Jedro

Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijanega akta imela možnost izjave in predložitve dokazov, pa tega ni storila. V upravnem sporu se ni udeležila naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila, da bi na njem lahko pojasnila, čemu dokazil ni predložila pravočasno, zato je sodišče štelo, da so dokazi v upravnem sporu predloženi prepozno in so zato nedovoljeni.

Denarne kazni, izrečene po ZUP, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. Davčni organ postopka po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-43511/2019-3 z dne 15. 5. 2019, je Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ), sklenilo: (-) da je dolžnik A. A. dolžan plačati denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznost temelji na izvršilnem naslovu, to je sklepu Inšpektorata Republike Slovenije za okolje, št. 06122-2628/2012/118 z dne 29. 8. 2018, ki je postal izvršljiv 24. 9. 2018 (1. točka izreka sklepa); (-) da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki T., d. d., pri čemer banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (2. točka izreka sklepa); (-) da se banki naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun Finančne uprave Republike Slovenije (3. točka izreka sklepa); (-) da se banki prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (4. točka izreka sklepa); (-) da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka sklepa); (-) da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka sklepa).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je inšpekcijski organ (predlagatelj izvršbe) v skladu s 146. členom ZDavP-2 organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. Svojo pristojnost za izterjavo nedavčne obveznosti je organ utemeljeval na 156. členu ZDavP-2. Organ je navajal, da dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, zato je zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Organ je odločitev o izvzetju iz izvršbe in omejitvah izvršbe utemeljeval na določilih drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 in 160. člena ZDavP-2. Nadalje se je skliceval na 168. člen ZDavP-2 za primer, če ob vročitvi sklepa na dolžnikovih računih ni denarnih sredstev ali jih ni dovolj za poplačilo dolga.

Tožena stranka je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo, št. DT-498-2-98/2019-2 z dne 14. 2. 2020, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijan sklep zavrnila. Navajala je, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršni naslov, to je sklep predlagatelja izvršbe, št. 06122-2628/2012/118 z dne 29. 8. 2018, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 24. 9. 2018, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala. Slab finančni položaj ne predstavlja ovire za začetek izvršbe, je pa banka dolžna upoštevati omejitve in izvzetja izvršbe, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Glede vrstnega reda izvrševanja sklepov o izvršbi pa je tožena stranka pojasnila, da ima izvršba za zakonito preživnino, odškodnino za škodo nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnino zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca absolutno prednost, sledi ji davčna izvršba, potem pa še vse ostale sodne izvršbe.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri je navajala, da sklep organa izpodbija v celoti, ker ni lastnica stanovanjske stavbe na parceli 556/2 katastrska občina B. in ker ne dosega zneska 76 % minimalne plače. V nadaljevanju je omenjala, da je Občina Lenart izdala hišno številko ..., stanovanjski hiši, ki je bila zgrajena leta 1820 na parceli *125 katastrska občina B. Na navedenem naslovu in parceli v kmečki stanovanjski hiši je Občina Lenart prijavila tožečo stranko. Pristojne službe občine so pregledale prostor, označen s št. 125, in oznako "kuhinja" in izdale soglasje za štiri odločbe, ki glasijo na osebe C. C., D. D., E. E. in F. F.

Tožeča stranka je še navajala, da ji geodetski organ ne odgovori, ali je od Občine Lenart prevzel arhiv s podatki, da so izdali hišno številko ..., kmečki stanovanjski hiši na parceli *125 katastrska občina B. in da so tožečo stranko prijavili leta 1961 v tej hiši. Nadalje je navajala, da je gradbeni inšpektor na okrajnem sodišču trdil, da stoji stanovanjska stavba na parceli 556/2, tako pa trdita tudi geodetski organ in tožena stranka. Tožeča stranka je še omenjala zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih izhaja, da je postala v dveh zemljiškoknjižnih postopkih vsakič do 1/6 solastnica parcele 125 stavbišče, hiša in gospodarsko poslopje.

