Jedro

Pritožbeno sodišče mora biti glede objektivnih spoznavnih možnosti v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja v enakem položaju kot sodišče prve stopnje, sicer krši načelo neposrednosti. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje je lahko posredna v primeru, ko je že sodišče prve stopnje sprejemalo dokaze posredno, npr. z branjem izpovedb prič, branjem listin itd, ali tedaj, ko je iz znanih ugotovljenih dejstev napačno sklepalo na obstoj odločilnih dejstev.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtožene M.M. se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločbi o stroških postopka spremeni tako, da jih je obtoženka dolžna plačati v znesku 32.172,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.1.2006 je bila obtožena M.M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe kaznivega dejanja poneverbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ. Oškodovanec I.D. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoten na pravdo. Glede stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov obtoženke ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice je bilo odločeno, da bremenijo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.10.2006 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženo M.M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ, ji izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca I.D. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženki je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka v znesku 236.630,00 SIT ter povprečnino 100.000 SIT.

Obsojenkina zagovornica je zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vložila pritožbo skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP, v kateri uveljavlja pritožbene razloge iz 370. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo okrožne državne tožilke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali pa sodbo sodišča druge stopnje spremeni in obtoženki izreče milejšo kazensko sankcijo ter jo oprosti plačila stroškov postopka.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obtoženki in njeni zagovornici, predlagal, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje (drugi odstavek 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP).

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožnica sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno uporabilo določbo 394. člena ZKP, ko je obtoženko spoznalo za krivo ter ji izreklo pogojno obsodbo in s tem sprejelo drugačno oceno odločilnih dejstev kot sodišče prve stopnje, ki je obtoženko oprostilo obtožbe.

Pravna podlaga, ki jo je uporabilo sodišče druge stopnje, ni procesna določba, ki jo navaja pritožnica, temveč peti odstavek 392. člena ZKP. Ta določa, da sodišče druge stopnje v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi ampak ravna po prvem odstavku 394. člena tega zakona.

Čeprav se sodišče druge stopnje na to določbo izrecno ne sklicuje, je iz obrazložitve sodbe v prvem odstavku na tretji strani očitno, da je kot pravno podlago za svojo odločitev uporabilo zakonsko določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj jo skoraj dobesedno povzema. Sodišče druge stopnje torej prvostopenjske sodbe ni spremenilo zaradi nepravilne uporabe zakona (prvi odstavek 394. člena ZKP) kot zmotno ugotavlja pritožnica, temveč zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (peti odstavek 392. člena ZKP).

Na zmotni oceni pravne podlage za spremembo prvostopenjske sodbe temelji tudi nadaljnja (neutemeljena) pritožbena kritika posega sodišča druge stopnje v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, v zvezi z dokazno presojo izpovedb prič in izvedenca finančne stroke.

Bistvo kontrole pritožbenega sodišča v okviru obravnavanega procesnega instituta (peti odstavek 392. člena ZKP) je v primerjanju dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot ga ugotavlja (ocenjuje) samo. Pri tem mora biti glede objektivnih spoznavnih možnosti v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja v enakem položaju kot sodišče prve stopnje, sicer krši načelo neposrednosti. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje je lahko posredna v primeru, ko je že sodišče prve stopnje sprejemalo dokaze posredno, npr. z branjem izpovedb prič, branjem listin itd, ali tedaj, ko je iz znanih ugotovljenih dejstev napačno sklepalo na obstoj odločilnih dejstev. V nasprotju z načelom neposrednosti pa bi višje sodišče ravnalo, če bi dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata drugače presodilo kot sodišče prve stopnje ali ko bi drugače presodilo dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.

