Jedro

Tožena stranka odločitve glede objektivnega pogoja za dodelitev bpp ni ustrezno obrazložila. Skopo navajanje, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči nedvomno koristna, ker prosilec zatrjuje kršitev človekovih pravic in da mu pred slovenskimi sodišči ni bila zagotovljena pravica do sodnega varstva, ni ustrezno, saj je le to pavšalen zaključek. V obrazložitvi se ne opredeli do razlogov za uspeh, kar upravičeno opozarja tudi tožnica (Državno odvetništvo) v svoji tožbi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, organa za brezplačno pravno pomoč številka Bpp 186/2022 z dne 7. 3. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je dodelila prosilcu A. A. redno brezplačno pravno pomoč zaradi vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju Ustavno sodišče) Up - 151/20-6 z dne 10. 11. 2021, v obliki sestave in vložitve pritožbe na ESČP, od 12. 2. 2022 dalje. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je določila odvetnico B. B. 2. V obrazložitvi je pojasnila, da prosilec izpolnjuje finančni pogoj iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Pri presoji objektivnih pogojev iz 24. člena ZBPP pa je tožena stranka zapisala, da prosilec zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve pritožbe na ESČP, v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča Up - 151/20-6 z dne 10. 11. 2021, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Dor 209/2018 z dne 13. 9. 2018, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019, sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 68/2018 z dne 5. 4. 2018 in sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 122/2017 z dne 13. 11. 2017. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Ustavno sodišče s sklepom Up-151/20-6 z dne 10. 11. 2021 sklenilo, da se ustavna pritožba ne sprejme v obravnavo.

3. V dopolnitev prošnje je prosilec po pooblaščenki pojasnil, da gre v predmetni zadevi za odškodninsko tožbo, ki jo je vložil prosilec kot tožeča stranka zaradi padca po poledenelih in zasneženih stopnicah dne 13. 2. 2013, pri katerem se je poškodoval. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku prosilca kot tožeče stranke in mu priznalo odškodnino v višini 7.523,74 EUR s pripadki, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Celju je nasprotna stranka vložila predlog za dopustitev revizije, kateremu je bilo s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Dor 209/2018 z dne 13. 9. 2018, ugodeno, glede vprašanja, ali poledenele, zasnežene in dotrajane (ponekod odkrušene) stopnice, v okoliščinah obravnavanega primera, predstavljajo nevarno stvar. Vrhovno sodišče RS je s sodbo II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019, reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje (ter prve stopnje) spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, z obrazložitvijo, da predmetne stopnice, na katerih je padel prosilec kot tožeča stranka, niso bile nevarna stvar. Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je prosilec vložil ustavno pritožbo z dne 10. 2. 2020, in sicer zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer je uveljavljal kršitev 22. in 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Ustavna pritožba prosilca ni bila sprejeta v obravnavo in s tem so izčrpana vsa domača pravna sredstva.

4. Prosilec je kot razloge kršitev pravic, ki jih določa Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), in iz katerih namerava vložiti predmetno pritožbo na ESČP, navedel, da bo prosilec kot pritožnik v pritožbi na ESČP uveljavljal kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, ki daje pravico do poštenega oz. pravičnega sojenja, ter kršitev 13. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

5. Tožena stranka pojasnjuje, da iz podatkov v spisu izhaja, da je prosilec pred domačimi sodišči izčrpal vsa razpoložljiva pravna sredstva, sklep najvišjega državnega sodišča, Ustavnega sodišča, pa je po pooblaščenki prejel dne 17. 11. 2021. Ker prosilec zatrjuje kršitev človekovih pravic, ki so mu priznane z EKČP, tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da zahtevek prosilca ni očitno nerazumen, saj so bila v predmetni zadevi izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, rok za vložitev pritožbe na ESČP pa še ni iztekel. Glede na navedbe prosilca, da mu pred slovenskimi sodišči ni bila zagotovljena pravica do sodnega varstva, zaradi česar ima pravni interes, da sodno varstvo pravic in pravnega položaja uveljavlja pred ESČP, tožena stranka ugotavlja, da ima prosilec verjetne možnosti za uspeh s pritožbo in je tako izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP.

