Jedro

Pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti je treba glede na enotna stališča sodne prakse izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Ekonomska izobrazba tožnika oziroma izobrazba po programu MBA smer management (ki jo je tožnik glede na navedbe iz odgovora na pritožbo pridobil 10 let po sklenitvi kreditne pogodbe) je nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnik zaradi zastaranja kondikcijskega zahtevka nima več pravnega interesa niti za ničnostni zahtevek. Prvič zato, ker ima tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti že zaradi odprave pravne negotovosti glede nadaljnje veljave pogodbe in z njo povezane obveznosti plačil, drugič pa tudi zato, ker o zastaranju kondikcijskega zahtevka še ni mogoče govoriti. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, ampak tudi za njihove pravne posledice, torej za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 7. 6. 2024 (I. točka izreka), ugotovilo, da je kreditna pogodba št. 000 z dne 31. 1. 2008, sklenjena med A. A. kot kreditojemalcem in banko B., d. d., kot kreditodajalko, nična (II. točka izreka), ter sklenilo, da bo o pravdnih stroških odločilo s končno odločbo (III. točka izreka).

2.Zoper delno sodbo se pravočasno pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 338. člena ZPP1). Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Bistvena vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz nadaljevanja sodbe, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene očitke.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Spor med pravdnima strankama se nanaša na veljavnost kreditne pogodbe št. 000 z dne 31. 1. 2008 za hipotekarni kredit za nakup stanovanjske nepremičnine v višini 284.000 CHF z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 360 mesecev (z Dodatkom št. 1 z dne 26. 1. 2009 sta stranki odplačilno dobo spremenili na 259 mesecev). S tožbo, vloženo 18. 11. 2019, je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe in vračilo plačanih anuitet v znesku 114.683,86 EUR (po spremembi tožbe z dne 7. 6. 2024 v znesku 227.069,48 EUR). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo o ničnostnem zahtevku.

6.Odločitev o ničnosti kreditne pogodbe temelji na naslednjih ugotovitvah:

-pri kreditni pogodbi je šlo za dolgoročni potrošniški kredit, namenjen financiranju nakupa nepremičnine in vezan na tujo valuto - CHF;

-znesek posojila je bil nakazan in odplačevan v EUR, tožnik prihodke prejema v EUR;

-pogodba ima dopustno kavzo, saj valutna klavzula ni prepovedana, vendar pa predstavlja bistveni element kreditne pogodbe, ki je bil enostransko pripravljen v naprej s strani toženke in torej ni bil posamično dogovorjen;

-toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, zato se tožnik ni zavedal, kakšno tveganje prevzema z valutno klavzulo, sporni pogodbeni pogoj je bil posledično nejasen in nerazumljiv;

-toženka ob sklepanju pogodbe ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in v dobri veri, saj je vedela, da je glede na nizko vrednost (podcenjenost) CHF in njegovo sprejetost kot valute varnega zavetja pričakovati zvišanje njegove vrednosti v razmerju do EUR, pa tega tožniku ni razkrila;

-posledično je s sklenitvijo pogodbe prišlo do znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank;

-če bi toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in tožniku razkrila informacije, s katerimi je razpolagala, tožnik pogodbe z valutno klavzulo ne bi sklenil, česar se je toženka morala zavedati;

-možnost konverzije tožniku ni nudila ustrezne zaščite pred valutnim tveganjem in negativnimi posledicami njegove uresničitve.

7.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o izostanku opredelitve do toženkinih navedb in dokazov in na tej podlagi uveljavljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi 22. in 25. člena Ustave2. Zahtevani standard obrazloženosti v pomenu navedenih določb od sodišča prve stopnje ne zahteva, da se izrecno in natančno opredeli do prav vsake posamične navedbe ali stališča strank. Sodišče mora navesti zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, odgovor na trditve in stališča strank je lahko tudi posreden. V izpodbijani sodbi je temu standardu zadoščeno. Ugotovljena so pravno pomembna dejstva, opredeljena pravna podlaga in obrazloženi dejanski in pravni zaključki, kar omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

8.Kot materialnopravno podlago za sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje navedlo ZVPot3, ZPotK4 in OZ5 ter materialnopravna izhodišča, ki jih je začrtala sodna praksa Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva)6 in precedenčna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.

