Jedro

Revidentki v septembru 1991 pravice do družinske pokojnine sploh še niso mogle biti odmerjene iz enostavnega razloga, ker takrat ni izpolnjevala zahtevanih zakonskih pogojev zanjo (starost). Uživanja začasne vmesne pravice pa ni mogoče šteti kot osnovo za uporabo določb 3. člena odloka pri izračunu akontacije vojaške družinske pokojnine, saj gre za drugo dajatev, kot ji je bila priznana od 28.3.1993 dalje. Zato sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ji odmerili akontacijo družinske vojaške pokojnine kot upravičencu, ki mu pravice še niso bile odmerjene, v skladu z določbami 4. in 5. člena odloka o izplačevanju vojaških pokojnin.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice, razveljavilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 20.10.1993 in ji od 28.3.1993 dalje priznalo pravico do izplačevanje akontacije vojaške družinske pokojnine po pokojnem soprogu.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga napačne uporabe materialnega prava. V njej je navajala, da bi moralo sodišče namesto 4. in 5. člena odloka o izplačevanju vojaških pokojnin uporabiti 3. člen istega odloka. Ima namreč odločbo nosilke pokojninskega in invalidskega zavarovanja in se zato v njenem primeru pokojnina odmeri v znesku, ki bi ji pripadal za september 1991. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti formalno ne zatrjuje.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju uporabili pravilne določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). V 4. členu citiranega odloka je določba, da se upravičencem (natančno jih določa 2. člen odloka), ki jim pravice še niso bile odmerjene, akontacija pokojnin odmeri glede na čin oziroma strokovno izobrazbo, ki so jo imeli ob vložitvi zahtevka za upokojitev, v odstotku, določenem po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na pokojninsko dobo. Dalje nato 5. člen odloka določa, na kakšen način in s kakšnimi koeficienti se odmeri akontacija pokojnin. Ker je bila revidentki priznana pravica do akontacije vojaške družinske pokojnine šele od 28.3.1993 dalje, ni sprejemljiva revizijska zahteva, da bi se ji izplačevala akontacija družinske pokojnine v znesku, ki ji je pripadal za september 1991, saj v tem času sploh še ni bila upravičena do družinske pokojnine. Določbe 3. člena odloka, katerega bi po mnenju revidentke moralo uporabiti sodišče, dajejo tistim upravičencem, ki imajo odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev o odmeri pravic, pravico, da se jim od 1.11.1991 dalje, ob upoštevanju omejitev najvišje pokojnine, izplačuje akontacija pokojnin in drugih dajatev v znesku, ki jim je pripadal za september 1991. Revidentki pa v tem času pravice do družinske pokojnine sploh še niso mogle biti odmerjene iz enostavnega razloga, ker takrat ni izpolnjevala zahtevanih zakonskih pogojev zanjo (starost). Uživanja začasne vmesne pravice pa ni mogoče šteti kot osnovo za uporabo določb 3. člena odloka pri izračunu akontacije vojaške družinske pokojnine, saj gre za drugo dajatev, kot ji je bila priznana od 28.3.1993 dalje. Zato sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta revidentki odmerili akontacijo družinske vojaške pokojnine kot upravičencu, ki mu pravice še niso bile odmerjene, v skladu z določbami 4. in 5. člena odloka o izplačevanju vojaških pokojnin.

Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna. Zato je v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).