Jedro

Formalna razporeditev v QRF, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, se ne šteje za opravljanje dela za delodajalca, ki onemogoča izrabo prostega dneva tedenskega počitka.

Glede večernih sestankov, na katerih je moral biti tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, nanašali pa so se na potek dela naslednjega dne oziroma na priprave za naslednji dan, je tožnik izpovedal, da so sestanki potekali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan. Zato ta ugotovitev sama zase še ne pomeni kršenja tožnikove pravice do tedenskega počitka.

V zvezi s čiščenjem orožja tožnik ni ničesar izpovedal, na podlagi njegovih povsem pavšalnih navedb pa ni mogoče sklepati, da bi mu bilo čiščenje odrejeno prav vsakič v času tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 19. 9. 2013 do 31. 3. 2014 plačati znesek 3.248,64 €, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 935,70 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbe v znesku 225,00 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati na mednarodni misiji v obdobju od 19. 9. 2013 do 31. 3. 2014 plačati znesek 3.248,64 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.631,53 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku v vtoževanem obdobju ni bil zagotovljen tedenski počitek. Upoštevati bi moralo specifično okolje dela, kjer so pogoji bivanja drugačni, kot če bi tožnik delo opravljal na svojem delovnem mestu doma. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah zavzelo jasno stališče, da povišane pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV ni mogoče šteti za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka. Omejenost na območje vojaške baze, obvezno nošenje uniforme SV in spoštovanje pravil hišnega reda baze (vključno z dosegljivostjo oziroma obveščanjem nadrejenih o nahajanju) predstavlja standardna opravila, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji ter posledično ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca. Življenje na vojaški misiji pod poveljstvom NATO je prilagojeno pravilom misije, varnosti pripadnikov, vojaški hierarhiji, zakonom, ki veljajo na obrambnem področju in podzakonskim predpisom, zato je pravica tedenskega počitka temu prilagojena in je ni mogoče izvajati na enak način kot doma v Sloveniji. Na misiji je potrebno spoštovati in se držati določenih pravil, med drugim tudi hišnega reda, ki velja v vojaški bazi. Iz varnostnih razlogov takšna pravila določajo, da pripadnik baze ne sme zapuščati, da mora biti urejen (v uniformi ali športni opremi SV), da mora njegov nadrejeni vedeti, kje se pripadnik nahaja, ipd. Tožnik na proste dni ni opravljal efektivnega dela. Vse obveznosti, ki jih zatrjuje namreč ne predstavljajo opravljanja delovnih obveznosti v smislu efektivnega dela, temveč gre za prilagajanje specifičnemu okolju bivanja na misiji in podvrženost pravilom misije. Evidence dokazujejo, da je imel tožnik en dan v tednu prosto. A.A., poveljnik oddelka, je izpovedal, da je delo na misiji potekalo od ponedeljka do sobote, nedelje pa so bile običajno proste. Če pa nedelja ni bila prosta nedelja, se je namesto proste nedelje zagotovil nek drug prost dan. Izpovedal je, da so imeli pripadniki na misiji lahko določene zadolžitve tudi na prosti dan, vendar je šlo v teh primerih za opravila, ki niso predstavljale delovne obveznosti. Enako je izpovedal tudi B.B., poveljnik čete. Sodišče ne bi smelo spregledati skladnih izpovedi prič, da je bil tožniku prosti dan v tednu zagotovljen. V zvezi z evidencami pa izpostavlja, da je pripadnik SV, ki lažno poroča oziroma prikriva podatke lahko disciplinsko odgovoren zaradi težje kršitve vojaške discipline po 7. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi, ter mu glede na težo kršitve ter okoliščine kršitve lahko tudi preneha delovno razmerje. Sodišče je dalo preveliko težo izpovedbi tožnika, ter navaja, da je tožnikova trditvena podlaga glede zadolžitev in obveznosti, ki naj bi jih tožnik imel oziroma glede tega, kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto, pomanjkljiva. Zgolj pavšalne navedbe, da prostih dni ni bilo, ne morejo predstavljati utemeljene trditvene in dokazne podlage. Ne strinja se tudi z metodologijo izračuna odškodnine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik vtožuje odškodnino, ker mu v obdobju, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru mirovnih sil KFOR Kosovo, ni bila omogočena izraba tedenskega počitka.

6. Iz sodbe izhajajo naslednje zadolžitve, ki naj bi jih tožnik imel na dan tedenskega počitka: Tožnik je moral sodelovati na sestankih, kjer je bilo povedano, kaj se bo delalo naslednji dan, saj so prejemali navodila, informacije s terena, obvezne usmeritve ipd.

- Tožnik je čistil orožje.

- Na dan počitka oziroma prosti dan je bila odrejena C. pripravljenost. - Pripadniki so morali biti ves čas v uniformi, saj civilnih oblek niso smeli imeti.

