomeni, da mora toženec v danih razmerah storiti vse, kar se od njega kot od dobrega strokovnjaka zahteva (drugi odstavek 18. člena ZOR). Pa vendar to ne pomeni, da se od tožene stranke kot vzdrževalca ceste zahteva, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča, tudi če gre za prehod za pešce, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka svoje obveznosti izpolnila v celoti, očitek pritožnice o strožjem merilu presoje njenega ravnanja, ni utemeljen.

Po mnenju pritožnice bi lahko toženka povečano varnost uporabe površin pešcev zagotovila preko noči z intervencijskim klicem ali na podlagi ugotovitev pregledniške službe, kar izhaja iz mnenja izvedenca. Prav tako pritožnica meni, da bi toženka lahko ledene zaplate fizično odstranila oziroma pri posipu uporabila eruktivne materiale. Vendar: izvedenec B. je ugotovil, da dne 7.12.1998 za Linhartovo cesto ni bilo nobenih intervencij, medtem ko so v noči iz 6/7.12.1998 posipali najnujnejše odseke cest v I. in delno v II. prioriteti posipanja, dne 7.12.1998 pa je bilo ob 7.00 uri odrejeno posipavanje cest le III. in delno II. prioritete. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile dne 7.12.1998 ceste I. prioritete, kamor sodi tudi Linhartova cesta, že posipane do take mere, da posebne aktivnosti več niso bile potrebne. To izrecno potrjuje tudi poročilo o akciji zimske službe z dne 7.12.1998 (B4), iz katerega izhaja, da je bilo dne 7.12.1998 ob 7.00 uri odrejeno posipavanje cest III. in delno II. prioritete, kjer so bile snežne in ledene deske. Tako navedbe pritožnice, da toženka ni vzdrževala prehoda za pešce na Linhartovi tako, da bi bila uporaba varna, niso utemeljene. Za Linhartovo cesto namreč intervencijskega klica ni bilo, pregledniška služba tožene stranke pa potrebe po posipanju te ceste v noči iz 6. na 7.12.1998 ni ugotovila.

Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženka v noči iz 6/7.12.1998 zaradi nočnih nizkih temperatur z dežurnima posipalnikoma posipala intervencijske najnujnejše odseke poledenelih cest in cest v I. in delno v II. prioriteti posipanja, je ovržen očitek pritožnice, da toženka nadzora nadzora nad cestami v noči iz 6. na 7.12.1998 ni zagotavljala. Tudi izvedenec B. je v ustnem mnenju potrdil, da iz dežurne knjige izhaja, da je bil v noči iz 6/7.12.1998 ob 3.00 uri zaradi inverzije na ogled poslan dežurni kombi. Izrecno pa je tudi navedel, da dežurna zimska knjiga potrjuje, da je tožena stranka aktivnosti zimske službe izvajala tekom noči iz 6. na 7.12.1998. Tako se izkažejo očitki pritožnice o opustitvi nadzora oziroma neskrbnem nadzoru toženke nad stanjem cest pred nezgodo tožnice, za povsem neutemeljene.

Kljub temu da je sodišča prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnice ugotovilo, da je bil na prehodu za pešce na Linhartovi cesti, kjer je padla, led, je utemeljeno zavrnilo obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke. Poledenelo cestišče namreč ni nevarna stvar v smislu odškodninskega prava in ni podlaga za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Ker vzdrževalec ceste ne odgovarja objektivno, pač pa krivdno (glej tudi judikat VS RS, opr. št. II Ips 179/2006 z dne 26.6.2008), je sodišče prve stopnje obravnavano zadevo pravilno obravnavalo po načelu krivdne odgovornosti (154. člen ZOR).

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnost, se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi ( 353. člen ZPP).

Ker pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve in v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP ni bil potreben, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).