Jedro

Po določbi 1

70. člena ZPIZ-1 se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Glede na to, da je osebna zdravnica predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine vložila 19. 10. 2012, bi sodišče prve stopnje v skladu z 170. členom ZPIZ-1 lahko naložilo izplačevanje invalidnine za telesno okvaro šele od 1. 5. 2012.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in v IV. tč. izreka spremeni tako, da glasi: „II. Pri tožnici se ugotovi 6. stopnja telesne okvare od 15. 6. 2011 kot posledica bolezni in se ji prizna pravica do invalidnine v znesku 40,43 EUR na mesec, ki se izplačuje od 1. 5. 2012 dalje.

IV. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 100,00 EUR, se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in III. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2013 in št. ... z dne 28. 6. 2013 (I. tč. izreka). Odločilo je, da ima tožnica pravico do invalidnine za 6. stopnjo telesne okvare, nastale dne 15. 6. 2011 kot posledica bolezni in odmerilo invalidnino v znesku 40,43 EUR na mesec od 15. 6. 2011 dalje z nadaljnjimi uskladitvami (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati zapadle zneske invalidnine (III. tč. izreka), ter da ji je dolžna povrniti tudi stroške postopka v znesku 100,00 EUR v roku 8 dni (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca, kljub temu, da se tožena stranka z njim ni strinjala in mu ugovarjala. Meni, da dejansko zdravstveno stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj je ugotovitev, da je pri tožnici podana 30 % telesna okvara zaradi izgube funkcije dinamičnega segmenta ledvene hrbtenice v nasprotju z izvidom z dne 20. 11. 2012. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je pri tožnici od 15. 6. 2011 dalje podana 30 % telesna okvara po poglavju IV., A, tč. 2d - ohromelost peroneusa in 30 % telesna okvara po poglavju IV., A, tč. 2d - ohromelost tibialisa. Po kriterijih Sporazuma o seznamu telesnih okvar je telesna okvara podana le pri klinično ugotovljenem nevrološkem izpadu in ustreznem elektodiagnostičnem izvidu. V tožničinem primeru ta kriterija nista izpolnjena, saj izvedenec ni opisal takih nevroloških in funkcionalnih izpadov, ki bi po kriterijih Seznama pomenili popolno ohromelost tibialisa in peroneusa. Takega stanja tudi ni potrdila opravljena EMG preiskava dne 18. 3. 2014, saj ugotovitve kronične korenine L5 in S1 obojestransko strokovno ni mogoče interpretirati kot popolno ohromelost tibialisa in peroneusa. Sodni izvedenec je ugotovil telesno okvaro na način, ki odstopa od običajnih doktrinarnih stališč. Meni, da je hkratno priznavanje telesne okvare zaradi ohromelosti peroneusa in tibialisa v nasprotju s Seznamom telesnih okvar, zato odločitev sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev 3. odstavka 143. člena ZPIZ-1. Iz Seznama namreč izhaja, da je mogoče priznati telesno okvaro v višini 30 % zaradi ohromelosti peroneusa ali tibialisa, ne pa za vsako ohromelost posebej. Posledično tožnici na dan 15. 6. 2011 ni mogoče priznati dveh telesnih okvar v višini 30 %, kar pomeni, da pri njej tudi ni podana skupna 50 % telesna okvara.

Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 170. člen ZPIZ-1, ki določa, da se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Glede na to, da je osebna zdravnica vložila predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine dne 19. 10. 2012, bi sodišče prve stopnje v skladu z 170. členom ZPIZ-1 lahko naložilo izplačevanje invalidnine za telesno okvaro šele od 1. 5. 2012. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje naložilo rok izplačila 8 dni, pri čemer ni navedlo, od kdaj navedeni rok teče. Opozarja še, da rok povrnitve stroškov 8 dni ni v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Podredno nasprotuje tudi povrnitvi stroškov v višini 100,00 EUR zaradi zmotne uporabe določbe 154. in 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici nepravilno priznalo stroške zaradi opravljenega EMG pregleda z dne 18. 3. 2014 kot pravdne stroške. Do navedene preiskave je prišlo na predlog sodnega izvedenca in ne na predlog sodišča prve stopnje oziroma strank. Samoplačniški specialistični pregled v skladu z določbami ZPP ni del pravdnih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je delno nepravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožnici priznalo pravico do invalidnine že od 15. 6. 2011, ne da bi sploh odredilo od kdaj se priznana dajatev izplačuje. Prav tako je tožnici neutemeljeno priznalo stroške samoplačniškega specialističnega pregleda.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 6. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 2. 2013 ter odločeno, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Prvostopenjski organ pa je odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, nastalo dne 27. 9. 2007 zaradi bolezni. V obravnavani zadevi je torej sporno ali je pri tožnici podana telesna okvara oziroma več telesnih okvar. Od ugotovljenega odstotka telesne okvare oziroma okvar pa je odvisna odločitev o pravici do invalidnine za telesno okvaro ter njeni višini.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 1. odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 3. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister, pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar. Glede na to, da Seznam telesnih okvar sploh ni bil sprejet, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89; v nadaljevanju: Seznam).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožničina osebna zdravnica dne 19. 10. 2012 podala predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine. Obstoj telesne okvare je najprej obravnavala invalidska komisija I. stopnje, ki je 11. 2. 2013 ocenila, da je pri tožnici podana 40 % telesna okvara, in sicer 30 % telesna okvara po poglavju VIII, točka 1 c) (izguba enega segmenta ledvene regije) ter 30 % telesna okvara po poglavju IV A, točka 2 (ohromelost peroneusa). Invalidska komisija druge stopnje pa je ocenila, da pri tožnici telesna okvara sploh ni podana, ker funkcionalno slikanje ledvene hrbtenice ne pokaže popolne izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije in ker se za delno ohromelost spinalnih živcev po Seznamu štejejo klinično in elektrofiziološko jasne funkcijske motnje, ne upoštevajo pa se diskretne lezije.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja glede obstoja telesne okvare, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda. Ta je menil, da je pri tožnici po poglavju VIII, točka 1 c (popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije) podana 30 % telesna okvara (izguba dinamičnega segmenta L5 S1), nadalje po IV A, točka 2 d (ohromelost peroneusa) 30 % telesna okvara in po poglavju IV A, točka 2 d (ohromelost tibialisa) 30 % telesna okvara. Skupno znaša telesna okvara 50 %, vzrok je bolezen, datum nastanka pa 27. 9. 2007. Menil je, da je prizadetost tibialnega in peronealnega živca potrjena tako z izvidom osebnega pregleda, kot tudi z medicinsko dokumentacijo fiziatra ter operaterja. Funkcionalna slika je potrdila izgubo enega dinamičnega segmenta, kar potrjuje tudi naknadno opravljen EMG z dne 18. 3. 2014. Izvedenec je svoje mnenje podrobno obrazložil, kar vse povzema že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Izvedenec zaslišan na glavni obravnavi, je vztrajal pri podanem mnenju in prepričljivo pojasnil, da ima tožnica radikularno okvaro korenine S1 in L5, čeprav je iz dokumentacije razvidno, da je bil vedno poudarek le na okvari korenine S1. Iz izvidov fiziatrov po dvakratnem zdravljenju v zdravilišču je namreč razvidno, da tožnica ni bila sposobna polno izvesti t. i. dorziimplantarno fleksijo stopala, kar pomeni stopiti na prste in pete in to zadržati. To sta glavni funkciji, ki ju opravlja korenina L5 in S1. Poleg tega je ob osebnem pregledu ugotovil stanje, ki je bistveno slabše, kot se je opisovalo v izvidih nevrokirurga, ki je govoril o aksonomezi, kar pomeni prizadetost korenine katerekoli stopnje. Pri tožnici so bili prsti levega stopala v maksimalni dorzifleksiji, torej štrleči navzgor, med seboj razmaknjeni, brez aktivne gibljivosti. Menil je, da gre za globjo okvaro korenine in verjetno še za disk v operativnem polju. Pojasnil je, da tak zaplet ni redek, po ponovnih operacijah na hrbtenici se namreč v veliki večini primerov razvijejo brazgotinske spremembe, ki še dodatno stisnejo in okvarijo hrbtenico.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti v pisnem mnenju sodnega izvedenca ter njegovi izpovedbi, dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožnici podana 30 % telesna okvara zaradi popolne izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije, 30 % telesna okvara zaradi ohromelosti peroneusa ter 30 % telesna okvara zaradi ohromelosti tibialisa. Izvedenec je preučil vso medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu ter tožnico tudi osebno pregledal. Prepričljivo je pojasnil, da je 30 % telesno okvaro zaradi izgube funkcije dinamičnega segmenta L5 - S1 ugotovil na podlagi t. i. funkcionalnih slik ledvene hrbtenice.

