Jedro

Odmera komunalnega prispevka ni vezana na komunalno opremljenost stavbnega zemljišča v obsegu, ki se ga zahteva za dopustnost gradnje objekta na njem. V skladu z določbo 3. odstavka 79. člena ZPNačrt se namreč komunalni prispevek odmerja za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo (gradbenim dovoljenjem) dovolila investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) gradnjo dveh stanovanjskih objektov na zemljišču parc. št. ... k.o. .... V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnica zavrnila zahtevek investitorjev za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka iz razloga, ker mora v skladu s 6. členom Odloka o komunalnem prispevku za gradnjo večstanovanjskih objektov sprejeti program opremljanja, s katerim bodo določene tudi podlage za odmero komunalnega prispevka. Upravni organ nadalje navaja, da je glede opremljenosti stavbnega zemljišča pomembno soglasje izvajalca občinske gospodarske javne službe, na podlagi katerega lahko investitor sam zgradi manjkajoče komunalne priključke. Tako stališče izhaja tudi iz pojasnila Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 10. 2007. Poudarja tudi, da zavrnitev zahtevka za odmero komunalnega prispevka ne poznata ne Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) niti Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). V skladu z določbo 4. odstavka 218.b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno, če je mogoče izvesti priključke na javno infrastrukturo. Občina pa lahko v prehodnem obdobju, ko še ne razpolaga s prostorskimi akti po ZPNačrt, kot pravno podlago za odmero komunalnega prispevka uporabi občinski odlok ali pa pravilnik, objavljen v Uradnem listu RS, št. 95/07. Predložitev dokazila o plačanem komunalnem prispevku oz. o tem, da je bila obveznost izpolnjena na drug zakonit način, je mogoča le, če je bil komunalni prispevek odmerjen. Če ta kljub vlogi ni bil odmerjen, pomeni, da je na drug zakonit način izpolnjena strankina obveznost, kar izhaja tudi iz pojasnila Sektorja za upravno inšpekcijo pri Ministrstvu za javno upravo z dne 13. 11. 2007. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da tožnica z ugovorom, da investitorjema ni odmerila komunalnega prispevka, ker nima sprejetega programa opremljanja in zato ne podlage za odmero komunalnega prispevka v skladu s 6. členom Odloka o komunalnem prispevku, ne varuje svojih pravic v zvezi s pristojnostjo, da odloči o odmeri, ki bi jih varovala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Že iz tega razloga ugovorov ni mogoče upoštevati. Kljub temu in ne glede na dejstvo, da odločba o odmeri komunalnega prispevka ni stvar tega postopka, pa dodaja, da zavrnilna odločba o komunalnem prispevku ni odmerna odločba. Šele ta bi bila ključna za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja iz 66. člena ZGO-1. V določbi 6. odstavka 79. člena ZPNačrt je namreč govora o odmeri, torej o določitvi konkretnega zneska za plačilo, določene pa so tudi posledice molka organa in sicer, da plačilo komunalnega prispevka ni več pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. To pomeni, da plačilo sicer kasneje odmerjenega zneska komunalnega prispevka za izdajo gradbenega dovoljenja ni več pravno relevantno. Iz navedenih razlogov je toliko bolj pravno nerelevantna v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zavrnitev odmere. Glede na določbo 66. člena ZGO-1 v povezavi z določbo 79. člena ZPNačrt se ugotavlja le, ali je bil pri pristojnem organu v predpisanem roku določen in odmerjen znesek za plačilo komunalnega prispevka in ali je bil ta dejansko poravnan. Strinja se, da v obravnavanem primeru z izdajo zavrnilne odločbe o odmeri v veljavnih predpisih ni pravne podlage in se pri tem sklicuje na določbo 2. odstavka 108. člena ZPNačrt, ki v prehodnem obdobju šestih mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta omogoča odmero komunalnega prispevka po do tedaj veljavnih predpisih.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njeno pravico do obračuna komunalnega prispevka, ki ji ga zagotavlja 144. člen ZUreP-1. Glede pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja iz 5. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 meni, da mora zanj investitor predložiti dokazilo, ki ga je izdal Urad za okolje in prostor Mestne občine Koper, kar izhaja tudi iz 2. odstavka istega člena. Če organ ugotovi, da investitor komunalnega prispevka ni plačal, mora zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti. Nadalje navaja, da mora tudi občinski organ, ki vodi odmerni postopek, preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, poleg tega pa tudi, ali so za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka izpolnjeni pogoji, navedeni v določbah prejšnjega odloka tožnice, ki med drugim od pristojnega občinskega upravnega organa zahteva, da preveri, ali je zemljišče, na katerem se namerava graditi, komunalno opremljeno. Tožnica je tako ugotovila, da je predvidena gradnja na komunalno neopremljenem zemljišču in je treba zemljišče posega opremiti v skladu z „naslednjo urbanistično dokumentacijo in predpisi, kot izhaja iz zavrnilne odločbe tožeče stranke“. V nadaljevanju tožnica še podrobneje pojasnjuje, da zemljišče ni komunalno opremljeno v skladu z 72. členom ZPNačrt in to na podlagi priložene projektne dokumentacije, ki ne ustreza določbi 26. člena Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji, saj ne vsebuje zbirnika predvidenih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo z lokacijo in identifikacijskimi številkami obstoječe gospodarske javne infrastrukture iz zbirnega katastra, na katero se bodo novi objekti priključevali. V tej zadevi bi moral torej upravni organ ugotoviti, da zemljišče posega ni komunalno opremljeno v skladu z 72. členom ZPNačrt in da projektna dokumentacija ni v skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji. Poleg tega opozarja na po njenem mnenju nepravilno uporabo pojma komunalne opremljenosti, saj se določba 218. člena ZGO-1 nanaša na postopke za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in ne na postopke odmere komunalnega prispevka. Pri odmeri tudi ni bila mogoča uporaba pravilnika, ki ga določi minister, pristojen za prostor, saj je njegova uporaba možna šele po sprejetju občinskega prostorskega načrta, kot to določa 11. odstavek 79. člena ZPNačrt. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo sta odgovorila tudi A.A. in B.B. kot prizadeti stranki. Zavračata tožbene navedbe in v odgovoru poudarjata, da zaradi izdane zavrnilne odločbe o odmeri komunalnega prispevka ni bilo temelja za njegovo plačilo, posledično pa tudi ne za izdajo potrdila o poravnanih obveznostih. Opozarjata, da jima je tožnica izdala soglasje za ureditev cestnega oz. dveh cestnih priključkov na podlagi projektne dokumentacije. Upravni organ prve stopnje je tožnici poleg tega priznal status stranke v postopku, zato bi ta v ugotovitvenem postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja lahko podala svoje nestrinjanje z gradnjo, česar pa ni storila. Kot investitorja imata še vedno interes, da jima tožnica odmeri komunalni prispevek in da to obveznost poravnata. Kljub temu se je tožnica odločila zavrniti zahtevke kljub dejstvu, da je na tem območju v zadnjih dveh letih nastalo naselje na podlagi izdanih gradbenih dovoljenj in predhodno odmerjenih komunalnih prispevkov. Nadalje menita, da odmera ne more biti zavrnjena iz razloga, ker tožnica ni sprejela programa opremljanja za to območje. Namenoma je spregledala tudi predložitev vseh predpisanih soglasij pristojnih soglasodajalcev, iz katerih je razvidno, da bo objekt možno priključiti na obstoječo komunalno oz. novozgrajeno komunalno opremo. Navajata še, da jima v predpisanem roku ni bila izdana odločba o odmeri. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2009 zavrača trditev, da je v zadevi odmere komunalnega prispevka prišlo do molka organa. Med drugim še navaja, da zemljišče ni opremljeno v skladu z ZGO-1 in ZPNačrt, saj dostopna pot ni prenesena na pristojnega upravljavca cest. Tožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih uvodoma ugotavlja, da je bila tožnica vabljena na ustno obravnavo 30. 5. 2008, da ji je bilo gradbeno dovoljenje vročeno, o njeni pritožbi pa je bilo vsebinsko odločeno. Na podlagi teh dejanj v postopku je treba šteti, da je bil tožnici priznan položaj stranske udeleženke v postopku, s čimer je izpolnjen pogoj, da lahko v skladu z določbo 1. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) v tem upravnem sporu nastopa kot aktivna stranka. V njem pa lahko uveljavlja le ugovore, s katerimi varuje svoje pravice in pravne koristi.

