Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je obtoženčev zagovornik z očitnim namenom zavlačevanja kazenskega postopka šele ob začetku nadaljevanja glavne obravnave prebral pisno izdelani predlog za izločitev državnega tožilca, ki ga je utemeljil z vložitvijo subsidiranega obtožnega predloga zoper istega tožilca, poslanega na pristojno sodišče devet dni pred razpisano glavno obravnavo. Ker je moralo zaradi zahtevane izločitve sodišče glavno obravnavo preložiti, so nastali stroški zaradi pristopa zagovornice drugega obtoženca, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in utemeljeno zagovorniku v plačilo naložilo tudi ustrezen del povprečnine.

Istočasno pa je zagovorniku v skladu s I. odstavkom 140. člena KZ izreklo denarno kazen v višini 100.000,00 SIT. Ker je svojo odločitev prepričljivo utemeljilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba odvetnika dr. P. Č. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi I. odstavka 94. člena ZKP odvetniku dr. P. Č. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, nastale zaradi preložitve naroka 27.2.2004 v višini 56.100,00 SIT in na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, po

I. odstavku 140. člena ZKP v zvezi z 78. členom istega zakona pa ga je tudi kaznovalo z denarno kaznijo v višini

100.000,00 SIT.

Zoper takšen sklep se je pritožil odvetnik dr. P. Č. zaradi kršitve postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep samo spremeni tako, da mu ne izreče niti kazni, niti obveze povrnitve povprečnine, niti obveze povrnitve stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da si predvsem glede na priporni značaj te kazenske zadeve morajo sodišče in vse sodelujoče stranke ves čas prizadevati, da se vsa procesna dejanja opravijo v najkrajšem možnem času in da je potrebno preprečiti vsakršno zavlačevanje kazenskega postopka. V luči te ugotovitve je pravilna tudi ocena, da je pritožnik z očitnim namenom zavlačevanja kazenskega postopka šele ob začetku nadaljevanja glavne obravnave 27.2.2004 prebral pisno izdelani predlog za izločitev državnega tožilca ter pri tem kot razlog za njegovo izločitev navedel, da je zoper okrožnega državnega tožilca, ki zastopa obtožbo v tej kazenski zadevi, vložil subsidiarni obtožni predlog zaradi storitve več kaznivih dejanj, kar naj bi pomenilo, da se okrožni državni tožilec M. B. od vložitve obtožnega akta dalje nahaja v kazenskem postopku (kar seveda ne drži). Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obtožni predlog, z vložitvijo katerega je utemeljeval tožilčevo pristranskost, odvetnik poslal na okrajno kot pristojno sodišče devet dni pred razpisano glavno obravnavo, njegove zahteve za izločitev državnega tožilca tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti drugače kot očitno zavlačevanje kazenskega postopka. Niso zato utemeljene pritožbene navedbe o povsem drugačnih namenih odvetnika, ki naj bi z zahtevano izločitvijo "preprečil kameralno odločanje v.d. šefinje izločevanega tožilca in da bi tako preko medijev še kdo iz državne tožilske organizacije izvedel za absurdnost nastalega položaja". Takšne in nadaljnje pritožbene navedbe, po katerih naj bi imela obramba edino oporo za svoje početje v javnosti, bi lahko odvetnik kot dober poznavalec kazenskega materialnega in procesnega prava javnosti sporočil tudi ob drugih prilikah, na primer ob sami vložitvi subsidiarnega obtožnega predloga, ali celo po prejemu predloga okrožnega državnega tožilca za izločitev dr. P. S. od poligrafskega testiranja I. P., z vsebino katerega se je odvetnik seznanil 8.1.2004 in zaradi vsebine katerega je mesec kasneje tudi vložil subsidiarni obtožni predlog. Tako ni dvoma, da je razpravljajoči senat seznanil s svojo zahtevo ob začetku glavne obravnave izključno zato, da je dosegel obvezno preložitev naroka, zaradi česar so sodišču nastali stroški, katerih višino je sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo. Stroški zagovornice obtoženega M. so zaradi preložitve glavne obravnave znašali 500 točk ali 56.100,00 SIT, pri odmeri povprečnine pa je sodišče prve stopnje v skladu z načelom prostega preudarka pravilno upoštevalo tudi trajanje in zapletenost postopka ter premoženjske razmere zagovornika, glede katerih pa tudi ni imelo nobenih osnov za sklepanje, da odvetnik zaradi morebitne socialne ogroženosti sorazmerno nizke povprečnine ne bi mogel plačati.

Ob gornjih ugotovitvah je sodišče prve stopnje v skladu z določbo I. odstavka 140. člena ZKP odvetniku utemeljeno izreklo tudi vsem okoliščinam primerno denarno kazen, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj s plačilom krivdno povzročenih stroškov kazenskega postopka ne bi bil izpolnjen namen citiranih določb po katerih je sodišče dolžno procesnim subjektom onemogočiti, da z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačujejo kazenski postopek.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na pooblastilno razmerje med obtožencem in odvetniško družbo kot pravno osebo, zaradi česar naj bi stroški lahko bremenili le odvetniško družbo. Zavlačevanje kazenskega postopka je s svojim ravnanjem povzročil pritožnik kot fizična oseba in bo zato moral stroške, ki so nastali s preložitvijo glavne obravnave in izrečeno kazen plačati na način, razviden iz izreka izpodbijanega sklepa.

Ker tako razlogi, s katerimi je zagovornik izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje niso podani, je njegovo pritožbo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.