To slikanje se opravi tako, da se pacient slika v predklonu, v nevtralnem položaju in zaklonu. V kolikor med dvema segmentoma ni nikakršne spremembe med temi tremi položaji, pomeni, da je prišlo do izgube enega ali včasih tudi več dinamičnih segmentov. Opredelil se je tudi do izvida specialista rentgenologa z dne 20. 11. 2012, za katerega pritožba neutemeljeno meni, da ne utemeljuje ugotovitve 30 % telesne okvare zaradi izgube funkcije dinamičnega segmenta ledvene hrbtenice. Ogledal si je CD ter prepričljivo pojasnil, da je podana nepomičnost med segmentoma L5 - S1, v ostalih segmentih pa ni našel nekih posebnosti.

Nadalje pritožbeno sodišče meni, da sodnemu izvedencu ni mogoče očitati, da naj bi 30 % telesno okvaro zaradi ohromelosti peroneusa in tibialisa ugotovil na način, ki odstopa od običajnih doktrinarnih stališč. Telesno okvaro je ugotovil na podlagi EMG izvida, ki sicer govori za delno okvaro korenine L5 in pretežno S1. Ob tem je prepričljivo pojasnil, da korenina L5 funkcionira v sklopu neusa peroneusa, korenina S1 pa je del tibialnega živca. Nenazadnje je mnenje podal tudi na podlagi osebnega pregleda tožnice in ugotovil spastično zakrčenost stegovalcev prstov, ki je vedno posledica prizadetosti peronealnega živca. Ocene S1 (glede tibialnega živca) pa sploh ni mogel podati, ker prsti sploh niso več aktivno gibljivi in gre za neko kompleksno nevrogeno okvaro v operiranem predelu hrbtenice, najverjetneje za zarastlinske spremembe. Poudaril je , da ni mogoče govoriti o delni parezi, ki bi bila podana, če bi tožnica lahko stopila na prste in s težavo zadržala ta položaj, v njenem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Pojasnil je tudi, da EMG ne pokaže vedno vsega, in da se je pri tožnici po ponovnem posegu na hrbtenici korenina še dodatno zabrazgotinila.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je mogoče telesno okvaro priznati bodisi zaradi ohromelosti tibialisa ali zaradi ohromelosti peroneusa, ne pa zaradi obeh ohromelosti. Točke 2 d, poglavja IV A Seznama namreč ni mogoče interpretirati, na način, da je možen zgolj obstoj 30 % telesne okvare zaradi ohromelosti enega ali drugega živca, saj gre očitno za različna živca. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da korenina L5 funkcionira v sklopu neusa peroneusa, korenina S1 pa je del tibialnega živca, ter da ima tožnica radikularno okvaro korenine S1 in L5. Ocenil je, da sta podani obe ohromelosti, v takem primeru pa je potrebno priznati obe telesni okvari, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Kot že omenjeno pa pritožba utemeljeno opozarja na kršitev 170. člena ZPIZ-1. Po navedeni določbi ZPIZ-1 se namreč invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Glede na to, da je osebna zdravnica predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine vložila 19. 10. 2012, bi sodišče prve stopnje v skladu z 170. členom ZPIZ-1 lahko naložilo izplačevanje invalidnine za telesno okvaro šele od 1. 5. 2012. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in II. tč. izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče pa kljub temu, da sodišče prve stopnje ni določilo, od kdaj teče rok 8 dni za izplačilo zapadlih zneskov invalidnine, v III. tč. izreka izpodbijane sodbe ni posegalo. V skladu z 2. odstavkom 313. člena ZPP namreč v okoliščinah konkretnega primera začne paricijski rok teči prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi.(1) Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici nepravilno priznalo stroške v višini 100,00 EUR zaradi opravljene EMG diagnostike dne 18. 3. 2014 kot pravdne stroške. Samoplačniškega specialističnega pregleda oz. diagnostične preiskave, ki sploh ni bila odrejena, namreč ni mogoče šteti za stroške sodnega postopka, zato mora ta strošek kriti tožnica sama.

Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu ugodilo pritožbi in IV. tč. izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (I. in III. tč. izreka), na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, L. Ude, 3. knjiga, str. 56 .