V zvezi z ugovorom, da zemljišče nameravanega posega ni komunalno opremljeno, kot to zahteva določba 72. člena ZPNačrt, in da projektna dokumentacija ni v skladu s predpisi, zaradi česar ni bil izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, sodišče ugotavlja, da tožnica z njim ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi, ampak varuje javni interes, ki se kaže v zahtevi, da je mogoče graditi zgolj na opremljenih stavbnih zemljiščih. V tožbi namreč ne navaja razlogov, ki bi omogočali drugačen sklep, zato se sodišče do tega ugovora ni bilo dolžno opredeliti.

Neutemeljeno je tudi njeno stališče, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni bil izpolnjen pogoj iz 5. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), ker investitorja nista predložila dokazila o plačani oz. na drug zakonit način izpolnjeni obveznosti plačila komunalnega prispevka. Sodišče se namreč strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, da tožnica z zavrnitvijo odmere ni mogla preprečiti izdaje zahtevanega gradbenega dovoljenja in ob tem še dodaja: Odmera komunalnega prispevka ni vezana na komunalno opremljenost stavbnega zemljišča v obsegu, ki se ga zahteva za dopustnost gradnje objekta na njem. V skladu z določbo 3. odstavka 79. člena ZPNačrt se namreč komunalni prispevek odmerja za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Pogoj je torej povezanost stavbnega zemljišča z obračunskim območjem posamezne vrste (in ne morebiti s skupino) komunalne opreme. Tudi po določbi 6. odstavka 79. člena ZPNačrt pristojni občinski organ odmeri komunalni prispevek za potrebe gradnje, ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Vloga, s katero se je začel postopek za izdajo gradbenega dovoljenja mora biti torej popolna, medtem ko bo presoja njene vsebinske skladnosti s pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja (med drugim tudi o zadostni komunalni opremljenosti stavbnega zemljišča) predmet nadaljnjega postopka - tega in ne postopka za odmero komunalnega prispevka.

Ob tem sodišče še dodaja, da tožnica v pripravljalni vlogi kot podlago za svoje stališče, da zemljišče ni komunalno opremljeno, navaja, da dostopna pot ni prenesena na pristojnega upravljalca cest. V zvezi s tem je treba pojasniti, da mora investitor v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazati oz. zagotoviti, da bo imel objekt zagotovljen dostop do javne ceste. To pa ne pomeni, da mora biti tudi ta dostop predan v upravljanje pristojnemu upravljalcu cest, saj gre lahko za dostop po zemljiščih v lasti drugih oseb (in ne v občinski), zaradi česar v tem delu niti ne gre za javno cesto. Med javne ceste namreč v smislu določbe 1. odstavka 1. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in naslednji; ZJC) štejejo občinske ceste, ki so v lasti občin (1. odstavek 3. člena) in se delijo na lokalne ceste in javne poti (2. odstavek istega člena). Na tej ravni je zato treba zavrniti stališče tožnice o nezadostni komunalni opremeljenosti zemljišča investitorjev, v podrobnejše ugotavljanje njegove morebitne utemeljenosti pa se sodišče ni bilo dolžno spuščati iz predhodno navedenih razlogov o tem, katere pravice lahko tožnica varuje v tem postopku. Poleg vsega pa gre tudi za nedovoljeno tožbeno novoto (3. odstavek 20. člena ZUS-1), saj bi na to dejstvo tožnica lahko opozorila že v upravnem postopku, ko je bila vabljena na ustno obravnavo, ki pa se je ni udeležila.

Neutemeljeni so tudi ostali tožbeni ugovori. Razlog za zavrnitev gradbenega dovoljenja ne more biti okoliščina, ker tožnica ni sprejela podlag za odmero komunalnega prispevka v skladu z določbami ZUreP-1in s tem ni izpolnila svojih nalog, ki jih nalaga zakon.

Ker prizadeti stranki pavšalno zatrjujeta prekoračitev rokov pri izdaji odločbe v zvezi z zahtevkom za odmero komunalnega prispevka (ne konkretizirata datumov), preizkus, da plačilo komunalnega prispevka zaradi poteka rokov za izdajo odločb ni bilo več pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (9. odstavek 79. člena ZPNačrt), ni mogoč. Upravna organa pa teh okoliščin v svojih razlogih nista navedla.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.