Jedro

Javne poti niso v pravnem prometu in ne morejo biti predmet posesti zato na javni poti ni mogoče zahtevati posestnega varstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je tožena stranka s tem, da je podrla ograjo, motila tožnika v njuni zadnji mirni posesti parcele št. 483 k.o. Tožena stranka je dolžna postaviti novo ograjo, v bodoče pa se ji prepoveduje tako in podobno posegati v posest tožnikov. Tožnikoma mora povrniti stroške postopka.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga pa spremembo sklepa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvi stopnji v novo odločanje. Sklep o motenju toženo stranko onemogoča pri upravljanju s potjo, ki je javno dobro. Tožnika sta kot svojo posest z ograjo zamejila ne le svojo parcelo št. 483 k.o., temveč tudi del javne poti št. 842/1 k.o.. Ta pot je vrisana v katastrsko mapo in je zemljiškoknjižno izvedena. Pritožnica predlaga ugotovitev poteka meje v naravi in v ta namen zaslišanje zemljiškega soseda R.F. kot priče. Ker je bil izpodbijani sklep o motenju izdan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 in se je z njim postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je sodišče druge stopnje postopalo in odločalo še po predpisih ZPP iz 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90).

Pritožba je utemeljena.

S sklepom prve stopnje je sodišče kot nesporno ugotovilo, da sta po zemljiškoknjižnem stanju solastnika parc.št. 483 k.o. tožnika, lastnica parc.št. 842/1 k.o. pa je tožena stranka, pri čemer je parcela tožene stranke vknjižena kot pot (priloga list. št. B-1).

Sporno dejstvo med strankami je bila meja med parcelo tožnikov in potjo v naravi: saj je bila po zatrjevanju tožnikov ograja v naravi postavljena na njuni parceli, po zatrjevanju tožene stranke pa na javni poti. Okoliščini, da sta toženi stranki postavili ograjo, kot je bilo ugotovljeno, in da je tožena stranka prav to ograjo podrla, sta nesporni. Sodišče prve stopnje je v namen določitve meje opravilo ogled. Na podlagi ogleda in izvedenčevega mnenja je ugotovilo, da pot dejansko obstoji, da pa zaradi pomanjkanja podatkov poteka meje med parcelama ni bilo mogoče ugotoviti. Zato je dejstvo, da je bila ograja postavljena na zasebnem zemljišču tožnikov ali na javni poti tožene stranke, ostalo neugotovljeno. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta tožeči stranki dejansko uporabljali tudi sporni del zemljišča, medtem ko se parcela tožene stranke kot pot ne uporablja, obenem pa tudi dejanje tožene stranke ne predstavlja dovoljene samopomoči. Takšno razlogovanje bi sicer v celoti vzdržalo ta pritožbeni preizkus, če bi šlo za spor o motenju posesti na zemljišču, ki ni javno dobro. V tem primeru vprašanje lastnine in s tem tudi vprašanje meje ne bi bilo odločilnega pomena za odločitev v motenjski zadevi. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po zemljiškoknjižnem stanju in po naravi stvari sosednje zemljišče, ki je v lasti tožene stranke, pot in da slednja po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS št. 29/97) predstavlja javno dobro. Posestnega varstva na delu zemljišča, ki predstavlja javno dobro pa tožnikoma ne bi bilo mogoče nuditi, saj je pot kot javno dobro izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobivati zasebnopravnih pravic. Po določbi drugega odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah na javni poti ni mogoče pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic s priposestvovanjem (drugi odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah). Kot takšna pa parcela tožene stranke, če predstavlja javno pot, ne more biti predmet zasebnopravnega varstva. Zato je dejstvo, ali je bila ograja postavljena na parceli v lasti tožnikov (zasebna stvar) ali na parceli v lasti tožene stranke (javno dobro) odločilnega pomena za odločitev v sporu.

Sodišče druge stopnje je tako moralo razveljaviti sklep prve stopnje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zadevo po določbi prvega odstavka 370. člena ZPP vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje, ker je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba opraviti novo glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje naj predvsem ugotovi, ali ima zemljišče tožene stranke naravo javnega dobra, nato pa ugotovi traso poti. V ta namen naj po potrebi ponovno opravi ogled, odredi izvedenca in zasliši lastnike zemljišča, ki poleg tožnikov mejijo na javno pot. Če bo v postopku ugotovljeno, da je bila ograja postavljena na zasebnopravnem zemljišču (parceli tožnikov), naj sodišče o sporu odloči po civilnopravnih določbah o motenju. Če pa bo ugotovljeno, da je bila ograja postavljena na javni poti (parceli tožene stranke), sodišče o zahtevku ni upravičeno odločati in je dolžno tožbo zavreči zaradi nepristojnosti. Motilno dejanje na javnem dobru namreč ne more biti predmet civilnega, temveč upravnega postopka.