Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine.

Spremembo sodne prakse o zamudnih obrestih od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo res narekujujejo spremenjene ekonomske in tudi druge razmere, vendar je treba upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Zato se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse odškodovance hkrati. Upoštevaje te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo tudi časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva pričetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1.1.2002. Zato bi drugačna odločitev o zavrnjenih zamudnih obresti v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče to odškodninsko zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot delavec GIP ... poškodoval v delovni nesreči 13.11.1995, ko mu je na gradbišču telovadnice v Š. zdrsnilo in si je zvil sredinec leve roke. Od tožene stranke, pri kateri je imela njegova delovna organizacija zavarovano svojo odgovornost, je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 1.600.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 600.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 500.000 SIT. Presežno zahtevano odškodnino iz teh dveh naslovov in vseh zahtevanih 350.000 SIT za strah je zavrnilo. Toženki je naložilo, da mora od prisojenih 1.100.000 SIT odškodnine plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva sodbe dalje, presežni obrestni zahtevek od tega zneska za čas od 5.6.1997 do 1.10.2000 pa je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in mu prisodilo 50.000 SIT odškodnine za strah, v ostalem delu pa je njegovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo proti stroškovni odločitvi zavrnilo ter v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je bilo tožniku pravnomočno prisojeno 1.150.000 SIT odškodnine in zamudne obresti od tega zneska od dneva sodbe prve stopnje dalje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev presežno zahtevanih 1.400.000 SIT odškodnine s pripadajočimi obrestmi in tudi zavrnitev presežno zahtevanih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas od 5.6.1997 do 1.10.2000. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se ugodi tudi revizijsko spornemu delu tožbenega zahtevka. Tožnik obširno povzema podatke o obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti, o strahu in o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter poudarja okoliščino, da je bil v času nesreče star 39 let in bo torej še dolgo trpel telesne in duševne bolečine. Revizija uveljavlja, da so razlogi sodišča druge stopnje o neobstoju primarnega strahu nelogični in glede na izvedenčeve ugotovitve ter tožnikovo izpoved v nasprotju s spisovnim gradivom, sodbi obeh sodišč pa tudi nimata razlogov, zakaj v tem delu ne povzemata izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi. Sicer pa ima vrhovno sodišče v spisu dovolj podatkov, da samo odloči o primerni odškodnini za strah in zato tožnik to procesno kršitev uveljavlja le podrejeno. Prisojena odškodnina je povsem neprimerna. Tožnik se sklicuje na primer iz knjige mag. Dunje Jadek Pensa, v katerem je bila odškodovancu pri skoraj enakem obsegu nepremoženjske škode prisojena za polovico višja odškodnina. Zato prosi, da revizijsko sodišče dobro obrazloži svojo odločitev in primerjavo s to zadevo, če ne bo ugodilo reviziji. V nadaljevanju tožnik utemeljuje, zakaj je nepravilna odločitev o zavrnitvi presežno zahtevanih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Opozarja, da je bila toženka v zamudi že pred vložitvijo tožbe, saj je prejela tožnikov odškodninski zahtevek in ni v skladu z 919. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 14 dneh plačala odškodnine. Sodna praksa neutemeljeno vztraja pri pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto še v bivši državi in je bilo posledica velikih inflacijskih gibanj ter potrebne zaščite oškodovancev. Sedaj so razmere spremenjene, inflacija je nizka, pravno mnenje iz prejšnje države ni upoštevno, saj je zastarelo, problem dvojne valorizacije pa je tudi mogoče enostavno rešiti. Zato je že čas, da se problem teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo obravnava na občni seji.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

V delovni nesreči 13.11.1995 si ji tožnik, ki je po poklicu tesar in je bil takrat star 39 let, zvil sklep med prvim in drugim členkom sredinca leve roke. Naslednji dan je dobil v bolnici longeto, kasneje pa mavec, ki ga je nosil štiri tedne. Bil je štirikrat na rentgenu, obiskal deset fizioterapevtskih vaj in razgibaval prste tudi doma. V bolniškem staležu je bil od 14.11.1995 do 30.12.1995 in od 8.1.1996 do 3.2.1996. Stalne hude bolečine je trpel en dan, občasne hude dva dni, stalne srednje deset dni, občasne srednje deset dni, lažje pa štirinajst dni. V bodoče bo občasno čutil bolečine ob vremenskih spremembah in telesnih naporih. Za to obliko škode sta sodišči tožniku prisodili 600.000 SIT odškodnine in presežno zahtevanih 1.000.000 SIT zavrnili.

