Jedro

Če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali že izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Iz tega izhaja, da je za opravičitev začasne odredbe potrebna oz. zadostuje že vložitev tožbe in ne končni uspeh v glavnem postopku. Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da to smiselno pomeni, da mora za opravičitev začasne odredbe, izdane v predkazenskem ali kazenskem postopku, zadostovati že vložitev obtožnice (pravnomočna obtožnica) in ne šele obsodilna sodba. V tem primeru je postala obtožnica pravnomočna (enkrat je bila tudi že izdana nepravnomočna obsodilna sodba), zato ni res, da toženka začasne odredbe ni opravičila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 354.994,65 EUR s pripadki in (II.) tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica svoj odškodninski zahtevek uveljavlja na dveh pravnih podlagah: na podlagi določbe 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s 502.d členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in na podlagi določbe 26. člena Ustave republike Slovenije (URS). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek po nobeni od navedenih podlag ni utemeljen.

6. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožnice, da se v kazenskem postopku začasna odredba opraviči šele s pravnomočno obsodilno sodbo in posledičnim odvzemom premoženjske koristi (do česar pa v tem primeru ni prišlo). Če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali že izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči (drugi odstavek 277. člena ZIZ). Iz tega izhaja, da je za opravičitev začasne odredbe potrebna oz. zadostuje že vložitev tožbe in ne končni uspeh v glavnem postopku. Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da glede na določbo 502.d člena ZKP to smiselno pomeni, da mora za opravičitev začasne odredbe, izdane v predkazenskem ali kazenskem postopku, zadostovati že vložitev obtožnice (pravnomočna obtožnica) in ne šele obsodilna sodba. V tem primeru je postala obtožnica pravnomočna (enkrat je bila tudi že izdana nepravnomočna obsodilna sodba), zato ni res, da toženka začasne odredbe ni opravičila. Na to naknadna odprava zavarovanja zaradi poteka časa ne more več vplivati. Od takrat dalje, ko je bila začasna odredba opravičena, je obstajala le še možnost, da se izkaže za neutemeljeno.

7. Sporna začasna odredba bi bila neutemeljena le, če zanjo ne bi bilo podlage oziroma ne bi obstajali pogoji za njeno izdajo. Navedeno bi lahko izhajalo iz tega, da bi bila iz teh razlogov razveljavljena, kar pa se v tem primeru ni zgodilo, saj je bila razveljavljena zaradi poteka časa. Tožnica bi tako morala trditi in dokazati, da odvzem protipravne premoženjske koristi ne bi prišel v poštev, to pa bi se zgodilo le v primeru oprostilne sodbe ali druge odločbe, s katero se kazenski postopek konča in ki hkrati ne omogoča odvzema premoženjsko pravne koristi, oziroma v primeru, ko bi bilo ugotovljeno, da kljub storjenemu kaznivemu dejanju takšna koristi ni bila pridobljena.

8. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, v tem primeru predlog za izdajo začasne odredbe ni bil zavrnjen – ravno obratno: Okrožno sodišče v Kopru je zavrnilo pritožničin ugovor zoper sklep o zavarovanju in na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kopru trajanje zavarovanja večkrat podaljšalo, pravna sredstva tožnice zoper te odločitve so bila zavrnjena, s sklepom I K 18896/2011 z dne 23.3.2015 pa je Okrožno sodišče v Kopru po uradni dolžnosti odpravilo začasno zavarovanje zaradi poteka časa. Glede utemeljenosti sporne začasne odredbe torej (še) ni bilo vsebinsko odločeno. Ker se začasna odredba (še) ni izkazala za neutemeljeno (temveč je le prenehala zaradi poteka časa), to pomeni, da ni podan element škodnega ravnanja. (Ne)utemeljenost začasne odredbe je namreč edini kriterij za presojo pravilne uporabe 279. člena ZIZ (primerjaj: VS RS III Ips 173/2006).

9. Nima prav pritožba ko trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnega razloga neutemeljenosti začasne odredbe: da že pojmovno tožnica ni pridobila (in ni mogla pridobiti) premoženjske koristi, ki naj bi bila zavarovana z začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je na navedeno obširno in prepričljivo odgovorilo v točkah od 20. do 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, višje sodišče pa se na te razloge v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

10. Pritožba trdi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici škoda sploh ni nastala, ker je bila po kreditni pogodbi dolžna plačati vtoževane obresti, ki tako niso bile posledica neutemeljene začasne odredbe, temveč normalna posledica kreditnih pogodb. Spregledalo naj bi bistvo tožničinih trditev tožnice in sicer, da bi tožnica z razpolaganjem z zemljiščem odplačala kredit in (ali) prevalila to obveznost na kupca, kar v obeh primerih pomeni, da ji obresti sploh ne bi bilo potrebno plačati, zato so plačane obresti direktna in neposredna ter dokazana škoda, ki je zastala tožnici zaradi neutemeljene začasne odredbe. Navedeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi z (ne)obstojem škode namreč navedlo tudi, da bi škodo kvečjemu lahko predstavljala razlika med stroški pridobitve denarnih sredstev, iz katerih je tožnica dejansko plačevala obresti, in stroški, ki bi ji nastali s pridobitvijo denarnih sredstev s prodajo zemljišča, vendar te škode tožnica ni uveljavljala.

11. Ne drži, da toženka ni prerekala trditev tožnice in da (razen v odgovoru na tožbo) ni navajala in ne nasprotovala ne substancirano prerekala nobene trditve tožnice. Ravno nasprotno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica tista, ki ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ne glede na to, da jo je toženka opozorila, da ni izkazala predpostavke neutemeljenosti začasne odredbe in ni podala dovolj konkretiziranih navedb, iz katerih bi izhajalo, da za izdajo sporne začasne odredbe ni bilo podlage oziroma da odvzem protipravne premoženjske koristi ne bo prišel v poštev.

12. Napačno je pritožbeno stališče, da že sama odprava začasnega zavarovanja zaradi poteka časa dokazuje protipravnost ravnanja sodišča. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve) to, da je bila začasna odredba zaradi poteka časa razveljavljena, še ne pomeni, da je odškodninski zahtevek na podlagi 279. člena ZIZ že samo zato utemeljen. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje (29. - 34. točke obrazložitve), da postopkovnih kršitev, odstopanja od uveljavljene sodne prakse in arbitrarnosti tožnica ni (sploh pa ne konkretizirano) zatrjevala. Za odločitev v zadevi je predvsem pomembna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izdaja sporne začasne odredbe ni pomenila odstopanja od jasnih določb materialnega prava ali neuporabe povsem jasne določbe zakona in da iz ravnanja Okrožnega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Kopru ni mogoče razbrati napačnosti oziroma nezakonitosti, kaj šele, da bi ta dosegla stopnjo kvalificirane napačnosti.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede odškodninske odgovornosti po obeh zatrjevanih podlagah niso podane potrebne predpostavke, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

14. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).