Jedro

Trditve o očitnem nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank bi lahko predstavljale razlog za razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja v smislu 118. člena OZ, vendar v tem delu pritožnica sodbe ne izpodbija. Glede na navedeno tožnica od toženca ne more zahtevati plačila višje (tržne) vrednosti za prodani nepremičnini, saj je za izpolnitev pogodbene obveznosti pravno odločilna zgolj s pogodbo dogovorjena cena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajnih pogodb z dne 2. 7. 2012 in 4. 1. 2013, katerih predmet je bila prodaja nepremičnin z ID znakom 000 in 001, obe k. o. X, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti omenjenih kupoprodajnih pogodb, drugi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajnih pogodb in tretji podredni tožbeni zahtevek na plačilo zneskov 15.440,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012, in 34.310,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2013 do plačila.

2. Zoper odločitev sodišča, ki se nanaša na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka na plačilo zneska v višini 49.750,00 EUR, vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Graja dokazno oceno glede izpovedb obeh pravdnih strank o plačilu kupnine za prodani nepremičnini. Sodišče tožnici ne verjame, pri čemer ob rob njeni trditvi, da ni prejela kupnine, nelogično in vsebinsko nepovezano postavi ob bok trditev, da je v preteklosti od toženca prejela kupnino za „K.“ Sodišče prepričljivosti toženca z ničemer ne obrazloži. V podporo dokazni oceni povzame navedbe obeh zaslišanih notarjev, ki pa se v celoti nanašata na splošen opis dela v notarski pisarni, pri čemer sta notarja zgolj načeloma dopuščala možnost, da se v teh prostorih izvrši tudi izročitev denarja. Notarski uslužbenec, ki naj bi izročitev kupnin potrdil, tega ni storil, temveč je celo pojasnil, da se izročanje denarja dogaja v navzočnosti notarja. Splošnega opisa dogajanja v prostorih notarske pisarne sodišče ne more šteti kot dokaz, da je bila kupnina izročena. Ker konkretnih izročitev nobena od prič ni potrdila, toženka pa jih zanika, se je sodišče oprlo zgolj na subjektivno oceno o prepričljivi izpovedbi toženca. Sodišče ni ocenilo navedb in dokazov tožnice, da zneska 8.000,00 EUR ni položila na svoj račun, niti se ni ukvarjalo s tem, kam naj bi ta denar dala. To je pomembno, ker znesek kupnin predstavlja njene prejemke iz naslova pokojnine za dobo skoraj dveh let. Po trditvah tožnice je cena več kot desetkrat nižja od realne tržne vrednosti. Če bi se tožnica znala postaviti zase, bi dosegla višjo prodajno ceno. O smiselno enaki oziroma še višji tržni vrednosti je v pravdi II P 791/2015, kjer tožnica toži toženca in A. A., slednji zaslišan kot priča pojasnil, da se mu je za zastavo terjatve v višini 100.000,00 EUR takšno zemljišče zdelo zadostno. Splošno znano dejstvo je, da vrednosti po GURSU niso relevantne za oceno dejanske tržne vrednosti. Tudi glede na izpoved tožnice, da se domačije ne prodaja, je subjektivna vrednost zemljišč bistveno višja od tiste v pogodbi. Sodišče ni ocenilo, da je bila pogodba sestavljena po toženčevem naročilu, a v njej ni bilo zapisa, da je tožnica potrdila prejem denarja. Sodišče ni opravilo medsebojne primerjave izpovedi obeh pravdnih strank, na katere se je oprlo. Argument sodišča, da v celoti verjame tožencu, ker naj bi bila njegova izpoved prepričljiva, je protispisen in gre za absolutno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega je vsebinsko prazen. Takšno poenostavljeno obrazložitev dokazne ocene procesna teorija odklanja. Tožnica predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s pritožbo izpodbija zgolj odločitev o tretjem podrednem tožbenem zahtevku, s katerim je od toženca zahtevala plačila zneskov 15.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 in 34.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2013 dalje. V pritožbenem postopku glede na navedeno ni več sporno, da je tožnica s tožencem veljavno sklenila kupoprodajni pogodbi z dne 2. 7. 2012 in 4. 1. 2013 za prodajo nepremičnin z ID znakom 000 in 001, obe k. o. X. 6. Tožnica v postopku ni postavila trditev, da bi se pogodbeni stranki dogovorili za drugačno ceno prodanih zemljišč, kot izhaja iz kupoprodajnih pogodb, torej 5.000,00 EUR za parcelo 1 in 3.000,00 EUR za parcelo 2, obe k. o. X, saj je preko celotnega postopka zatrjevala, da omenjenih zemljišč sploh ni prodala. Trditve o očitnem nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank bi lahko predstavljale razlog za razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja v smislu 118. člena OZ, vendar v tem delu (glede odločitve o drugem podrednem tožbenem zahtevku) pritožnica sodbe ne izpodbija. Glede na navedeno tožnica od toženca ne more zahtevati plačila višje (tržne) vrednosti za prodani nepremičnini, saj je za izpolnitev pogodbene obveznosti pravno odločilna zgolj s pogodbo dogovorjena cena.

7. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec dogovorjeno kupnino plačal. Ker sta pravdni stranki o tem izpovedovali povsem nasprotujoče, je sodišče njuni izjavi presojalo glede na verodostojnost njune celotne izpovedbe. V tej luči je bil toženec nedvomno prepričljivejši, njegova izpovedba pa skladna z drugimi dokazi, saj je tožnica zanikala sam obstoj pravnih poslov, pa tudi svojo prisotnost v notarski pisarni pri overitvi podpisov, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Drži sicer, da zaslišana notarja in notarski uslužbenec niso potrdili, da je bila kupnina za parceli izročena v prostorih notarske pisarne, niso pa tega tudi zanikali in so to možnost dopustili. Sodišče prve stopnje torej ni imelo razlogov, da tožencu ne bi verjelo, da je obveznost plačila kupnine izpolnil na v pogodbi dogovorjen način z izročitvijo gotovine v notarski pisarni. Zgolj pavšalne trditve tožnice, da na njenem računu ni prilivov, ki bi ustrezali plačilu kupnine, ob ugotovitvi, da sta bila zneska izročena v gotovini, na pravilnost dokazne ocene ne vplivajo. Prav tako ni naloga sodišča, da samo preiskuje, kam naj bi prejeti denar tožnica investirala, saj to ni predmet tega postopka.

8. Ker je v obravnavani zadevi za izpolnitev toženčeve obveznosti bistveno, ali je poravnal v pogodbi dogovorjeno kupnino in ne cene realne tržne vrednosti nepremičnin, pritožbeno pojasnjevanje, ki je deloma tudi novo (glede zastave spornih nepremičnin za zavarovanje terjatve A. A.), o bistveno nižji prodajni ceni nepremičnin od realne tržne vrednosti, ni pravno relevantno. Da je bil davek od nepremičnin poravnan, v postopku ni bilo sporno, prav tako tudi, da ga ni poravnala tožnica, zato ni razumljiva pritožbena navedba, ki graja oceno izpovedi toženca glede plačila davka. Tudi razlog, da toženec ni zahteval pisnega potrdila o prejemu kupnine, čeprav je sestavljal pogodbo, ne kaže na to, da slednja ne bi bila plačana. Toženec je namreč svoj pogodbeni interes dosegel, ko je bila ta ustrezno overjena in izvedena v zemljiški knjigi.

9. Ne drži niti pritožbena navedba, da sodišče ni opravilo medsebojne primerjave izpovedi obeh pravdnih strank. Ti sta bili diametralno nasprotni, sodišče pa je pojasnilo, zakaj verjame tožencu. Zgolj pavšalni pritožbeni očitki, da je izpoved toženca v nasprotju z drugimi dokazi, ne vzbujajo pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).