6. Tožnica v tožbi zahteva odpravo odločbe ter izpostavlja, da tožena stranka ni opravila materialnopravne presoje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu s 24. členom ZBPP, torej materialnopravne presoje o tem, da zadeva ni očitno nerazumljiva in ima prosilec vsaj verjetne izglede za uspeh. Odločba tako nima razlogov o odločilnem dejstvu in se je ne da preizkusiti. Tožnica še meni, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh z vložitvijo pritožbe na ESČP. Poudarja, da je prosilec na Ustavno sodišče vložil pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti, in sicer s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019, v kateri je uvodoma sicer navedel, da mu je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in je podana kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, vendar v vsebinskem delu ustavne pritožbe sploh izpostavil in utemeljil, katere človekove pravice in temeljne svoboščine so mu bile kršene in s čim, temveč je zgolj izrazil nasprotovanje materialnopravni odločitvi Vrhovnega sodišča, s katero se prosilec ni strinjal, ter primeroma navedel sodno prakso, ki je odstopala oziroma se je razlikovala od odločitve Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019. Izpostavlja, da pritožba prosilca pred Ustavnim sodiščem sploh ni bila sprejeta v obravnavo, ker v ustavni pritožbi sploh ni navedel in obrazložil, katere človekove pravice in temeljne svoboščine so mu bile kršene in s čim ali za katero pomembno ustavnopravno vprašanje gre.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Sodišče je tožbo poslalo v izjavo tudi prizadeti stranki – prosilcu A. A., ki pa odgovora na tožbo ni podal. 9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče v obravnavani zadevi uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbi 24. člen ZBPP, ki določa pogoje za dodelitev redne BPP. Med strankama ni sporno, da prosilec izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev BPP. Nadalje je ugotoviti, da tožena stranka ni prerekala zatrjevanj tožnice, da prosilec v ustavni pritožbi sploh ni izpostavil in utemeljil, katere človekove pravice in temeljne svoboščine so mu bile kršene in s čim, zato se to dejstvo šteje za priznano na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Glede na 24. člen ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

12. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da zadeva očitno ni nerazumna ter da bo prosilec kot pritožnik v pritožbi na ESČP uveljavljal kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, ki daje pravico do poštenega oz. pravičnega sojenja, ter kršitev 13. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Pojasnjuje še, da so bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva ter da glede na navedbe prosilca, da mu ni bila zagotovljena pravica do sodnega varstva pravic, meni, da ima možnosti za uspeh s pritožbo.

13. Sodišče pritrjuje tožnici, ki izpostavlja, da odločitev tožene stranke ni pravilna, saj prosilec že pred Ustavnim sodiščem ni navedel, katere človekove pravice in temeljne svoboščine so mu bile kršene in s čim. Ustavno sodišče namreč pritožbe prosilca ni sprejelo v obravnavo, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču, ki določa, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Prosilec je zgolj nasprotoval materialnopravni odločitvi Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019. 14. Posledično je ugotoviti, da organ za BPP ni opravil ustrezne presoje objektivnega pogoja za dodelitev BPP (24. člen ZBPP), kar pomeni, da posledično ni izkazana razumnost in verjetnost izgleda za uspeh v sodnem postopku. Prosilec namreč v ustavni pritožbi z dne 10. 2. 2020 in v dopolnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 2. 2022, navaja le nestrinjanje z materialnopravno odločitvijo sodišča, ne zatrjuje pa, katera človekova pravica ali temeljna svoboščina mu je bila kršena z materialnopravno uporabo Vrhovnega sodišča z odločanjem v sodbi II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019 in kako.

15. 6. člen EKČP zagotavlja pravico do poštenega sojenja, vendar v konkretni zadevi prosilec sploh ne navede in utemelji, za kakšno nepošteno sojenje bi naj šlo, prosilec zgolj izraža nestrinjanje z uporabo materialnega prava. Prosilec tudi ne bo mogel utemeljiti kršitve po 13. členu EKČP, ki določa, da vsak, ki so mu bile kršene pravice, svoboščine, ki so zajete s to konvencijo, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačim sodiščem. Predhodno namreč ni navedel in utemeljil, katere človekove pravice in temeljne svoboščine so mu bile kršene in kako.

16. Navedena razlogovanja kažejo, da tožena stranka glede na podano pravno podlago odločitve v tem delu ni ustrezno obrazložila. Skopo navajanje, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči nedvomno koristna, ker prosilec zatrjuje kršitev človekovih pravic in da mu pred slovenskimi sodišči ni bila zagotovljena pravica do sodnega varstva, ni ustrezno, saj je le to pavšalen zaključek. V obrazložitvi se namreč ne opredeli do razlogov za uspeh, kar upravičeno opozarja tudi tožnica v svoji tožbi.

17. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Razlogi za odločitev morajo biti jasni, tako da je stranki jasno, kaj so bili preudarki, ki so organ, ki je v zadevi tudi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zadeva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.2 Ob tem je tako ugotoviti, da je razumen očitek neobrazloženosti izpodbijanega akta, pomanjkljiva obrazložitev zaradi katere odločitev ni mogoče preizkusiti, pa pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, odločanje o vsebini upravnega akta ni bilo mogoče, zato sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

19. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa ZUS-1 daje sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

1 Drugi odstavek 214. člena ZPP pravi: „Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.“ 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004.