Jedro

V situaciji iz člena 137/1 ZOR neizpolnjena obveznost ugasne stranki, ki je že nekaj prejela ne da bi izpolnila svojo obveznost, pa mora vrniti kar je že prejela po pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Vrniti torej toliko za kolikor je bilo povečano njeno premoženje. Če je bilo njeno premoženje povečano za delno vrednost stroja, se vrne v denarju.

Izrek

Revizija tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje v drugi točki izreka se z a v r n e. s k l e n i l o Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi in tretji točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka po reviziji tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Sodišče prve stopnje je tako tožbenemu zahtevku tožeče stranke kot tudi nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke ugodilo ter pri tem še reklo, da se obema zahtevkoma ugodi po temelju.

Pritožbama obeh strank je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni in nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata obe stranki z revizijama zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa še zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enak razveljavitveni predlog ima tudi tožena stranka glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo, in nasprotnima strankama. Tožena stranka je na revizijo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tožeča stranka pa na revizijo tožene stranke ni odgovorila.

Revizija tožeče stranke je utemeljena, tožene pa ne.

K reviziji tožene stranke: Tožena stranka je v reviziji navedla, da jo vlaga tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri tem ni navedla, s kakšnim ravnanjem naj bi jih sodišči kršili. Glede na 386. člen ZPP se je zato revizijsko sodišče omejilo samo na preizkus, ali je v postopku prišlo do kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ugotovilo je, da ni.

Po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga sojenju na pritožbeni stopnji, je prišlo do prenehanja izpolnjevanja medsebojnih pogodbenih obveznosti iz kooperacijskega razmerja med strankama spora zaradi razpada jugoslovanskega tržišča - torej iz objektivnega razloga (kar tožena stranka v reviziji tudi sama potrdi), za katerega ne odgovarja nobena stranka. Za priznanje upravičenja tožencu do povračila škode zaradi izgubljenega dobička manjka zato vsaj ena od predpostavk odškodninske odgovornosti - odgovornost za škodno dejanje. Te tožeči stranki za nastanek razloga, katerega posledica je bilo prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ni mogoče pripisati, zanj pa tudi ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.

Tožena stranka tudi ne more utemeljevati odškodninskega upravičenja na izključni pogodbeni vezanosti na tožečo stranko, zaradi česar naj ne bi mogla iskati dela drugje. Za takšen zaključek zadostuje že samo ugotovitev, da tretji odstavek 2. točke kooperantske pogodbe z dne 20.6.1986 določa, da bo kooperant (toženec) prvenstveno (sicer res) opravljal storitve za naročnika (tožečo stranko), v primeru prostih kapacitet pa tudi za druge. Če torej toženec od tožeče stranke ni prejemal naročil, ni bilo pogodbene ovire za opravljanje storitev drugim.

Odškodninske odgovornosti tožeče stranke za škodo zaradi izgubljenega dobička torej ni. Iz tega naslova pa je toženec zahteval samo plačilo 6.400.000,00 SIT. Zakaj naj bi bila zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka v višini 1.600.000,00 SIT materialnopravno zmotna, tožena stranka v reviziji ni povedala. Glede na to, da naj bi toženec po lastnih navedbah vložil ta znesek v usposobitev stroja, nabavljenega s posojilom tožeče stranke, za obratovanje, ne gre za škodo, pa tudi ne za prehod toženčevega premoženja v premoženjsko sfero tožeče stranke. Zato ni pravnega naslova, ki bi upravičeval toženca zahtevati ta znesek od tožeče stranke.

V reviziji tožene stranke uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, revizijsko sodišče stroškov njene revizije ni naložilo v plačilo toženi stranki, končna odločba o nasprotnem tožbenem zahtevku pa je ta sodba.

K reviziji tožeče stranke: Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča - iz njegovih razlogov, da pravnega razmerja iz "kreditne" pogodbe, ki sta jo sklenili stranki spora 25.5.1990, ni mogoče obravnavati samostojno, ampak le kot del njunega poslovnega sodelovanja iz kooperantske pogodbe. Drugačnega v reviziji izraženega pravnega stališča tožeče stranke ni mogoče sprejeti. To poslovno sodelovanje je prenehalo iz že zgoraj ugotovljenega razloga, za katerega ne odgovarja nobena od strank. Takšno prenehanje poslovnega sodelovanja pa ni pomenilo samo ugasnitve neizpolnjenih obveznosti, ampak tudi nastanek obveznosti stranke, ki je nekaj že prejela, ne da bi izpolnila svojo nasprotno obveznost, da vrne, kar je prejela, po pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega (prvi odstavek 137. člena ZOR).

Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka izpolnila obveznost iz "kreditne" pogodbe kot sestavnega dela kooperantske pogodbe. Tej obveznosti nasprotna obveznost tožene stranke je (bila) vrnitev prejetega zneska. Ta njena obveznost je z nastankom razlogov iz prvega odstavka 137. člena ugasnila. Ji je pa s tem nastala obveznost, da tisto, kar je (že) prejela od tožeče stranke, tej vrne tako, kot to določajo pravila o neupravičeni pridobitvi. Po teh pa toženi stranki ni treba vrniti zneska, ki ga je prejela za nabavo stroja, ampak samo vrednost, ki predstavlja povečanje njenega premoženja na pravni podlagi, ki je pozneje odpadla (primerjaj: četrti odstavek 210. člena ZOR). Stališče pritožbenega sodišča, da zaradi tega, ker je tožena stranka prejeti znesek uporabila za nabavo stroja, tožeča stranka ne more zahtevati iz naslova neupravičene pridobitve denarnega zneska, ni pravilno. Za odločitev je pomembno samo, ali je prišlo do povečanja premoženja tožene stranke na račun zmanjšanja premoženja tožeče stranke in kolikšno je to. Merilo za ugotovitev povečanja premoženja na podlagi neupravičene pridobitve pa je tržna vrednost stroja.

Ker pritožbeno sodišče zlasti četrtega odstavka 210. člena ZOR ni uporabilo tako, kot je obrazloženo zgoraj, je materialno pravo za odločitev o tožbenem zahtevku zmotno uporabilo. 0Posledica tega je, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče revizji tožeče stranke ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča v obsegu iz izreka te odločbe razveljavilo in vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Pri tem je o stroških revizijskega postopka po reviziji tožeče stranke odločilo v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP.