Jedro

Do razlike v plačah, ki so sporne, je, kot je to razvidno iz navedb v tožbi, prišlo zaradi sklepa vlade (21.5.1992), ki je znižala osnovo za izračun plač tožnikom preko z zakonom določenega odstotka.

Izplačilo razlike v plačah so v tožbi zahtevali tožniki, saj jim je bila plača podrobno določena z zakonom. Do takega izplačila so bili tožniki upravičeni, saj vlada ni imela pravne podlage za drugačen izračun osnov, kot jih je določal zakon. Zato je sodišče prve stopnje, ko je iz dejstev v tožbi, ugotovilo utemeljenost zahtevka, lahko izdalo sodbo zaradi izostanka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zaradi izostanka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom zahtevane zneske iz naslova premalo izplačanih plač v letu 1992 z obrestmi in jim povrniti odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Državno tožilstvo) vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajalo je, da je sodišče v izpodbijani sodbi, enako pa tudi sodišče prve stopnje, nepravilno uporabilo določilo šestega odstavka 31. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, sploh pa ni uporabilo določil 308. in 28. člena zakona o obligacijskih razmerjih ter 36., 37., 38. in 39. člena uredbe o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov. Ni sprejemljivo stališče sodišča, da ni bilo osnove za izdajo lastninskih certifikatov tožnikom. Certifikati so bili izdani in bi se lahko uporabili v namene, določene v zakonu. Pri tem so tožniki dali soglasje za poplačilo s certifikati, saj so bili obveščeni o postopkih, nobeden od tožnikov pa certifikata ni vrnil oziroma sporočil, da se s tako nadomestno spolnitvijo ne strinja. Zato je možno domnevati, da sporazum obstoji in da je tožena stranka v soglasju s tožniki izpolnila svojo obveznost iz naslova neizplačanih plač za obdobje v letu 1992 z lastninskimi certifikati. Predlagalo je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo drugega odstavka 408. člena v zvezi s 390. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

Zahteva za varstvo pravic ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi (prvi odstavek 408. člena ZPP).

Po določbi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 387. členom ZPP in drugega odstavka 404. člena ZPP se v zahtevi za varstvo zakonitosti lahko navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sicer zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so tožniki v tožbi (predlogu), ki je bila vložena 13.5.1994, navajali, da jim tožena stranka dolguje del plač, saj jim te zaradi napačnega izračuna osnove za obračun osebnega dohodka (plače), ki ga je bila dolžna narediti Vlada Republike Slovenije, v času od februarja 1992 do oktobra 1992 niso bile izplačevane v skladu z določbo 60. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 do 70/97) in podatki Zavoda RS za statistiko (Uradni list RS, št. 14/92, 32/92, 36/92, 41/92, 45/92, 51/92 in 55/92). Nezakonitost določitve osnove je s svojo odločbo ugotovilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba U-I 94/92 z dne 27.10.1992, Uradni list RS, št. 53/92).

Na prvi stopnji je bila izdana sodba zaradi izostanka, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila niti se ni udeležila razpisane obravnave, na katero je bila pravilno vabljena (prvi odstavek 332. člena ZPP).

V drugem odstavku 353. člena ZPP je določba, da se sodba zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub temu je v pritožbi zoper sodbo zaradi izostanka tožena stranka kot nova dejstva navajala izdajanje certifikatov za poplačilo dolgovanih zneskov. V zvezi z novim dejanskim stanjem je tudi predlagala uporabo druge materialnopravne podlage, kot so jo v tožbi predlagali tožniki.

Sodišče druge stopnje je, čeprav je bila vložena pritožba zoper sodbo zaradi izostanka, odločalo, kot da ne bi šlo za tako odločitev.

Obravnavalo je drugačno dejansko stanje, zatrjevano šele v pritožbi in uporabo materialnih predpisov v zvezi z njim, čeprav za to ni imelo zakonske podlage (drugi odstavek 353. člena ZPP).

Ob upoštevanju poteka postopka je Vrhovno sodišče lahko v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti preverjalo samo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ki ga je glede na zatrjevano dejansko stanje navajala tožba in ga je nato pri odločanju uporabilo sodišče prve stopnje, ko je izdalo sodbo zaradi izostanka.

Pravna podlaga za izplačilo plač tožnikom v času od februarja 1992 do oktobra 1992 je bila določena z določbo 60. člena ZDDO, ki je določal osnove za obračun osebnega dohodka. Določeno je bilo, da je osnova za obračun osebnega dohodka povprečni osebni dohodek na delavca, izplačan v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekli mesec po uradnih podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko, ki je lahko zmanjšan za odstotek, ki ga določi Izvršni svet Skupščine Slovenije glede na proračunske možnosti. Podobne so bile določbe 6. člena zakona o funkcionarijih v državnih organih (ZFDO - Uradni list RS, št. 30/90 do 2/91-I). Možni odstotek zmanjšanja je bil z novelo ZDFO določen na 50%. Za tožnike torej določbe kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti glede izračuna osebnega dohodka niso veljale. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND - Uradni list RS, št. 18/91 in 53/92), ki je veljala v času urejanja spornih plač, je v drugi točki splošnih določb celo določala, da kolektivna pogodba ne velja za državne organe, če posamična vprašanja, ki jih ureja ta kolektivna pogodba, niso z zakonom urejena drugače in za predsednika in člane Predsedstva Republike Slovenije ter druge funkcionarje in delavce državnih organov, ki jih volijo ali imenujejo njihovi izvršni sveti oziroma v skladu z zakonom drugi državni organi.

Do razlike v plačah, ki so sporne, je, kot je to razvidno iz navedb v tožbi, prišlo zaradi sklepa vlade (21.5.1992), ki je znižala osnovo za izračun plač tožnikom preko z zakonom določenega odstotka.

Izplačilo razlike v plačah so v tožbi zahtevali tožniki, saj jim je bila plača podrobno določena z zakonom. Do takega izplačila so bili tožniki upravičeni, saj vlada ni imela pravne podlage za drugačen izračun osnov, kot jih je določal zakon. Zato je sodišče prve stopnje, ko je iz dejstev v tožbi, ugotovilo utemeljenost zahtevka, lahko izdalo sodbo zaradi izostanka.

Glede na povedano je bilo navajanje določb zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in drugih predpisov, ki naj bi utemeljevali nadomestno spolnitev in poravnavo dolgovanih zneskov na drug način oziroma njihovo tolmačenje, tako v sodbi sodišča druge stopnje kot tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, za odločitev v tej sporni zadevi nepomembno. Zato jih Vrhovno sodišče ob obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti ni uporabilo.

Ob upoštevanju povedanega zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno ugoditi in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo prvega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).