Jedro

Predmet odstopa terjatve v zavarovanje je lahko tudi bodoča terjatev. Zavarovanje z bodočo terjatvijo učinkuje le, če zastavitelj naknadno dejansko pridobi terjatev.

Tudi v izvršilnem postopku lahko upnik predlaga kot sredstvo izvršbe bodočo terjatev svojega dolžnika do njegovega dolžnika.

Terjatev, ki je bila zarubljena, v času izdaje sklepa o njenem rubežu sploh še ni nastala.

Ko pa je terjatev upnika H. do tožeče stranke iz naslova prodane električne energije nastala, je v istem naslednjem trenutku začela učinkovati a.) njegova izjava toženi stranki o prenosu te terjatve nanjo; nastopile pa so tudi b.) posledice iz 107. člena ZIZ. Ker se učinki in posledice, ki so nastopile v istem trenutku, med seboj izključujejo, pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na vprašanje, kateri upnik ima na terjatvi prednost.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se dopolnilni sklep razveljavi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je nično določilo druge alineje 11. odstavka točke b) člena VIII (Plačilni pogoji) Splošnih pogojev poslovanja z N. Poslovnim računom prvotožene stranke, ki so v veljavi od 1. marca 2013 dalje, ki se glasi: "Banka izvrši plačilno transakcijo brez naloga imetnika računa na račun imetnika za poplačilo svojih zapadlih neporavnanih terjatev do imetnika računa iz naslova nadomestil in stroškov v zvezi z vodenjem računa. Banka lahko izvrši plačilo iz sredstev na računu brez naloga imetnika računa tudi za poplačilo svojih zapadlih neporavnanih terjatev do imetnika računa iz pogodbe in iz naslova drugih pogodbenih in nepogodbenih razmerij".“ (I. točka izreka). Prvo toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 84.698,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 79.452,78 EUR od 30. 5. 2015 do plačila in od zneska 5.806,92 EUR od 17. 6. 2015 do plačila (II. točka izreka) in stroške postopka v znesku 4.075,85 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki, da povrne drugo in tretje toženi stranki njune pravdne stroške v skupni višini 3.646,72 EUR z zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo se je v delu, v katerem ni uspela (II. in III. točka izreka) pritožila prvo (primarno) tožena stranka. Navedla je, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču je očitala, da je zmotno presojalo datum nastanka zastavne pravice in posledično tudi pravice do prednostnega poplačila ter vztrajala pri stališču, da je upravičeno pobotala terjatev tožeče stranke do nje z zapadlo terjatvijo, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke. Pri tem je izrecno izpodbijala stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni neupravičeno nakazala zastavljenih sredstev tretjemu. Glede na navedeno je višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, nasprotni stranki pa naloži plačilo vseh nastalih pravdnih stroškov.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozorila je, da navedbe prvo tožene stranke v 3., 4., 5. in 6. odstavku na tretji strani pritožbe o domnevnih datumih zapadlosti terjatev in o datumih, ko naj bi tožeča stranka prejela sklepe o izvršbi, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, sicer pa jim je tudi nasprotovala oziroma je trdila, da ti ne držijo. Tudi vse ostale pritožbene trditve je zavrnila kot neutemeljene in izpostavila, da je obrazložitev sodišča prve stopnje prepričljiva, odločitev pa pravilna. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov, ki jih je tožeča stranka utrpela v pritožbenem postopku. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Zoper dopolnilni sklep se je pritožila tožeča stranka, izpodbijala ga je v celoti iz razloga, ker je izdan preuranjeno, saj tožeči stranki nalaga, da v zvezi s podrednim zahtevkom zoper drugo in tretje toženo stranko, njima v roku 15 dni od prejema sklepa plača pravdne stroške, ni pa še pravnomočno razsojeno o zahtevku zoper prvo toženo stranko po primarnem zahtevku. Navedla je, da načeloma ne nasprotuje odločitvi sodišča, a zgolj pod pogojem, da postane sodba o glavni stvari z dne 13. 5. 2016 v tem postopku pravnomočna. Glede na navedeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zahtevo drugo in tretje tožene stranke po izdaji dopolnilnega sklepa o stroških postopka zavrže oziroma zavrne do nastopa pravnomočnosti odločbe o glavni stvari, oziroma podrejeno, da zahtevo drugo in tretje tožene stranke vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, v vsakem primeru pa toženim strankam naloži nerazdelno plačati pravdne stroške tega pritožbenega postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Pritožbi zoper sodbo in dopolnilni sklep sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka N. d. d., L. (v nadaljevanju N.) dolžna izplačati sredstva, ki jih je imela na transakcijskem računu v višini 84.698,96 EUR. Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala k povečanju neutemeljeno zmanjšanega dobroimetja in na vračilo teh sredstev, na podlagi česar je ugotovilo, od kdaj je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, da komitentu izplača denarni znesek z njegovega računa. Na podlagi ugotovitve navedenega dejstva je tožeči stranki poleg glavnice za čas zamude prisodilo še zakonske zamudne obresti. Ugovor tožene stranke, da tožeči stranki ni dolžna plačati vtoževanega zneska iz razloga, ker je terjatev tožeče stranke prenehala zaradi pred pravdnega pobotanja te terjatve z zapadlo terjatvijo, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke v isti višini, je kot neutemeljen zavrnilo. V 9. in 10. odstavku obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge, zakaj ocenjuje, da tožena stranka N. ni pridobila zapadle terjatve do tožeče stranke, ki bi jo lahko pobotala z njeno nasprotno terjatvijo (oziroma za isti znesek zmanjšala dobroimetje na transakcijskem računu tožeče stranke).

8. Pri presoji spornega razmerja se je sodišče prve stopnje opiralo na naslednja ugotovljena dejstva: - prvo tožena stranka je sklenila z družbo H. d. o. o. (v stečaju od 14. 4. 2015) Kreditno pogodbo, terjatev iz te pogodbe pa je bila zavarovana z zastavo terjatev po Pogodbi o zastavi terjatev z dne 5. 6. 2013 in sicer so bile zastavljene vse terjatve H. d. o. o. do tožeče stranke na podlagi Pogodbe o nakupu in prodaji električne energije, tudi morebitne bodoče terjatve; - tožeča stranka je 3. 7. 2013 podpisala izjavo, da je seznanjena z odstopom terjatve in da je veljavna izpolnitev zastavljene terjatve le, če je izpolnjena prvo toženi stranki; - prvo tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka na podlagi zapadle obveznosti do družbe H. d. o. o. znesek v skupni višini 84.698,96 EUR namesto njej plačala tretjemu, s čimer se ni strinjala in je zato tožečo stranko pozvala s Pozivom za plačilo zapadlih obveznosti z dne 21. 4. 2015 in nato izvedla pobot terjatev dne 22. 5. 2015 za 79.452,78 EUR in 16. 6. 2015 za 5.806,92 EUR; - tožeča stranka je Pozivu prvo tožene stranke nasprotovala z dopisom z dne 5. 5. 2015; - pogodbeno obveznost plačati dobavljeno elektriko, ki je nastala iz pogodbe s .H. d. o. o., je tožeča stranka plačala dolžnikovima upnikoma družbi B. d. o. o. v višini 79,07 EUR in O. o. p., d. o. o. v višini 100.000,00 EUR, vse na podlagi prejetih pravnomočnih in izvršljivih sklepov o izvršbi.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot odločilno dejstvo, zaradi katerega je ocenilo, da tožeča stranka ni bila več zavezana plačati bodoče terjatve pogodbeni zastavni upnici, dejstvo, da je bilo družbi H. d. o. o. s trenutkom, ko je bila terjatev zarubljena, na podlagi določbe 107. člena ZIZ prepovedano razpolaganje s to terjatvijo. Pri tem je izhajalo iz zmotne predpostavke, da je bila ista bodoča terjatev (kot sredstvo izvršbe) prisilno zarubljena, še preden je nastala.

10. V obravnavanem primeru predstavljajo relevantno materialno pravno podlago za presojo spornih razmerij med pravdnima strankama določbe Obligacijskega zakonika (OZ), Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zastavno pravico na drugi terjatvi, katere predmet je dajatev, ureja SPZ v členih 178 do 186. V skladu z določbo prvega odstavka 179. člena SPZ nastane zastavna pravica na terjatvi v trenutku, ko dolžnik zastavljene terjatve od zastavitelja prejme obvestilo, da je terjatev zastavljena. V skladu z določbo 180. člena SPZ pa dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavitvi veljavno izpolni terjatev samo zastavnemu upniku. S sklepom, s katerim dovoli rubež terjatve (sklep o rubežu), pa prepove sodišče dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati (prvi odstavek 107. člena ZIZ). Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ). Z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga je sodišče opravilo na upnikov predlog, pridobi upnik na njej zastavno pravico (tretji odstavek 107. člena ZIZ). Dolžnikov dolžnik nima pravice pritožbe zoper sklep o rubežu (četrti odstavek 107. člena ZIZ).

O bodoči terjatvi

11. Predmet odstopa terjatve v zavarovanje je lahko tudi bodoča terjatev. Zavarovanje z bodočo terjatvijo učinkuje le, če zastavitelj naknadno dejansko pridobi terjatev. Če gre za več bodočih terjatev, je pomembno, kdaj dejansko nastane posamezna terjatev. Denarna terjatev za plačilo dobave blaga nastane z dobavo blaga kupcu. V primeru zastave bodočih terjatev ni treba zastavitelju vsakokrat ob pridobitvi terjatve opraviti še dejanja prenosa pridobljene terjatve, zadošča izjava o prenosu terjatve, ki jo je dal, ko je bila terjatev še „bodoča“. Navedena pravna naziranja je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Terjatve upnika H. d. o. o. (v nadaljevanju upnik H.) iz naslova dobave električne energije so bile prenesene na prvo toženo stranko v paketu obstoječih z bodočimi terjatvami. V spornem delu so bile prenesene kot bodoče terjatve upnika H. do tožeče stranke. Z nastankom in zapadlostjo terjatev upnika H. do tožeče stranke je dobila tožena stranka N. kot prevzemnica teh terjatev pravico zahtevati izpolnitev teh terjatev zase, v primeru neplačila pa jih izterjati od tožeče stranke (426. člen OZ), oziroma jih pobotati s svojo nasprotno terjatvijo (311. člen OZ), kar je tudi storila (312. člen OZ). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so terjatve v sporni višini dejansko nastale in da so zapadle, sporno pa je bilo, ali je izjava upnika H. toženi stranki, da ji te terjatve odstopa, ob njihovem nastanku še učinkovala, oziroma ali je njen učinek „izničil“ rubež terjatev upnika H. do tožeče stranke, ki je bil opravljen na terjatvi kot sredstvu izvršbe v korist drugih upnikov družbe H. 13. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila ista terjatev upnika H. do tožeče stranke: a.) predmet pogodbenega odstopa in zastave bodoče terjatve in b.) izvršilno sredstvo iz sklepa o izvršbi, s katerim je bila ta bodoča terjatev zarubljena. Iz razlogov sodbe ne izhaja, da je bila in na kakšen način zarubljena terjatev tudi prisilno prenesena od upnika H. na upnika iz sklepov o izvršbi, prav tako pa tudi ne višina in zapadlost navedene terjatve.

14. Če je bila prisilno zarubljena ista terjatev, ki je bila predmet pogodbenega prenosa, to pa je bila bodoča terjatev, pomeni, da je bila tudi zarubljena kot sredstvo izvršbe bodoča terjatev upnika H. do tožeče stranke (v obeh primerih odvisna od pogoja, če bo družba H. tožeči stranki prodala elektriko). Tudi v izvršilnem postopku lahko upnik predlaga kot sredstvo izvršbe bodočo terjatev svojega dolžnika do njegovega dolžnika. Sodna praksa dopušča tudi rubež bodočih terjatev, posledično pa pri tem poudarja, da se prisilno (s sredstvi izvršbe) dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če nastane, in v obsegu v katerem nastane1. To pa za konkretni primer, kot ga je obravnavalo sodišče prve stopnje pomeni, da s samim rubežem bodoče terjatve upnika H. do tožeče stranke, izjava upnika H. toženi stranki N. o odstopu terjatve, še ni izgubila učinka, saj terjatev, ki je bila zarubljena, v času izdaje sklepa o njenem rubežu sploh še ni nastala. Ko pa je terjatev upnika H. do tožeče stranke iz naslova prodane električne energije nastala, je v istem naslednjem trenutku začela učinkovati a.) njegova izjava toženi stranki N. o prenosu te terjatve nanjo; nastopile pa so tudi b.) posledice iz 107. člena ZIZ. Ker se učinki in posledice, ki so nastopile v istem trenutku, med seboj izključujejo, pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na vprašanje, kateri upnik ima na terjatvi prednost. 15. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pri presoji, kdo ima na terjatvi močnejšo pravico, dalo prednost upnikoma, ki sta dosegla prisilni rubež terjatve, s katerim je bilo upniku H. prepovedano razpolaganje s terjatvijo do tožeče stranke, pred pogodbenim razpolaganjem upnika H. s terjatvijo do tožeče stranke v korist tožene stranke, čemur tožena stranka utemeljeno nasprotuje. Izjava prenosnika terjatve, da jo prenaša na pridobitelja, omogoča pridobitelju singularno pravno nasledstvo in aktivno legitimacijo, da terjatev zoper dolžnikovega dolžnika iztoži. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve, ki sledi rubežu, pa nadomešča pomanjkanje voljne komponente odstopa terjatve na dolžnikovi strani, na podlagi katere upnik v izvršilnem postopku pridobi šele aktivno legitimacijo, da terjatev iztoži zoper dolžnikovega dolžnika2. Sklep o rubežu pa ne nalaga dolžnikovemu dolžniku, da obveznost, ki jo ima do dolžnika, izpolni direktno upniku3, zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je storila tožeča stranka prav, ko je terjatve najprej plačala drugo in tretje toženi stranki po sklepih o izvršbi, nato pa razliko, če je višina zarubljene terjatve to dopuščala, nakazala prvo toženi stranki. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja ugotovitev, da je sodišče v izvršilnem postopku izdalo sklep o prenosu terjatve na upnika, ki sta predlagala izvršbo (114. člen ZIZ in naslednji). Če pa je tožeča stranka v izvršilnem postopku brez sklepa o prenosu terjatve priznala obstoj iste terjatve upnika H. do nje upnikom izvršilnega postopka, bi moralo sodišče prve stopnje pred zaključkom o pravilnem postopanju tožeče stranke navesti odločilna dejstva o učinkih take izjave dolžnikovega dolžnika na razmerje med njim in toženo stranko N. kot pogodbeno zastavno upnico.

