Jedro

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, mora vložnik obrazložiti v njej zatrjevane kršitve. Pri tem ne zadošča sklicevanje na navedbe v pritožbi, saj se v takem primeru šteje, da te kršitve z zahtevo sploh niso bile uveljavljene.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 18.03.2002 ugodilo predlogu preiskovalnega sodnika in zoper obdolženega F.S. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še za en mesec, to je do 19.04.2002 do 11.30 ure. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep so obdolženčevi zagovorniki zaradi "kršitve Kazenskega zakonika in kršitve določb Zakona o kazenskem postopku" vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovorniki obdolženega F.S. pravnomočno odločbo izpodbijajo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. V izpodbijani pravnomočni odločbi tudi ni kršitev določb kazenskega postopka, prav tako ne kršitev kazenskega zakonika, ki jih zagovorniki uveljavljajo zgolj na splošno. Vrhovna državna tožilka zato meni, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve niti ne zatrjujejo, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi F.S. na način, razviden iz pravnomočnega sklepa o preiskavi, storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Prav tako izrečno ne navajajo, da bi ne bil podan nadaljnji pogoj za pripor, to je, da je ta neogibno potreben za potek postopka. Zatrjujejo pa, da je sklepanje v izpodbijani pravnomočni odločbi, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti, napačno.

Kolikor vložniki zahteve navajajo, da je obdolženec poklical kriminalista B.C. na Policijsko postajo v P. takoj, ko je izvedel, da je zoper njega uveden kazenski postopek in da ta okoliščina po logiki stvari izključuje obdolženčevo begosumnost ter da sodišče te obdolženčeve trditve sploh ni preverilo, podajajo lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. Tudi z nadaljnjimi navedbami, da obdolženec vse do trenutka, ko je od svojega starejšega sina izvedel, da je bila njegova bivša žena povabljena kot priča na sodišče, kot popoln pravni laik in preprost človek ni vedel, da zoper njega teče kazenski postopek, vložniki v zahtevi izražajo svoje stališče, da so nasprotni dejanski sklepi v napadeni odločbi zmotni. S trditvijo, da višje sodišče ni ugotavljalo, ali je kriminalist B.C. obdolženca poučil, da mora sporočiti spremembo naslova bivališča, uveljavljajo tudi razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednja okoliščina tudi sicer pri presoji zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa nima nobene teže, saj je bil obdolženec že na podlagi 1. odstavko 6. člena Zakona o prijavi prebivališča dolžan pristojnemu organu prijaviti spremembo stalnega prebivališča in spremembo naslova stanovanja, česar pa ni storil. Prav tako z navedbo v zahtevi, da sodišče v pravnomočni odločbi sklep, da je bil obdolženec seznanjen, da je zoper njega uveden kazenski postopek, gradi zgolj na domnevi, vložniki uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na ta način namreč izpodbijajo ugotovitev v pravnomočni odločbi, da je obdolženec za to vedel, ker mu je bilo znano, da so oškodovanci zoper njega podali predloge za pregon, organi za notranje zadeve pa nato z njim, takrat še kot osumljencem, o teh kaznivih dejanjih zbrali potrebna obvestila. S trditvijo, da je tako sklepanje sodišča druge stopnje protispisno, vložniki izražajo svoje nestrinjanje s to dejansko ugotovitvijo. Zato v tem delu po vsebini ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo pobliže ne opredelijo, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotovitvi pritožbenega sodišča, ki jo izpodbijajo vložniki, tudi ni mogoče odreči razumne presoje, saj bi v takih okoliščinah vsak povprečno razgledan človek, kar obdolženec glede na izobrazbo in starost to nedvomno je, z gotovostjo sklepal, da za tako hudo kaznivo dejanje, v okviru katerega je večje število izvršitvenih dejanj, protipravna premoženjska korist, ki naj bi si jo pridobil pa dosega skoraj 27,000.000 SIT, sledi uvedba kazenskega postopka.

Prav tako niso utemeljene navedbe zagovornikov F.S. v zahtevi, da je glavni razlog, na katerega se sklicujeta obe sodišči, ko utemeljujeta obstoj pripornega razloga begosumnosti, dejstvo, da je obdolženec brezdomec. Vabila, ki jih je preiskovalni sodnik poslal obdolžencu na naslove, ki jih je ta dal organom za notranje zadeve, so se vrnila nevročena. Prav tako so bila neuspešna prizadevanja preiskovalnega sodnika s pomočjo organov za notranje zadeve ugotoviti, kje se obdolženi F.S. sploh nahaja, dokler zoper obdolženca ni odredil privedbo in tiralico. Sodišče je v napadeni pravnomočni odločbi na podlagi presoje več okoliščin, ki jih je podrobno navedlo, ugotovilo, da se obdolženec skriva. Zato vložniki s sklicevanjem zgolj na eno od teh okoliščin, ki je ni mogoče ocenjevati brez povezave z vsemi ostalimi, ne morejo biti uspešni v zatrjevanjih, da je odločba, ki jo je sprejelo sodišče, nezakonita.

Prav tako ne drži, da je protispisno sklicevanje sodišča druge stopnje na dejstvo, da je obdolženec preiskovalnemu sodniku kot naslov stalnega prebivališča navedel naslov v P. Tak očitek je mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo v odločilnem dejstvu podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o zapisniku o obdolženčevi izpovedbi v postopku in med tem zapisnikom. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (l. št. 141) je namreč razvidno, da je obdolženi F.S. na vprašanje, kje stanuje, odgovoril, da je prijavljen v P., da pa živi neprijavljen v L. O protispisnosti, ki jo zatrjujejo vložniki, zato ni mogoče govoriti.

Glede na navedeno je razvidno, da vložniki po vsebini pravnomočno odločbo izpodbijajo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato mora(jo) vložnik(i) zatrjevane kršitve v njej obrazložiti. Pri tem ne zadošča sklicevanje vložnika(ov) na navedbe v pritožbi, saj se v takem primeru šteje, da te kršitve z zahtevo sploh niso bile uveljavljane. Zato s sklicevanjem "glede nadaljnjih razlogov" na pritožbo, vložniki ne morejo omajati ugotovitve o zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavljajo zagovorniki obdolženega F.S. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.