Jedro

Sodišče razglasi oporoko in to ne glede na to, ali je veljavna ali ne. S tem se ji da potrebno publiciteto, omogoči širšemu krogu oseb, da se z njo seznanijo. Tudi roki za izpodbijanje tečejo šele od tedaj, ko je oporoka razglašena. Sklep o njeni neveljavnosti, izdan pred razglasitvijo, je zato nezakonit.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep v izpodbijanem delu v točki II razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I odločilo, da ustna oporoka zapustnice z dne 18.1.2020 ni veljavna in pod točko II, da ustna oporoka zapustnice z dne 7.12.2019 ni veljavna.

2. Zoper sklep se je pritožil oporočni dedič A. S.. Izpodbija točko II izreka. Zapustnica je podala izjavo 7.12.2019 pred dvema pričama. Ta predstavlja izraz njene poslednje volje. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je nepravilno. Gre za ustno oporoko. V zapuščinskem postopku je sodišče dolžno opraviti materialno procesno vodstvo. To je opustilo, a gre za bistveno vprašanje nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja zapustnice. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je tudi vplivalo na odločitev sodišča, da oporoka ni veljavna. Sodišče namreč šteje, da v konkretnem primeru niso bile podane izredne okoliščine, zaradi katerih zapustnica ne bi mogla napraviti pisne oporoke. Stališče sodne prakse je, da je za veljavnost ustne oporoke potrebno, da so podane izredne razmere v trenutku, ko se oporočitelj odloči za izjavo poslednje volje, zaradi bolezni in nepokretnosti ne more pisati in se podpisati ter tako napraviti pisne oporoke (tako tudi sodba VS RS II Ips 70/2005 z dne 29.3.2006). Opozarja še na določene segmente izpovedbe prič ter zaključi, da so bile v konkretnem primeru podane izredne okoliščine, ustna oporoka po 72. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je veljavna. Dejansko stanje zadeve ni v zadostni meri raziskano. Tako je npr. že iz zaslišanja prič razbrati, da je šlo za nenadno izgubo nadzora nad gibanjem rok, kar je predstavljalo izredno situacijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ali spremeni tako, da se ugotovi, da je oporoka veljavna. Sodišče naj z ustreznim materialno procesnim vodstvom dodatno in pravilno razišče relevantno dejansko stanje, zlasti vprašanje, ali je neposredno pred testiranjem prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja zapustnice. V ta namen naj imenuje izvedenca ustrezne medicinske stroke, dodatno pa zasliši tudi priči S. J. in T. Č..

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določbi 162. člena ZD sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegova zapuščina in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Med drugim ugotovi tudi, ali dedič deduje kot zakoniti ali oporočni dedič (214. člen ZD). Od ocene sodišča, ali je nastopilo zakonito ali oporočno dedovanje, je odvisna vsebina sklepa o dedovanju.

5. Na podlagi določbe drugega odstavka 196. člena ZD se v primeru, če pokojnik napravi ustno oporoko, pa listine ni, priče, pred katerimi je bila napravljena ustna oporoka, zaslišijo vsaka posebej o njeni vsebini, zlasti pa o okoliščinah, od katerih je odvisna njena veljavnost, nato pa se zapisnik o zaslišanju teh prič razglasi po določbah, ki veljajo za razglasitev pisne oporoke. Pri sprejemanju izjav prič si mora sodišče prizadevati, da ugotovi izjavo oporočiteljeve volje, poleg tega pa mora preizkusiti tudi okoliščine, od katerih je odvisna veljavnost ustne oporoke (tretji odstavek 158. člena ZD). Prvostopenjsko sodišče je priči, pred katerima je bila napravljena ustna oporoka dne 7.12.2019, zaslišalo. Vendar za tem ni postopalo v skladu z navedenimi določbami, ni razglasilo zapisnika o zaslišanju prič po določbah, ki veljajo za razglasitev oporoke. Sodišče namreč razglasi oporoko in to ne glede na to, ali je veljavna ali ne. S tem se ji da potrebno publiciteto, omogoči širšemu krogu oseb, da se z njo seznanijo. Tudi roki za izpodbijanje tečejo šele od tedaj, ko je oporoka razglašena (prim. 76. člen ZD). Sklep o njeni neveljavnosti, izdan pred razglasitvijo, je že zato nezakonit. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila oporoka podana v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon, zapustnica je izjavila svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama. Pritožnik je z oporoko postavljen za dediča. Oporočni dedič trdi, da so bile podane izredne razmere, zaradi katerih zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi prezrlo tudi določbo 76. člena ZD, ki določa, da lahko tisti, ki ima pravni interes, po uvedbi dedovanja uveljavlja neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki. Veljavna oporoka mora biti napravljena v eni od zakonsko predpisanih oblik. Če je oblika kršena, oporoka obstoji, je pa zaradi formalnih napak izpodbojna (sodišče presoja po uradni dolžnosti, ali obstoji oporoka le, ko gre za hude napake, kot npr. izostanek prič pri ustni oporoki, ko je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko1). Neupoštevanje zahtev obličnosti torej načeloma privede do izpodbojnosti (podani so formalni ali materialni razlogi, zaradi katerih je veljavnost oporoke lahko sporna). Ob povedanem sledi torej zaključek, da je v primeru, ko je lahko podan razlog, da oporoka ni veljavna, ker ni šlo za izredne razmere, na tistem, ki ima pravni interes (npr. zakoniti dedič), da to uveljavlja, oporoko izpodbija. Ne more pa sodišče po uradni dolžnosti glede na jasno zakonsko določbo, presojati v zapuščinskem postopku dejstev, od katerih je odvisen pravni sklep o obstoju izrednih razmer v smislu 72. člena ZD. Dovolj je, da so te zatrjevane in tudi nihče ni trdil, da so izredne razmere prenehale, ter je od tedaj do smrti zapustnice poteklo prek 30 dni. Pa še v tem primeru bi, če bi bil o teh dejstvih spor, sodišče moralo po 1. točki drugega odstavka 210. člena ZD zapuščinsko obravnavo prekiniti in stranke napotiti na pravdo.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da upoštevaje gornje napotke nadaljuje s postopkom (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

9. Glede na določbo 174. člena ZD pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ur.l. Ljubljana, 2009, str. 123