9.V zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF se je glede vprašanj, ki so identična tu obravnavanim (razlogi za ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF, standard pojasnilne dolžnosti banke) sodna praksa spreminjala in razvijala. Do korenite spremembe je prišlo v letih 2023 in 2024, predvsem z odločbami Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2003 in II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, ki so bile vse sprejete in objavljene pred izdajo izpodbijane sodbe in so strankama nedvomno znane. Vrhovno sodišče ima kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Odločbe tega sodišča so zato sodišča prve in druge stopnje dolžna upoštevati.7

10.Toženkino pritožbeno stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 1. člena Direktive ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, se v skladu s sodno prakso SEU nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni8, toženka pa v pritožbi ne izpostavi nobenega pomembnega vidika, ki v navedeni odločbi Vrhovnega sodišča RS ne bi bil obravnavan in obrazložen. Poleg tega izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno opraviti.9

11.Nacionalno pravo morajo sodišča skladno z načelom lojalne (evropskoskladne) razlage razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive. Pri razlagi nacionalnega prava mora slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Odločbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne oziroma interpretativne narave. To pomeni, da je dejansko stanje, ki je botrovalo konkretni odločitvi SEU, sekundarnega pomena; v ospredju je razlaga same norme prava EU.10 Povedano drugače, stališča SEU samo zato, ker se konkretni dejanski stan morda ne prilega povsem dejanskemu stanju, ki je bil podlaga za njihovo sprejetje, ne izgubijo svoje razlagalne moči. Nacionalna sodišča so jih dolžna upoštevati v vseh primerljivih primerih in so hkrati tista, ki so jih pristojna umestiti v konkretni dejanski stan. Pritožbeno opozarjanje na razlike med naravo finančnega instrumenta in pogoji, ki so bili predmet presoje v sodbi SEU C-609/19 in drugih sodbah, ter med naravo kredita in pogodbenimi pogoji v obravnavani pogodbi zato ni utemeljeno. Ključno je, da je obseg obveznosti iz kreditne pogodbe, vezane na CHF kot valuto, v kateri tožnika nista prejemala dohodkov, zaradi nenapovedljivosti gibanja tečaja ob sklenitvi pogodbe nepredvidljiv, prav v tem pa je sporna kreditna pogodba podobna že obravnavanim instrumentom.

12.Dvom o podobnosti zadeve s sodbo SEU C-520/21 in zahtevo po postavitvi predhodnega vprašanja na SEU pritožba uveljavlja le v zvezi s kondikcijskim zahtevkom, ki še ni bil predmet obravnave. Te navedbe za odločitev o obravnavani pritožbi zato niso pomembne.

13.Neutemeljena je pritožbena graja o nedopustni povratni veljavi razumevanja prava in o razlagi contra legem (do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo v 34. točki obrazložitve izpodbijane odločbe in torej ni mogoče slediti pritožbi, da je odgovor na to vprašanje izostal). Kot izhaja že iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč napolnijo pravni standard pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak (6. člen OZ). Zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti pa so bila v času sklepanja sporne pogodbe že dovolj jasno in določno predpisana v 22., 23. in 24. členu ZVPot. Glede uporabe odločb SEU, izdanih po sklenitvi spornih pogodb, pa je Vrhovno sodišče razložilo, da so sodbe SEU o predhodnih vprašanjih glede razlage prava EU (praviloma) z učinkom od začetka veljave razlaganega pravnega pravila obvezujoče za vsa nacionalna sodišča (in druge državne organe), ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Tako veljajo tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razen če SEU izrecno določi drugače. SEU v nobenih od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe nacionalnih in evropskih predpisov pri napolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti.

14.Pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti je treba glede na enotna stališča sodne prakse izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 76. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da teh navedb toženke sodišče ni upoštevalo oziroma da se do njih ni opredelilo. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga, v evropski sodni praksi pa se domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Slednje pomeni, da je ekonomska izobrazba tožnika oziroma izobrazba po programu MBA smer management (ki jo je tožnik glede na navedbe iz odgovora na pritožbo pridobil šele v letu 2018, 10 let po sklenitvi kreditne pogodbe) nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Tudi ta je namreč standardizirana in zato objektivizirana in potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano znanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo. Iz enakih razlogov pa vsebinskih zahtev ob razlagi pojma pojasnilna dolžnost ni mogoče omiliti s sklicevanjem na to, da so se slovenski potrošniki skozi zgodovino srečevali z relativno pogosto menjavo valut in so jim tveganja v zvezi s tem dobro poznana, kot skuša prikazati toženka v pritožbi.