16. Tožena stranka N. je trdila, da so vsa odločilna dejstva, ki so bila vezana na uresničitev odložnega pogoja (primerjaj z drugim odstavkom 59. člena OZ) nastala v primeru pogodbene zastave prej od tistih, ki so v zvezi z rubežem terjatve. Glede na navedeno utemeljeno izpodbija materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podala relevantnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je upnik H. nanjo veljavno prenesel sporno terjatev (ki naj bi predstavljala glavnico 79.452,78 EUR in zamudne obresti v višini 5.246,18 EUR - glej prilogo B14) preden mu je bil prenos te terjatve prisilno prepovedan. Zato zmotno ni presojalo kot relevantnih dokazov, s katerimi je tožena stranka N. dokazovala, da je imela boljši vrstni red za poplačilo svojih terjatev do družbe H. iz terjatve upnice H. do tožeče stranke, od vrstnega reda, ki naj bi ga pridobile za isto terjatev druga in tretje toženka na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi. Navedena dejstva so pomembna za presojo njenih trditev o tem, da v trenutku, ko je pobotala terjatve, ni zaradi nobenega razloga prenehal učinek izjave volje zastavnega upnika, da tožeča stranka plača njegovo terjatev toženi stranki N. za poplačilo dolga, ki ga je imela družba H. do N. iz naslova kreditne pogodbe. Sicer pa je bilo trditveno in dokazno breme o tem, konkretno katere terjatve upnika H. do nje (njihovo višino, nastanek in datum zapadlosti) je na podlagi izdanih sklepov o izvršbi plačala tožeča stranka namesto upniku N. drugima dvema upnikoma družbe H., na tožeči stranki, kar bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati oziroma s tožečo stranko ta dejstva v okviru materialnega procesnega vodstva razčistiti.

17. V primeru zastave in rubeža bodočih terjatev in konkurence med različnimi upniki, je pomembno ugotoviti, kdaj je posamezna terjatev nastala, oziroma kdaj se je spremenila iz bodoče v sedanjo in ali je šlo za eno terjatev in kolikšna je bila njena višina, ali pa za več posameznih terjatev. Koliko je sploh dolgovala tožeča stranka družbi H., sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti njegove ocene, s katero je presojo o neutemeljenosti pobotanja terjatev tožene stranke oprlo tudi na zaključek, da ne bi bilo pravično, da je tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik (visok) dolg plačala kar dvakrat in to kljub njenemu nasprotovanju in pojasnilu prvo toženi stranki.

18. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo. Ker glede na okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). S tem pa se izkaže, da je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke zoper dopolnilni sklep, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o pridržanju pritožbenih stroškov za končno odločbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj sklep VSL II Ip 3698/2015, sklep VSL I Ip 697/2016. 2 Glej sklep VSL II Ip 3698/2015 z dne 14. 12. 2015. 3 Glej sklep VSL I Ip 597/2013.