V obravnavanem primeru sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je ravnalo v nasprotju z navedenimi procesnimi standardi. Zagovornica neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje izpovedbama prič I.D. in G.Z. ni sledilo in da sodišče druge stopnje temelji obsodilno sodbo na njuni izpovedbi, s čimer mu očita drugačno presojo verodostojnosti prič. Iz spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi na glavni obravnavi dne 11.1.2006 prebralo v soglasju s strankami in ju povzelo v obrazložitvi sodbe. Vendar pa pri svoji odločitvi njunih izpovedb ni uporabilo, saj so bile za izrek oprostilne sodbe za sodišče odločilne predvsem ugotovitve izvedenca finančne stroke. Sodišče druge stopnje je presodilo izpovedbi omenjenih prič, ugotovilo njuno skladnost, med drugim tudi z zagovorom obtoženke, ki dejanje priznava in listinskimi dokazi (računi v prilogah A1-A6). Zato mu ni mogoče očitati, da je verodostojnost prič presojalo drugače kot sodišče prve stopnje, pač pa je njuni izpovedbi upoštevalo kot dejstveno podlago sodbe, ki se ujema z ostalimi dokazi.

Po navedbah pritožbe je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju B.R. in to v sodbi tudi pojasnilo, sodišče druge stopnje pa svoje ocene izvedenskega mnenja naj ne bi podalo in povedalo, zakaj je ocena sodišča prve stopnje zmotna. Z navedenim pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je izvedenec finančne stroke B.R. pri poslovanju oškodovane trgovine ugotovil številne pomanjkljivosti, da pa mnenje izvedenca, kot je pravilno opozorila pritožnica (državna tožilka), ni dokaz, da dejanje ni bilo izvršeno, sodišče prve stopnje pa mu je nekritično sledilo in izreklo oprostilno sodbo.

Iz navedenih razlogov smiselno, vendar določno izhaja, da je po mnenju sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče napačno presojalo dokazni pomen dejstev, kot jih ugotavlja izvedenec, kar se (tudi po ugotovitvah vrhovnega državnega tožilca v pisnem predlogu) kaže v nekritičnem (in nepotrebnem) upoštevanju tistih delov izvedenskega mnenja, v katerih izvedenec sploh ni podajal odgovorov o strokovnih vprašanjih finančne oziroma ekonomske stroke, povezanih z zadevo, pač pa o vprašanjih vrednotenja načina poslovanja in vodenja knjigovodskih listin in njihovem vplivu na dokazno oceno, to pa so vprašanja, ki zadevajo pravno presojo in so pridržana izključno sodišču. Zagovornica izpodbija tudi izrečeno kazensko sankcijo, ki da je prestroga glede na ugotovljene olajševalne okoliščine in prilastitev majhnega zneska (35.646,00 SIT). Zato bi bil namen kaznovanja dosežen tudi z izrekom sodnega opomina.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji v okviru pritožbenih navedb je pokazal, da ni pogojev za izrek sodnega opomina, saj ugotovljene olajševalne okoliščine - obtoženkino priznanje, majhna vrednost prilaščenega denarja, časovna odmaknjenost kaznivega dejanja in skrb za mladoletne otroke niso take posebne olajševalne okoliščine, ki bi obravnavanemu kaznivemu dejanju dajale značaj posebno lahkega in bi zato opravičevale izrek sodnega opomina.

Deloma pa je pritožba utemeljena, kolikor izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka, ki jih je obtoženka dolžna poravnati po odločbi višjega sodišča. Utemeljeno opozarja na obtoženkine slabe premoženjske in socialne razmere, saj je brez premoženja, trenutno nezaposlena, preživlja pet otrok in je razvezana. S plačilom vseh stroškov v višini 336.630,00 SIT, ki bi jih morala plačati obtoženka, bi bilo nedvomno ogroženo preživljanje obtoženke in njene družine. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in obtoženko deloma, vendar v večjem obsegu, oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (4. odstavek 95. člena ZKP), razen v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov, nastalih v zvezi z zagotavljanjem obtoženkine navzočnosti na glavni obravnavi, te stroške bo morala obtoženka povrniti.

V ostalem je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.