15.Iz doslej izoblikovanih stališč Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o vsebini dolžnega pojasnila izhaja, da morajo biti informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. Pojasnila morajo biti tako konkretna, da se je na njihovi podlagi povprečen potrošnik mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. V precedenčnih odločitvah je bilo nadalje pojasnjeno, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v razmerju do povprečnega potrošnika sami po sebi ne zadostujejo: enakovredna predstavitev kredita v EUR in CHF; odsotnost dajanja prednosti kateremu od obeh kreditov; priprava informativnega izračuna oziroma amortizacijskega načrta za obe vrsti kredita; abstraktno pojasnilo o možnosti spremembe tečaja; predstavitev prednosti (nizek mesečni obrok) in slabosti (valutno in obrestno tveganje) kredita v CHF; prikaz preteklega gibanja tečaja v trajanju pet let pred sklenitvijo pogodbe; izpolnitev obveznosti iz 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK, podpis izjave o seznanjenosti z obrestnim in valutnim tveganjem; odsotnost zagotovil o minimalnih oziroma omejenih gibanjih tečaja.

16.V sodni praksi je bilo že večkrat odgovorjeno na navedbe toženke, da ni mogla napovedati gibanja tečaja in da so bile odločitve švicarske centralne banke, ki so povzročile dvig vrednosti CHF, tudi za strokovnjake nepričakovane. Pojasnjeno je bilo, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Od banke se ne pričakuje, da bi morala napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, temveč da bi morala vedeti, da je možnost znatnega dviga vrednosti CHF realna (ali celo pričakovana) ter o tej možnosti in z njo povezanih tveganjih obvestiti potrošnike.

17.Pritožbeno sodišče se strinja s toženko, da ima banka pri izbiri načina informiranja določeno polje proste presoje in da ni edina popolna in pravilna metoda izdelava grafov, izračunov in simulacij, vendar pa zaključek o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti v izpodbijani sodbi ne temelji na zahtevi, da bi morala informacije predstaviti na oblikovno določen način, temveč je poudarek na vsebini podanih informacij.

18.Ugotovitev, da toženka zahtevane pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, temelji na obširni in prepričljivi dokazni oceni, v kateri je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze obeh strank in jih kritično presodilo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o pomanjkljivi dokazni oceni in o neupoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

19.Toženka se v pritožbi še vedno sklicuje na pojasnila, ki so bila v sodni praksi prepoznana kot nezadostna, ter pravno zgrešeno poudarja, kaj vse bi moral tožnik iz prejetih informacij razbrati in česa vse bi se moral in mogel zavedati. Pri tem utemeljevanju izhaja iz informacij, znanja in izkušenj sebe kot profesionalne finančne ustanove in ne iz védenja povprečnega potrošnika. Najprej bi morala toženka tožniku zagotoviti zadostne in ustrezne informacije, šele nato bi bilo mogoče od njega zahtevati njihovo razumevanje.

20.Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prezrlo izpoved tožnika, da je bil opozorjen na prilagajanje tečaja za 5 do 10 % in da je ocenil, da bo tako spremembo lahko pokril. Sodišče prve stopnje je namreč to navedbo zaznalo, se do nje opredelilo in zaključilo, da opozorilo na relativno nizko gibanje tečaja v obsegu 5 do 10 % ne predstavlja ustreznega opozorila na možno tveganje in ne omogoča sklepanja, da bi bil s tem tožnik poučen tudi o možnosti praktično neomejenega tveganja (ki ga glede na svojo izpoved ob ustrezni seznanjenosti ne bi prevzel). Verodostojnosti in prepričljivosti tožnika toženka tudi ni uspela izpodbiti z navedbo, da je tožnik svoje pričanje prilagodil potrebam postopka in izpovedal, da ga je notar opozoril le, da gre za kredit v CHF, čeprav naj bi bilo iz notarskega zapisa vidno, da ga je opozoril na vse posledice pogodbe, zlasti na tveganje v zvezi z menjalnim tečajem. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je obveznost toženke in ne notarja, poleg tega pa iz notarskega zapisa izhaja le splošna navedba, da so stranke seznanjene s tveganjem v zvezi z menjalnim tečajem EUR in CHF ter gibanjem LIBOR-ja (kar ne pove ničesar o vsebini seznanitve). Tudi glede zatrjevanih opozoril na notarskem naroku ni izkazano, da bi bilo tožniku povedano karkoli o možni intenzivnosti vpliva prevzetega tveganja na višino anuitete in končno ceno kredita.

