Jedro

Ker tožnik ni izkazal, da je bila njegova družina skupaj z ostalimi prebivalci vasi M.L. izseljena iz razlogov po 4. odstavku 2. člena ZZVN, je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegov zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 16.4.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 6.11.2003, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 20.11.1942 do 31.7.1943 ter zahtevek za priznanje navedenega statusa zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da tožnik ni izkazal, da bi bila njegova družina od doma pregnana iz razlogov po 4. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01, 64/01 in 110/02, dalje ZZVN), saj njihov dom ob izselitvi vasi M.L., ki jo je izvedel italijanski okupator decembra leta 1942, ni bil požgan, porušen ali izropan. Prav tako pa tožniku ni mogoče priznati uveljavljanega statusa kot osebi, ki je bila od doma nasilno pregnana zaradi izvajanja povračilnih ukrepov zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, saj družina ni bila partizanska, niti ni sodelovala z NOB, prav tako pa njeni člani niso bili ubiti kot talci.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki so po zakonu relevantne za priznanje statusa begunca. Ni sicer sporno, da je bila tožnikova družina konec leta 1942 skupaj z ostalimi prebivalci izseljena iz vasi M.L. ter da so se vrnili avgusta 1943. Prav tako ni sporno, da hiša ni bila porušena, po vrnitvi pa so obnovili le pode, okna ter prebelili stene. Družina tudi ni bila partizanska, niti je kot take niso šteli Italijani. Prvostopenjsko sodišče pa ni sledilo argumentom v tožbi, da za priznanje statusa zadostuje že dejstvo, da so Italijani prebivalce M.L. izselili, saj naj bi bilo splošno znano, da so takšne prisilne ukrepe izvajali le zoper sodelavce NOB in tega zato ni potrebno za vsak primer posebej dokazovati. Menilo je, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bila vas izseljena zaradi vojaških in strateških načrtov italijanske vojske in ne iz razlogov, ki jih določa ZZVN. Tudi sodelovanja z NOB tožena stranka ni ugotavljala za tožnika, kot to trdi v tožbi, temveč za njegovo družino. Na ugotovitev o pravilnosti odločitve tožene stranke pa po mnenju sodišča ne morejo vplivati niti ugovori, da je tožena stranka priznala status žrtve vojnega nasilja tudi v primerih, ko hiše niso bile porušene ter da so vaščani na enaki dejanski podlagi tak status pridobili, saj se v upravnem sporu vedno presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožnik v pritožbi navaja, da je nad odločitvijo sodišča razočaran. Status žrtve vojnega nasilja mu je bil priznan s strani Upravne enote R., v reviziji pa mu je bil tako priznani status odvzet, kar je krivično. Navaja, da so Italijani v času druge svetovne vojne nasilno izselili vse vaščane M.L. in bi zato moral status begunca pridobiti vsak izmed njih, ne pa samo otroci, katerih starši so sodelovali v NOB. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca po določbah 4. odstavka 2. člena ZZVN. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedena določba omogoča priznanje uveljavljanega statusa na dveh dejanskih podlagah. V prvem delu zakonskega besedila je kot begunec opredeljena oseba, ki je bila v relevantnem obdobju druge svetovne vojne s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev nasilno pregnana od doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov zoper družine partizanov, pobitih talcev oziroma zaradi sodelovanja z NOB. V nadaljevanju pa je določeno, da je do statusa begunca upravičena tudi oseba, ki je bila v enakih okoliščinah od doma nasilno pregnana zaradi požiga, porušenja ali izropanja stanovanja oziroma stanovanjske hiše, zaradi česar se na dom ni mogla vrniti neprekinjeno najmanj tri mesece. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da tožnikova družina od doma ni bila pregnana zaradi porušenja njihove hiše. Iz izpovedb tožnika, ki se nahajajo v upravnih spisih, namreč izhaja, da so morali po vrnitvi domov obnoviti le pode in okna ter pobeliti stene, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kaže na to, da bi bila tožnikova hiša poškodovana tako, kot je to določeno v 4. odstavku 2. člena ZZVN. Tožnik pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ni izkazal, da bi bili prebivalci vasi M.L. s strani italijanske vojske izseljeni zaradi sodelovanja z NOB. Kot je namreč razvidno iz upravnih spisov, ne tožnik in ne priči na zaslišanju niso vedeli povedati, zakaj je bila vas izseljena, priča J.A. pa je celo zatrdil, da njegova družina zagotovo ni bila izseljena zaradi sodelovanja z NOB. Da je vas sodelovala s partizani in da je bil to razlog za izselitev njenih prebivalcev, pa ne potrjujejo niti listinski dokazi, ki se nahajajo v upravnih spisih. Iz dokumenta Krajevne organizacije ZB M.L. namreč izhaja, da je v letu 1942 z NOB sodelovalo le 9 vaščanov M.L., iz Šolske kronike Osnovne šole L.p. pa je razvidno, da so italijanske oblasti prebivalcem ukazale preselitev v sosednje vasi, pri čemer pa so s seboj lahko vzeli tudi vse svoje premoženje in živino, kar ne kaže na prisilno izselitev prebivalcev. Po zakonu je tožnik tisti, ki nosi dokazno breme (140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) in s tem odgovornost za uspeh dokazovanja in je zato dolžan v upravnem postopku predložiti ali ponuditi zadostne dokaze, ki bi zatrjevana dejstva in okoliščine izkazal. Ker tožnik ni izkazal, da je bila njegova družina skupaj z ostalimi prebivalci vasi M.L. izseljena iz zakonsko relevantnih razlogov, je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegov zahtevek, tako odločitev pa je pravilno potrdilo prvostopenjsko sodišče. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.