Upravnemu sodišču je tožeča stranka predlagala, da ustavi izvršbo na pokojnino in druge stalne denarne prejemke, ker ne dosega zneska 76 % minimalne plače v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni lastnica stanovanjske stavbe na parceli 556/2 katastrska občina B., se je tožena stranka sklicevala na določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki predpisuje, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Sodišču je predlagala, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2021 še navajala, da je tožena stranka vse sklepe gradbenega inšpektorja obravnavala kot storjen prekršek na zemljišču parcela 556/2 katastrska občina B. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da vodi upravni spor zoper tožbo in sklep št. 06122-2628/2012/118 z dne 29. 8. 2018. Do danes o zadevi ni odločeno. Ko bo sodba pravnomočna, bo lahko FURS izdal izvršbo za 5.000,00 EUR. Glede omenjenega prekrška je odločalo Okrajno sodišče v Mariboru in izdalo sodbo ZSV 147/2014. Gradbeni inšpektor G. G. je tožeči stranki izdal sklep o prepovedi približevanja na naslovu ... V sodno overjeni darilni pogodbi je na 2/3 lastnine A. A. vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist K. K. in L. L. V pozivu, št. Bpp 178/2020-4 z dne 4. 3. 2021, je zapisano: "Del stavbe 227-1 in del stavbe 25/1".

Dokazni sklep

Procesna izhodišča obravnavanja dejanskega stanja v upravnem sporu opredeljuje tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki prepoveduje navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ki bi jih stranka lahko navedla in predlagala v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pa tega ni storila. Način in podrobnejši pogoji uveljavljanja novot v upravnem sporu so podrobneje predpisani v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožeča stranka v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče je v obravnavani zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, v okviru katerega je sprejelo dokazni sklep upoštevajoč navedena izhodišča o dovoljenosti dokazov v upravnem sporu. Sodišče je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa. Od dokaznih predlogov tožeče stranke je sodišče izvedlo dokaz z branjem izpodbijanega sklepa organa, št. DT 4933-43511/2019-3 z dne 15. 5. 2019, in drugostopenjske odločbe tožene stranke, št. DT-498-2-98/2019-2 z dne 14. 2. 2020 (prilogi A1, A2) ter dopisov sodišča z dne 4. 6. 2021 in 4. 3. 2021 in odgovora na tožbo z dne 31. 5. 2021 (priloge A14-A16), pri čemer sodišče dodaja, da sta dopisa in odgovor na tožbo tudi sicer del spisovne dokumentacije v predmetni zadevi.

Sodišče pa ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke z branjem preostalih vloženih listinskih dokazov, to je potrdila o stalnem prebivališču, potrdila iz gospodinjske evidence, odločbe Občine Lenart z dne 14. 10. 1993 z zapisnikom Inšpekcijskega nadzorstva občin Maribor, Pesnica, Ruše, Lenart in Slovenska Bistrica z dne 2. 9. 1993, zapisnika Inšpekcijskega nadzorstva občin Maribor, Pesnica, Ruše, Lenart in Slovenska Bistrica z dne 6. 5. 1993, obrtnega dovoljenja Občine Lenart z dne 23. 3. 1990, sklepa Občine Lenart z dne 24. 9. 1991, zapisnika Medobčinske uprave inšpekcijskega nadzorstva občin Maribor, Lenart in Slovenska Bistrica z dne 22. 3. 1990, zemljiškoknjižnih izpiskov z dne 8. 3. 1985, 8. 1. 1975 in 1. 2. 1993, odločbe Skupščine občine Lenart z dne 28. 12. 1977, zapisnika Skupščine občine Lenart z dne 15. 12. 1977 in zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska z dne 12. 11. 2019 ter dveh sklepov Finančne uprave Republike Slovenije z dne 25. 1. 2023 (priloge A3-A13, A17, A18). Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta na tožečo stranko naslovila opomin pred izvršbo z dne 15. 4. 2019, na katerega se tožeča stranka ni odzvala. Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijanega akta imela možnost izjave in predložitve dokazov, pa tega ni storila, zato nosi krivdo ob opustitvi vložitve dokazov. Tožeča stranka se naroka dne 13. 12. 2023, na katerem bi lahko pojasnila razloge, čemu dokazil ni predložila pravočasno, ni udeležila, pri čemer svojega izostanka ni opravičila. Sodišče je po navedenem štelo, da so našteti dokazi v upravnem sporu predloženi prepozno in so zato nedovoljeni. Glede na določbo 52. člena ZUS-1 sta nedovoljena dokaza tudi sklepa Finančne uprave Republike Slovenije z dne 25. 1. 2023 (prilogi A19, A20), ker v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta še nista obstajala.

K izreku te sodbe

Tožba ni utemeljena.

12.Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep davčnega organa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva zaradi plačila denarne kazni v znesku 5.000,00 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznost temelji na izvršilnem naslovu, ki je sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje, št. 06122-2628/2012/118 z dne 29. 8. 2018. Z navedenim izvršilnim naslovom je inšpektor tožeči stranki v upravni izvršbi naložil plačilo denarne kazni v znesku 5.000,00 EUR in ji določil rok za plačilo le-te. Izvršilni naslov je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je odločba postala izvršljiva 24. 9. 2018. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje pravilne podatke o izvršilnem naslovu in njegovi izvršljivosti, pri čemer tožeča stranka izvršljivosti izvršilnega naslova ni ugovarjala, pač pa je v vlogi z dne 3. 7. 2021 netočno povzemala navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo,

13.ZUP v prvem odstavku 294. člena določa, da denarne kazni, izrečene po tem zakonu, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. V obravnavni zadevi je predmet presoje ravno sklep davčnega organa o izterjavi nedavčne denarne obveznosti, ki predstavlja denarno kazen. Davčni organ postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo tudi, kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Izvršilni naslov je v tem primeru odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Izvršilni naslov vključno z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, je v skladu s 3. točko 151. člena ZDavP-2 obvezna sestavina izreka sklepa o izvršbi. Kadar dolžnik ne poravna dolgovane obveznosti, je treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana davčna izvršba izvedena na podlagi citiranih določil.

14.Tožeča stranka v tožbi zanika lastništvo stanovanjske stavbe na parceli 556/2 katastrska občina B. in niza navedbe o stanovanjski hiši na parceli *125 katastrska občina B., na kateri se nahaja stanovanjska hiša z naslovom ..., za katero navede, da je njena solastnica. Sodišče ugotavlja, da so njene navedbe v pretežnem delu nepovezane, pri čemer sodišče ne prepozna povezave posameznih navedb s predmetom upravnega spora in je tudi tožeča stranka ne pojasni. Glede na v 12. točki obrazložitve povzete navedbe v njeni vlogi z dne 3. 7. 2021 pa je očitno, da tožeča stranka z tožbenimi navedbami izpodbija odločbo gradbenega inšpektorja, ki je bila podlaga za upravno izvršbo in v njej izdan izvršilni naslov (denarno kazen), kar pa v tej fazi postopka ni več dopustno. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavani zadevi sklepa gradbenega inšpektorja o denarni kazni v upravni izvršbi. To pomeni, da davčni organ v upravnem postopku in posledično tudi sodišče v upravnem sporu, ne moreta presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov. Izvršilni naslov je bil izdan v ločenem upravnem postopku, medtem ko je pristojnost in naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, da začne in vodi davčno izvršbo za denarno obveznost, ki ni plačana. V upravnem sporu zaradi davčne izvršbe so tako navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova ali drugih odločb predlagatelja davčne izvršbe, pravno neupoštevne.

15.Sklepno sodišče tožeči stranki, ki zatrjuje, da ne dosega 76 % minimalne plače, še pojasnjuje, da je v davčnem postopku izvršbe socialni položaj dolžnika varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora v skladu z določbo drugega odstavka 162. člena ZDavP-2 izplačevalec prejemkov upoštevati pri opravi rubeža. Tako prvi odstavek 160. člena ZDavP-2 v zvezi z omejitvami davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke določa, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Citirane zakonske določbe o izvzetju iz izvršbe in omejitvah izvršbe na dolžnikove denarne prejemke pa je organ poleg podatkov o računu tožeče stranke pri banki vnesel tudi v izrek izpodbijanega sklepa in je v obrazložitvi sklepa pojasnil vsebino določb, s čimer izrek sklepa nedvomno izpolnjuje zakonsko zahtevo po opredelitvi sredstva in predmeta izvršbe v izreku sklepa (151. člen ZDavP-2).

16.Tožeča stranka ni pojasnila, kam meri z navedbami v vlogi z dne 11. 8. 2023 o ustavitvi drugih postopkov davčne izvršbe zaradi zastaranja pravice do izterjave. Sodišče le pripominja, da tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa petletni zastaralni rok za izterjavo obveznosti, ki se šteje od dneva, ko je potrebno obveznost plačati. Konkretna obveznost, ki temelji na izvršilnem naslovu, ki je postal izvršljiv 24. 9. 2018, tako ob izdaji izpodbijanega sklepa nedvomno ni zastarala. Sodišče namreč pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta presoja glede na stanje ob njegovi izdaji.

17.Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18.O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker stranki nista zahtevali njihove povrnitve.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.