21.Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo tudi izpoved priče C. C., ki je zaposlena pri toženki in je tožniku svetovala pri sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe. Njeno pričanje namreč ni potrdilo navedb toženke o širokem obsegu danih pojasnil, temveč ravno nasprotno, da so pojasnila o tveganjih praviloma ostala omejena na informacije, razvidne iz pogodb, ter na sam mehanizem kredita v tuji valuti (v smislu, da mora kreditojemalec na dan plačila obroka zagotoviti sredstva v CHF) in na le abstraktno možnost, da lahko pride do nihanj v tečaju in se obrok zaradi tega lahko spreminja. Iz njene izpovedi ne izhaja, da bi toženca opozorila, da gibanja valute ni mogoče napovedati, kot navaja pritožba. Tudi če je tako opozorilo podala, pa ni mogoče slediti pritožbenemu razlogovanju, da to opozorilo implicira tudi seznanjenost tožnika z možnostjo zelo velike apreciacije CHF v razmerju do EUR oziroma seznanjenost z neomejenim tveganjem. Kot je bilo že pojasnjeno, mora biti pojasnilo jasno, izrecno in konkretno, izpoved navedene priče pa kvečjemu potrjuje, da tej zahtevi ni bilo zadoščeno.

22.Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno in v zadostnem obsegu, da bi tožnik lahko sprejel premišljeno in preudarno informirano odločitev in da bi lahko razumel, kolikšno tveganje prevzema s sklenitvijo kreditne pogodbe oziroma bi se lahko zavedal, da so tečajne spremembe v odplačilni dobi kreditov realne in da so negativne finančne in ekonomske posledice spornega pogoja lahko znatne in jih bo morda težko nosil.

23.Pravilno je tudi nadaljnje stališča sodišča prve stopnje, da je bil obseg pojasnil, ki jih je toženka ob sklenitvi pogodbe dala tožniku, tako pomanjkljiv, da ravnanje toženke ne ustreza zahtevam profesionalne skrbnosti. Kredit v tuji valuti v sebi skriva specifično lastnost, potencialno ekstremistično (znatno) razsežnost predmeta obveznosti, ki je odvisna od nenapovedljivih dogodkov in je osebi, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljiva in hkrati zastrta z ugodnejšo obrestno mero (zaradi česar je kredit v CHF na prvi pogled deloval ugodnejši od kredita v EUR). V sodni praksi je utrjeno stališče, da se od poklicnega dajalca kredita pričakuje, da ima strokovno znanje in védenje o mogočih nihanjih menjalnih tečajev, ki imajo za potrošnika lahko hude posledice, ter da te informacije tudi obrazloženo posreduje potrošniku. Subjektivni odnos banke do manjkajočih oziroma nerazkritih informacij v tem kontekstu ni pomemben. Za zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in odločitev o ničnosti kreditne pogodbe zato ni pomembno, konkretno s kakšnimi informacijami je toženka razpolagala ter ali je tožniku zavestno in namerno prikrivala relevantne informacije (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR) in na ta način tudi v subjektivnem smislu ravnala slaboverno. Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanila potrošnika, tudi, če se jih v resnici ni zavedala niti jih (potrošniku) ni želela. Skladno z utrjeno sodno prakso neizpolnitev te obveznosti pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

24.Po prvem odstavku 24. člena ZVPot, ki določa širši obseg varstva potrošnika kot Direktiva, so pogoji nepošteni, - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, - če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali - da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Ker so pogoji našteti alternativno, za zaključek o nepoštenosti zadošča, da se življenjski primer prilega eni od navedenih alinej. Pritožbene navedbe, da je tako stališče materialnopravno napačno, so neutemeljene.

25.Sicer pa ugotovitve v izpodbijani sodbi utemeljujejo tudi sklep o obstoju znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. V sodbi je ugotovljeno, da tožnik ni bil opozorjen na pasti valutnega tveganja glede na dolgo ročnost kredita, da neomejenega valutnega tveganja ob ustreznem pojasnilu ne bi sprejel in da je bil tožnik neposredno izpostavljen celotnemu tveganju, toženka pa ga je izključila (ali vsaj omejila) z zaprto oziroma nevtralno devizno pozicijo. Navedbo o nesprejemljivosti prevzetega tveganja je tožnik potrdil v zaslišanju. Očitek o arbitrarnosti ugotovitve je zato neutemeljen. Pomanjkljivo pojasnilo o potencialno znatnih in nepredvidljivih posledicah kredita v CHF v povezavi z dejstvom, da je kreditojemalec nosil neomejeno tveganje tečajnih sprememb, toženka pa ga je imela možnost omejiti, je ustvarilo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je pogodbeni pogoj tudi zato nepošten.

26.Toženka skuša z navedbami in izračuni prikazati, da je tožnik kljub spremembi še vedno v boljšem položaju, kot bi bil ob najetju kredita v EUR. V svojih izvajanjih ni prepričljiva, saj zanemari (najmanj) podatek o gibanju (zmanjševanju) glavnice. Le ob robu naj bo dodano, da iz nespornih dejstev in ugotovitev v pravnomočni odločitvi o začasni odredbi izhaja, da je kredit znašal 284.000 CHF (takrat 175.569,61 EUR), da bi tožnik po amortizacijskem načrtu do 30. 8. 2019 moral plačati 149.353,69 CHF (92.330,42 EUR), plačal pa je 114.683,86 EUR (24 % več od pričakovanega), in da je mesečni obrok odplačila kredita ob sklenitvi pogodbe znašal 736,64 EUR, v februarju 2024 pa že 1.273,47 EUR. Pritožba tako ne uspe vnesti dvoma o pravilnosti ugotovitve, da tožnik, če bi bil poučen o možnih razsežnostih prevzetega valutnega tveganja, pogodbe ne bi sklenil.

27.Tudi ponujena možnost konverzije kredita ugotovljenega neravnotežja ni odpravila, saj ni omogočala uravnotežene razporeditve bremen valutnega tveganja med pogodbeni stranki, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Ker pritožba tega zaključka konkretizirano ne napada, se pritožbeno sodišče le sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in podrobnejših pojasnil v zvezi s tem ne podaja.

28.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče spornih dejstev ob nasprotujočih trditvah strank glede pravil ekonomske znanosti ni moglo presojati na podlagi okoliščin, katera stranka je zanje ponudila bolj prepričljive listinske dokaze, temveč bi se o pravilnosti teh navedb lahko prepričalo le preko osebe, ki razpolaga s tem znanjem (izvedenec). Iz te pritožbene navedbe ni mogoče razbrati, na katera dejstva in trditve se dokazni predlog nanaša, poleg tega pa je bila izvedba dokaza z izvedencem s strani toženke predlagana le v zvezi z obogatitvijo toženke in oškodovanja tožnika, torej glede kondikcijskega zahtevka, ki še ni bil predmet obravnave.

29.Slediti tudi ni mogoče pritožbeni navedbi, da tožnik zaradi zastaranja kondikcijskega zahtevka nima več pravnega interesa niti za ničnostni zahtevek. Prvič zato, ker ima tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti že zaradi odprave pravne negotovosti glede nadaljnje veljave pogodbe in z njo povezane obveznosti plačil, drugič pa tudi zato, ker o zastaranju kondikcijskega zahtevka še ni mogoče govoriti. Vprašanje zastaranja kondikcijskih zahtevkov kreditojemalcev v sodni praksi sicer še ni dokončno rešeno, je pa precedenčno stališče Vrhovnega sodišča RS znano. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, ampak tudi za njihove pravne posledice, torej za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Ni podlage za stališče, da bi moralo biti tožniku vse to znano že v začetku druge polovice leta 2014. Nenazadnje je do skokovitega dviga tečaja prišlo v začetku 2015. Tudi h konverziji ga je banka pozvala šele februarja 2015, zato ob vložitvi tožbe v novembru 2019 kondikcijski zahtevek ni mogel zastarati.

30.Sporni pogodbeni pogoj je iz vseh pojasnjenih razlogov v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Ker brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična. Splošna pravila OZ predvidevajo tudi sankcijo delne ničnosti (88. člen OZ), ker pa je kot nepošten ugotovljen bistveni pogodbeni pogoj, ki je glavni predmet pogodbe in opredeljuje vsebino temeljne obveznosti tožnika, ni videti, da bi lahko pogodba veljala brez njega (argumentov v podporo takemu zaključku toženka ni navedla). Sankcija ničnosti pogodbe je z vidika ciljev Direktive učinkovita, nedvomen je tudi njen odvračalni učinek. Njeno sorazmernost utemeljujeta preplet in součinkovanje naslednjih dejavnikov: kršitev pojasnilne dolžnosti s strani toženke, neuravnotežen pogodbeni položaj strank (zaščiten položaj toženke in velika, celo neomejena izpostavljenost tožnika); predvidljivost uresničitve valutnega tveganja v škodo tožnika ter vpliv njegovega dejanskega uresničenja na višino pogodbenih obveznosti strank.

31.Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

32.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

2Ur. l. RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami.

3Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/98, s spremembami in dopolnitvami.

4Zakon o potrošniških kreditih,Ur. l. RS, št. 70/00, s spremembami in dopolnitvami.

5Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.

Poleg sodb SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (Aziz), C-126/13 z dne 30. 4. 2014 (Kásler in Káslerné Rábai), in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), C-51/17 z dne 20. 9. 2018 (OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt.) glej še C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas Personal Finance SA proti VE), C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (VB, WA, XZ, YY, ZX, DY, EX proti BNP Paribas Personal Finance SA, in AV, BW, CX, FA proti BNP Paribas Personal Finance SA), in C-405/21 z dne 13. 10. 2022 (FV proti Novi kreditni banki Maribor).

Tako že sodbi VSL I Cp 1974/2024 z dne 5. 9. 2025 in I Cp 791/2024 z dne 20. 8. 2025, ki se sklicujeta na stališča Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča.

Več glej 9. do 27. točko obrazložitve navedenega sklepa.

Prim. VSL Sodba I Cp 731/2024 z dne 20. 8. 2025, VSL Sodba II Cp 276/2024 z dne 12. 8. 2025 in druge.

Prim. VSL Sodba I Cp 1542/2024 z dne 6. 11. 2025, več R. Knez: Analiza prakse uporabe prava EU v Sloveniji - delovni in socialni spori, Pravosodni bilten št. 1/2013, str. 3.

Glej npr. sodbi C-186/16, 51. točka obrazložitve, in C 609/19 z dne 10. 6. 2021, 51. točka obrazložitve.

Prim. VSRS Sodba II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

Prim. VSL Sodba II Cp 132/2025 z dne 16. 10. 2025.

Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024 ter odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, Up-317/21 z dne 8. 9. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 9. 2023.

Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.

Da je tožniku nudila informacije, ki jih je določal takrat veljavni ZPotK; da je v pogodbo vključila pojasnilo o valutnem tveganju in možnosti spremembe tečaja ter opozorilo, da lahko ta vpliva na zmožnost vračanja kredita; da je bil tožnik seznanjen z možnostjo nihanja tečaja.

Podajo le splošnih pojasnil so potrdile tudi priče D. D., E. E. in F. F. (ki je izrecno potrdila, da možnosti črnega scenarija strankam niso razlagali).

Prim. VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

VSRS odločbe II Ips 8/2022 (tč. 54 in naslednje), II Ips 54/2023 (tč. 19), II Ips 56/2023 (tč. 13).

Na podlagi letnih poročil Banke Slovenije, dopisa Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006, strokovnih člankov, Letnega poročila Bank Austria Creditanstalt iz leta 2006, Zgibanke Avstrijske narodne banke, itd.

Prim. VSL Sodba I Cp 2015/2023 z dne 17. 10. 2024.

Glej npr. odločbe VSRS II Ips 54/2023 z dne 20, 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Kot je obrazloženo v VSRS Sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tako razumevanje pa podpira tudi zgodovinska razlaga.

Več v VSRS Sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

Ugotovitev temelji na izpovedbah prič G. G. in H. H.

Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 in II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024. Od tega stališča Vrhovno sodišče v kasnejši odločbi II Ips 75/20204 z dne 7. 5. 2025 ni odstopilo.

Prim. SEU Sodbe C-118/17 z dne 14. 3. 2019, C-260/18 z dne 3. 10. 2019 in C-630/23 z dne 30. 4. 2025.

Tako tudi VSL Sodba I Cp 1974/2024 z dne 5. 9. 2025.

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 6, 336, 365 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/9, 21, 21/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.