Sodišče prve stopnje je povzelo izvedensko mnenje in tožnikovo izpoved o primarnem in sekundarnem strahu. Drugačne revizijske trditve so zmotne. Ocenilo pa je, da nobena od oblik strahu ni bila takšne stopnje, da bi upravičevala prisojo odškodnine. Sodišče druge stopnje je glede na ugotovljeni obseg sekundarnega strahu, torej zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je bila prisotna ves čas dva meseca in pol trajajočega zdravljenja, ocenilo, da gre za takšno stopnjo in intenzivnost strahu, ki že pomeni pravno priznano škodo. Tožniku je zato iz tega naslova prisodilo 50.000 SIT odškodnine.

Zavrnitev odškodnine za strah ob sami nesreči oziroma za primarni strah sta obe sodišči utemeljili z dejstvom, da je bil ta strah ob padcu sicer hud, vendar kratkotrajen, saj je tožnik takoj videl, da ni ob prst, česar se je najbolj ustrašil, pa tudi v življenjski nevarnosti ni bil. Ob takih dejanskih ugotovitvah je presoja, ali gre za pravno priznano škodo, materialnopravne narave. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se sklicuje na drugačno oceno izvedenca oziroma na svojo izpoved. Glede vprašanja materialnopravne presoje tožnikovega strahu ob padcu revizijsko sodišče dodaja, da mora biti tudi primarni strah, kadar je kratkotrajen, tako močne intenzivnosti, da poruši oškodovančevo duševno ravnovesje, sicer ne gre za pravno priznano obliko škode. Prej povzete dejanske ugotovitve tožnikovega doživljanja ob padcu ne utemeljujejo zahtevane prisoje odškodnine tudi za primarni strah.

Obravnavana poškodba je povzročila omejeno gibljivost lažje stopnje v sklepu med prvim in drugim členkom levega sredinca in tudi v sklepu med drugim in tretjim členkom, kar je posledica daljše imobilizacije. Zapustila je tudi zmanjšano grobo moč levice, kar tožnika ovira pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen v službi, pa tudi pri igranju kitare in odbojke v prostem času. Tožnik je pri svojem delu sedaj počasnejši, doma mora več počivati. Zaradi takih omejitev trpi duševne bolečine, za katere sta mu obe sodišči prisodili 500.000 SIT odškodnine in presežno zahtevanih 100.000 SIT zavrnili. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da je tožnik po lastni oceni sedaj v službi nekoliko počasnejši, vendar pa nima nikakršnih zdravstveno pogojenih omejitev v službi in tudi sam zatrjuje, da delo opravlja več kot poln delovni čas, kadar je to potrebno. Zato tožnik v reviziji neutemeljeno opozarja na tisti del svoje izpovedi, po katerem naj bi po lastni oceni pri doseganju delovnih rezultatov zaostajal za sodelavci kar za 15%. Za tako (tudi sicer samo laično) oceno v objektivnih podatkih spisa ni nobene podlage.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako ugotovljeni obseg vseh oblik nepremoženjske škode utemeljeval le tako prisojo odškodnine za posamezne oblike škode in tudi za vso nepremoženjsko škodo, kot jo je določilo sodišče druge stopnje. Pri tej oceni je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo vse kriterije iz 200. in 203. člena ZOR. Tožnikova nepremoženjska škoda je konkretizirana, primerno so upoštevane vse tožnikove individualne značilnosti, njegov poklic, njegova starost in predvideno trajanje bodoče škode ter vsakodnevne omejitve na poklicnem in izvenpoklicnem področju. Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v več primerljivih zadevah in ugotovilo, da je izpodbijana prisoja primerno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v zadevah, ki so podobne tožnikovi.

Primerjava samo z eno zadevo praviloma ne zadostuje, primerjava s tisto, na katero se sklicuje tožnik v reviziji, pa tudi sicer ne bi bila mogoča, saj je tožnik o njej navedel premalo podatkov, da bi bilo mogoče ugotoviti, za katero zadevo gre.

Tožnik neutemeljeno izpodbija zavrnitev presežno zahtevanih zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od zatrjevanega nastopa zamude do izdaje sodbe prve stopnje. Pri tem sestavljalec tožnikove revizije ponavlja razloge v številnih drugih revizijah, ki jih je sestavljal in v katerih je tudi izpodbijal zavrnitev zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred izdajo sodbe prve stopnje.

Revizijsko sodišče je na te razloge istemu pooblaščencu že večkrat odgovorilo (na primer v zadevah II Ips 265/2001, II Ips 603/2001). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče le na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru.

Spremembo sodne prakse res narekujujejo spremenjene ekonomske in tudi druge razmere, vendar je treba upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega (in izvensodnega) postopka. Zato se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse odškodovance hkrati.

Upoštevaje te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo tudi časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva pričetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1.1.2002. Zato bi drugačna odločitev o zavrnjenih zamudnih obresti v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče to odškodninsko zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.