- Prisoten je bil pri dvigu zastave, prav tako je moral skrbeti za psihofizično pripravljenost. - Kot voznik je moral biti vedno na razpolago nadrejenim, če ne drugače, preko telefona.

- Sodeloval je pri nalaganju opreme za naloge naslednjega dne.

- Opravljal je vrsto opravil, ki so predstavljale logistično in sanitarno oskrbo baze oziroma pripadnikov na misiji.

- Izleti so za tožnika predstavljali (delovno) obvezo, saj je bil tudi takrat v funkciji voznika in ne prostovoljca, ki bi se izleta lahko udeležil po lastni presoji.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), ki dajeta pravico do tedenskega počitka. Vendar pa ni sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda, …), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. odločbe VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020). Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti (odločbe VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020).

8. Tožnik je svoje navedbe sicer vezal na izvajanje določenih nalog, vendar pa gre za takšne obveznosti, ki same po sebi ne pomenijo kršitve počitka. Formalna razporeditev v C., kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, se ne šteje za opravljanje dela za delodajalca, ki onemogoča izrabo prostega dneva tedenskega počitka. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (denimo iz odločb v zadevah VIII Ips 22/2020, VIII Ips 40/2020) izhaja, da sama formalna razporeditev v C. pripravljenost z dvournim odzivnim časom ne posega v pravico do tedenskega počitka, če zaposleni v tem času ni tudi aktiviran. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil v času pripravljenosti C. tudi aktiviran, tega tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je pritožba v tem delu utemeljena.

9. Glede večernih sestankov, na katerih je moral biti tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, nanašali pa so se na potek dela naslednjega dne oziroma na priprave za naslednji dan, je tožnik izpovedal, da so sestanki potekali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan. Zato ta ugotovitev sama zase še ne pomeni kršenja tožnikove pravice do tedenskega počitka. Tožnikove navedbe so povsem splošne, saj ni konkretiziral, na kakšen način bi aktivno sodeloval na njih, prav aktivna udeležba na sestankih pa je glede na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS ključna za ugotovitev o onemogočanju 24-urnega tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestanku (primerjaj zadeve VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 22/2020).

10. V zvezi s čiščenjem orožja je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistveno, ali je bila ta obveznost tožniku odrejena in jo je moral opraviti prav na dan, ko je imel prosto, ali je lahko to opravil katerikoli drug dan (VIII Ips 11/2019). V zvezi s čiščenjem orožja tožnik ni ničesar izpovedal, na podlagi njegovih povsem pavšalnih navedb pa ni mogoče sklepati, da bi mu bilo čiščenje odrejeno prav vsakič v času tedenskega počitka. Za sklepčnost tožbe v tem delu ne zadostuje navedba, da je moral čistiti orožje na prosti dan, posledica nesklepčne tožbe pa je zavrnitev tožbenega zahtevka (Pdp 389/2019, Pdp 373/2020).

11. Opravljanje nalog kot je skrb za pranje oblačil in nošenje vode za pitje, kar sodišče prve stopnje opredeli kot skrb za logistično in sanitarno oskrbo baze oziroma pripadnikov na misiji ne pomeni kršitve pravil do prostega dne oziroma počitka.

12. Prav tako ni mogoče med naloge, ki tožniku kršijo pravico do tedenskega počitka, šteti tožnikovo dosegljivost po telefonu. Tudi to je ena izmed obveznosti, ki izhajajo iz same narave dela na misiji.

13. Glede nalaganja opreme za naloge naslednjega dne in opravljanje dela voznika na izletih pa tožnik sploh ni podal trditvene podlage, ugotovitve sodišča pa temeljijo na njegovi izpovedi, ki pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Tudi sicer so ugotovitve sodišča v tem delu povsem pavšalne ter ne dajejo podlage za ugoditev zahtevku.

14. Ker je torej sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na naloge, ki jih je tožnik opravljal, zmotno pa štelo, da je bila s tem kršena določba 156. člena ZDR-1 oziroma 97.f člena ZObr, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

16. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (154. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik zaradi neuspeha v sporu sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Ti znašajo: 300 točk za odgovor na tožbo, 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 1. 2020, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 2. 2020, 150 točk za trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, pričnine za A.A. v znesku 30,80 EUR, D.D. v znesku 25,96 EUR in B.B. v znesku 9,90 EUR, 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo dne 7. 7. 2020, 50 točk za trajanje in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2020, 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj z 2 % materialnimi stroški. Glede na vrednost točke 0,60 EUR je tožena stranka upravičena do nagrade v znesku 935,70 EUR.

17. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan v skladu z določili OT za pritožbo zoper sodbo povrniti 375 točk, kar znaša 225,00 EUR.