Jedro

Ni pravilno stališče, da terjatev za vrnitev darila ni verjetno izkazana že zato, ker tožbeni zahtevek na vrnitev darila ni zapadel, saj zakonska zveza med pravdnima strankama še ni razvezana. Za verjetnost omenjene terjatve glede na prvi odstavek 272. člena ZIZ zadostujejo trditve obeh pravdnih strank o vloženi tožbi na razvezo zakonske zveze in o prenehanju njune življenjske skupnosti.

Četudi je cilj hitra odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva in je dokazni standard pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe nižji kot pri dokončni odločitvi (verjetnost), odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sme ostati neobrazložena.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 2. 9. 2019 na predlog tožnika izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je odločilo, da se toženki prepoveduje do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka ter še nadaljnjih 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, obremenitev in odtujitev nepremičnin z ID znakom 0000 314/1 in 0000 316. Zoper navedeni sklep je toženka vložila ugovor, tožnik pa je nanj odgovoril. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo1 ter tožniku hkrati naložilo, da je dolžan toženki povrniti 762,00 EUR stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo.

2. Proti temu sklepu sta se pritožila tožnik in toženka. Tožnik ga izpodbija v celoti in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa, toženka pa ga izpodbija v odločitvi o stroških postopka ter predlaga v tem delu spremembo odločitve. Obe pritožbi se sklicujeta na obstoj vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

3. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče ugovoru ne bi smelo ugoditi, ampak (če že) začasno odredbo razveljaviti in postopke zavarovanja ustaviti na podlagi 278. člena ZIZ, saj so se okoliščine tako spremenile (zaradi izdaje zavrnilne sodbe), da zavarovanje z začasno odredbo in reševanje ugovora ni bilo več potrebno. Ne glede na to ocenjuje, da razlogi v izpodbijanem sklepu niso podani. Toženki je darilo dal že v letu 2011, in sicer denarna sredstva za nakup zemljišča. Darilna pogodba v pisni obliki je bila kasneje v letu 2014 sklenjena zgolj za potrebe dokazovanja darila. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z nagibi za darilo, ki je bilo že realizirano v letu 2011. Takrat je bil nagib tožnika seveda vera v skupno življenje do smrti. Sodišče med razlogi ne navede, kakšen drugačen nagib naj bi vodil tožnika pri izročitvi darila. Stališče o preuranjenosti tožbe je napačno. Pravdni stranki res še nista formalno razvezani, a upoštevajoč sistematično in namensko razlago določb 84. člena ZZZDR in 110. člena DZ se vračilo darila lahko zahteva že ob nastanku razlogov za razvezo. Protispisno in zmotno je tudi stališče v zvezi s podrednim zahtevkom in obstojem litispendence. Neizkazane so navedbe, da naj bi bila stanovanjska hiša na zemljiščih, ki so predmet začasne odredbe, zgrajena s skupnim premoženjem. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženka v pritožbi navaja, da je v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe upravičena do povrnitve nujnih in potrebnih stroškov v skupnem znesku 2.838,64 EUR in ne zgolj v znesku 762,00 EUR, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, toženka je odgovorila na pritožbo tožnika, oba predlagata zavrnitev nasprotne pritožbe ter zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je z izdajo sklepa o začasni odredbi sledilo predlogu tožnika, ki ga je vložil skupaj s tožbo, in toženki v enostranskem postopku, preden se je seznanilo z njenimi ugovori, prepovedalo obremenitev in odtujitev njenih nepremičnin (parcel 314/1 in 316 v k.o. X.). Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 272. člena ZIZ. Za izdajo te vrste začasne odredbe mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstaja ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter hkrati eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik je razbremenjen dokazovanja nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8. Tožnik s tožbo zahteva od toženke vrnitev darila, ki ga je prejela z darilno pogodbo, sklenjeno 27. 3. 2014 v obliki notarskega zapisa. Trdi, da je toženka povzročila razpad življenjske skupnosti med njima, zaradi česar je odpadel nagib kot del pravne podlage darilne pogodbe. V tožbi še pojasnjuje, da je toženki že pred sklenitvijo darilne pogodbe izročil gotovino v skupnem znesku 667.649,45 EUR in da je s tem zneskom v celoti plačala kupnino za nakup nepremičnin parcel 314/1 in 316 v k.o. X. ter se vpisala kot lastnica teh parcel do celote v zemljiško knjigo. Od toženke na podlagi 110. člena Družinskega zakonika (DZ) in 540. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva vrnitev parcel, kupljenih z denarjem iz tožnikovega posebnega premoženja. Toženka je ugovarjala, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Med ostalim je navajala, da verjetnost terjatve ni izkazana, saj tožba ni sklepčna (tožnik ji je podaril gotovino, zahteva pa vrnitev nepremičnin), sicer pa parcele predstavljajo skupno premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe med zakoncema zato ni bila obogatena.

9. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru in začasno odredbo razveljavilo zaradi odsotnosti verjetno izkazane terjatve kot prve predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

10. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču izpodbijanega sklepa, da terjatev ni verjetno izkazana že zato, ker tožbeni zahtevek na vrnitev darila ni zapadel, saj zakonska zveza med pravdnima strankama še ni razvezana. Pogoj verjetnosti terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ je namreč izpolnjen tudi, če se verjetno izkaže, da bo terjatev šele nastala. Zato za verjetnost terjatve po oceni pritožbenega sodišča zadostujejo trditve obeh pravdnih strank o vloženi tožbi na razvezo zakonske zveze in o prenehanju njune življenjske skupnosti že v juliju 2019. 11. Sicer drži, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa, da je o utemeljenosti ugovornih razlogov z izpodbijanim sklepom odločalo z drugačnega izhodišča, kot ob izdaji začasne odredbe, namreč v kontradiktornem postopku in na podlagi obsežnega trditvenega in dokaznega gradiva obeh strank ter po izvedenem dokaznem postopku. O tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje že meritorno odločilo s sodbo P 1208/2019-II z dne 17. 2. 2020. Tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo, njegovo tožbo s kasneje postavljenim podrednim tožbenim zahtevkom pa zavrglo.

12. Ker je pri odločanju o ugovoru zoper izdano začasno odredbo sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo kot samostojno odločbo, bi moralo v njem odločitev utemeljiti. Res je razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka že obsežno razgrnilo in argumentiralo v obrazložitvi sodbe (ki jo je izdalo isti dan kot izpodbijano začasno odredbo), vendar sklicevanje na obrazložitev nepravnomočne meritorne sodbe ne zadošča za presojo obstoja verjetnosti terjatve. Sklep namreč vsebuje, poleg tega, da napotuje na razloge sodbe, ki jih niti kratko ne povzema, le še ugotovitev, da tožbeni zahtevek še ni zapadel, kar pa, kot je zgoraj pojasnjeno, v postopku zavarovanja za utemeljitev odločitve ne zadošča. V 11. točki obrazložitve pa sodišče le še pripominja, česa tožnik v postopku ni trdil oziroma kaj je toženka trdila, brez zaključkov oziroma razumne ocene in opredelitve do trditev pravdnih strank, ki se nanašajo na verjeten obstoj terjatve.2

13. Tožnik ni predlagal izdaje začasne odredbe v zavarovanje podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tekom postopka (iz previdnosti, če bi sodišče primarni tožbeni zahtevek štelo za neutemeljen) uveljavljal ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju pravdnih strank. Ugotovitve sklepa o obstoju litispendence glede podrednega tožbenega zahtevka za presojo verjetnosti terjatve, ki se tičejo primarnega tožbenega zahtevka, ter pritožbene trditve v tej smeri, zato niso relevantne. Tožnik omenja v pritožbi še razloge za prenehanje začasne odredbe po 278. členu ZIZ, a ti po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi niso izpolnjeni.

14. Prvostopenjsko sodišče bi moralo v izpodbijanem sklepu (kljub izdani zavrnilni sodbi, ki še ni pravnomočna) obrazložiti odločitev o utemeljenosti ugovora in razveljavitvi izdane začasne odredbe. O verjetnem (ne)obstoju terjatve ima sklep delno napačne, v ostalem pa pomanjkljive razloge do te mere, da onemogočajo njen preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Četudi je cilj hitra odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva in je dokazni standard pri odločanju o predlogu nižji kot pri dokončni odločitvi, odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sme ostati neobrazložena.

15. Zaradi odprave navedenih pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus sklepa, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi, posledično pa tudi pritožbi toženke in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posebni napotki pritožbenega sodišča glede na zgoraj navedeno niso potrebni.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

1 Ker je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo in sklep o začasni odredbi razveljavilo, bi moralo zavrniti tudi predlog tožnika za izdajo začasne odredbe. 2 Verjetnost, ki se po določbah ZIZ uporablja kot dokazni standard, potreben za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, je podana, kadar so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši, kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost.