Jedro

Pooblaščenca oškodovancev namreč v okviru podanih premoženjskopravnih zahtevkov nista niti navajala vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev o temelju in višini uveljavljane denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz različnih naslovov in nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odmeriti nepremoženjsko škodo. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. tako npr. ni navedel izvora duševnih bolečin iz naslova katerih je uveljavljal odškodnino 10.000,00 EUR (npr. zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ipd.), pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. pa (niti v sedaj obravnavi pritožbi) ni opredelila katera osebnostna pravica oškodovanke naj bi bila kršena z ravnanjem obdolženca, sploh z oziroma na to, da naj bi do kršitve te neznane osebnostne pravice oškodovanke po njenih navedbah ob podaji zahtevka, prišlo celo z dvema kaznivima dejanjema, čeprav je bilo le eno storjeno (glede na opis dejanja) na njeno škodo. Nadalje pa tudi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, niti v delu, kjer so bili zahtevki zadostno opredeljeni, niso dali zadostne podlage za oceno vrste in teže nastale nepremoženjske škode v smislu določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Izrek

Pritožbi pooblaščenke mladoletne oškodovanke A. A. in pooblaščenca mladoletnega oškodovanca B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče spoznalo obdolženega C. C. za krivega dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za vsako od kaznivih dejanj je obdolžencu določilo kazen osem mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Oba mladoletna oškodovanca je s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, v zvezi s stroški kazenskega postopka pa odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun, medtem ko je obdolženi dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse in stroške pooblaščencev mladoletnih oškodovancev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Odločitvi o premoženjskopravnih zahtevkih z vloženima pritožbama nasprotujeta pooblaščenca mladoletnih oškodovancev. Pooblaščenka mladoletne oškodovanke pri tem uveljavlja pritožbene razloge kršitve določb kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku in naložitve plačila 25.000,00 EUR nepremoženjske škode v breme obdolženega. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. navaja, da je sodišče prve stopnje s sprejeto odločitvijo kršilo določbe ZKP o premoženjskopravnem zahtevku in oškodovancu odreklo učinkovito sodno varstvo ter prav tako predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve celotnemu premoženjskopravnemu zahtevku.

3.Pooblaščenec mladoletnega B. B. je podal odgovor na pritožbo pooblaščenke mladoletne oškodovanke A. A. ki v ZKP ni predvideno pravno sredstvo in je zato neupošteven.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. dne 24. 5. 2024 podal premoženjskopravni zahtevek, v okviru katerega je od obdolženca zahteval plačilo skupne odškodnine v višini 50.000,00 EUR. V okviru tega zneska je na račun prestanih hudih telesnih bolečin uveljavljal znesek 30.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin 10.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 5.000,00 EUR in iz naslova razžalitve dobrega imena in časti znesek 5.000,00 EUR. Pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. je dne 10. 6. 2025 podala premoženjskopravni zahtevek v znesku 25.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin, ki jih je oškodovanka utrpela zaradi kršitve osebnostne pravice v posledici dveh kaznivih dejanj po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Glede na podana zahtevka, s katerima pooblaščenca uveljavljata odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ne izhaja iz opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, je odločitev sodišča prve stopnje o napotitvi oškodovancev na pravdo, pravilna. Sodišče prve stopnje je o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v skladu z zakonom (četrti odstavek 374. člena ZKP).

6.Pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. v pritožbi, kot je bilo že omenjeno, uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V čem naj bi se odražala kršitev kazenskega zakona ne pojasni, opis pritožbenih razlogov pa pokaže na nestrinjanje pritožnice z ugotovljeno okoliščino, da podatki spisa ne zadoščajo za vsebinsko odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, torej graja ugotovljeno dejansko stanje. K tako podanim pritožbenim navedbam je uvodoma navesti, da je kršitev materialnega prava (kazenskega zakona) podana le takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno dejansko stanje napačno uporabi določbe materialnega prava oziroma kazenskega zakona. Na načelni ravni zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

7.Pritožbeni pregled zadeve dalje pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da podatki v spisu ne zadoščajo za vsebinsko odločitev o podanih premoženjskopravnih zahtevkih mladoletnih oškodovancev in tako pritožbi njunih pooblaščencev ki grajata te ugotovitve, nista utemeljeni.

8.Sodišče o premoženjskopravnem zahtevku v primeru obsodilne sodbe mora odločiti, če iz izreka sodbe izhaja višina nastale škode in se torej dejstva iz opisa konkretnega dejanskega stanu in dejstva iz premoženjskopravnega zahtevka prekrivajo. V takem primeru ima namreč sodišče zanesljivo podlago za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, hkrati pa ima obdolženi tudi možnost obrambe. V konkretnem primeru ni bila takšna situacija. Iz opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj nastanek nepremoženjske škode oziroma njene višine ne izhaja in tudi ni zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Da bi sodišče lahko vsebinsko odločalo o podanih premoženjskopravnih zahtevkih bi tako v prvi vrsti od pooblaščencev, ki so podali tovrstne zahtevke, moralo pridobiti določno označene, konkretizirane premoženjskopravne zahtevke in dokaze, ki bi jih potrjevali (tretji odstavek 102. člena ZKP), nadalje na glavni obravnavi (konktradiktornost- prvi odstavek 104. člena ZKP) ugotoviti vse pravno relevantne okoliščine v zvezi s temeljem in višino posameznih vrst konkretno uveljavljane odškodnine (te bi morale nedvoumno izhajati iz izvedenih dokazov) in šele nato bi o zahtevkih lahko vsebinsko odločilo.

9.Zadoščeno pa ni bilo niti prvemu pogoju. Pooblaščenca oškodovancev namreč v okviru podanih premoženjskopravnih zahtevkov nista niti navajala vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev o temelju in višini uveljavljane denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz različnih naslovov in nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odmeriti nepremoženjsko škodo. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. tako npr. ni navedel izvora duševnih bolečin iz naslova katerih je uveljavljal odškodnino 10.000,00 EUR (npr. zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ipd.), pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. pa (niti v sedaj obravnavi pritožbi) ni opredelila katera osebnostna pravica oškodovanke naj bi bila kršena z ravnanjem obdolženca, sploh z oziroma na to, da naj bi do kršitve te neznane osebnostne pravice oškodovanke po njenih navedbah ob podaji zahtevka, prišlo celo z dvema kaznivima dejanjema, čeprav je bilo le eno storjeno (glede na opis dejanja) na njeno škodo. Nadalje pa tudi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, niti v delu, kjer so bili zahtevki zadostno opredeljeni, niso dali zadostne podlage za oceno vrste in teže nastale nepremoženjske škode v smislu določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodna izvedenka doc. dr. D. D., na katero se sklicujeta pritožnika, se namreč v pisnem izvedenskem mnenju in izpovedbi ni ukvarjala in tudi ni pojasnjevala stopnje in trajanja telesnih bolečin mld. B. B., stopnje in trajanja strahu in okoliščin morebitne razžalitve dobrega imena in časti mladoletnega oškodovanca. Zgolj pavšalne navedbe izvedenke v tej zvezi (pritožnik izpostavlja navedbo izvedenke, da je obdolženčevo ravnanje povzročilo telesne poškodbe v obliki modric ter psihične posledice v obliki strahu, izogibanja in obrambnih mehanizmov) namreč ne zadoščajo za odmero višine odškodnine kot zmotno menita pritožnika. V takih okoliščinah sprejeta odločitev prve stopnje, da se oba oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napoti na pravdo in pojasnilom v razlogih sodbe, da sodišče nima dovolj podatkov in podlage za odločitev o teh zahtevkih je tako povsem pravilna in ima podlago v določbi prvega odstavka 100. člena ZKP, drugega odstavka 104. člena ZKP in drugega odstavka 105. člena ZKP. S takšno odločitvijo tudi ni prišlo do neutemeljenega odreka učinkovitega sodnega varstva oškodovancev. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je v okviru kazenskega postopka le adhezijske narave in se v primeru kot je obravnavani, ko kazenski postopek ni postregel z zadostnimi dokazi, zahtevki pa tudi niso povsem določni, mora umakniti ažurnemu teku odločanja o obstoju kaznivega dejanja oziroma kazenske odgovornosti obdolženca. V skladu z omenjenimi določili se namreč o premoženjskopravnem zahtevku vsebinsko odloča le, če se kazenski postopek zaradi odločanja o njem ne bi preveč zavlekel.

10.Potem, ko sta se pritožbi pooblaščencev mladoletnih oškodovancev izkazali za neutemeljeni in ko pritožnika ne navajata nič več takega, kar bi zahtevalo pritožbeno presojo, je pritožbeno sodišče (pritožila sta se le pooblaščenca oškodovancev - prvi odstavek 383. člena ZKP) obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11.Sodna taksa za zavrnitev pritožb kot neutemeljenih ni bila odmerjena, saj za ta primer ni predvidena.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 100, 100/1, 102, 102/3, 104, 104/1, 105, 105/2 Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.