Jedro

Utemeljen je ugovor o nepravilnem obračunu 22 % DDV od priznane kilometrine. DDV se po ZDDV-1 obračuna le od opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo - 3. točka prvega odstavka 3. člena in 14. do 17. člena ZDDV-1. Pritožbeno sodišče je zato strošek kilometrine, ki je nastal tožnikovemu pooblaščencu, izvzelo ter ga pri obračunu 22 % DDV ni upoštevalo.

Upoštevajoč, da niti ZPP niti OT ne predpisujeta, da se kilometrina odmeri izključno po matematično najkrajši cestni povezavi, je odvetnik upravičen do kilometrine v skladu z 10. členom Odvetniške tarife, zaradi česar mu ni mogoče nalagati dodatnih omejitev, ki iz te tarife ne izhajajo.Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani stroškovni sklep (V. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se znesek 926,26 EUR zniža na znesek 863,63 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim stroškovnim sklepom priznalo tožnici stroške postopka v višini 910,55 EUR.

2.Toženec se z višino priznanih stroškov ne strinja in meni, da je sodišče zmotno uporabilo pravo pri priznanju kilometrine za pristop na dva naroka v višini 50,67 EUR in 22 % DDV v višini 163,78 EUR. Zmotno je štelo, da znaša pot na razdalji sedeža pooblaščenca tožnice, naslov A. do sedeža sodišča Komenskega 7, Ljubljana 29,46 km. Da slednje ne drži, izhaja iz priloženega izpisa iz spletne strani Google zemljevidi, ki potrjuje, da znaša razdalja zgolj 26,80 km v eno smer. Za določanje oddaljenosti je potrebno upoštevati najkrajše običajne cestne povezave. Pravilna kilometrina za pristop na dva naroka na navedeni razdalji je skupaj 46,10 EUR (2 × 26,80 × 0,43 EUR na kilometer × 2 = 46,10 EUR) in ne 50,67 EUR. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo o obračunu davka na dodano vrednost (oziroma DDV), ki ga od kilometrine ni mogoče obračunati. Potni stroški predstavljajo le goli izdatek, ki je posredno povezan z odvetnikovo storitvijo, od katere se sicer obračunava DDV. Zato potni stroški odvetnika ne predstavljajo osnove za odmero prometnega davka. Skupni stroški postopka tožnika tako lahko znašajo le 910,55 EUR.

2.Ob upoštevanju pravilnega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava stroški postopka znašajo 1135 točk, kot nagrada pooblaščencu 21,35 točk za materialne stroške, skupaj 1156,35 točk. Skladno s 13. členom OT znaša vrednost točke 0,60 EUR. Strošek nagrade pooblaščencu je tako 693,81 EUR, na to vrednost je potrebno obračunati tudi 22 % DDV, kar pomeni pribitek 152,64 EUR, skupno 846,45 EUR. K temu je potrebno prišteti še strošek kilometrine v višini 46,10 EUR ter potne stroške tožnika v višini 18,00 EUR. Skupni stroški postopka tožnika tako lahko znašajo le 910,55 EUR.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP. Je pa sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede obračuna 22 % DDV.

5.Utemeljen je ugovor o nepravilnem obračunu 22 % DDV od priznane kilometrine. V skladu z 10. členom OT se kilometrina obračuna kot strošek v višini, ki se po Uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Podlago za odmero potnih stroškov predstavlja tretji odstavek 10. člena OT, po katerem je stranka odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. Skladno s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na službena potovanja v primeru, da delojemalec uporablja lastno prevozno sredstvo v višini 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer. DDV se po ZDDV-1 obračuna le od opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo - 3. točka prvega odstavka 3. člena in 14. do 17. člena ZDDV-1. Pritožbeno sodišče je zato strošek kilometrine, ki je nastal tožnikovemu pooblaščencu, izvzelo ter ga pri obračunu 22 % DDV ni upoštevalo.

6.Neutemeljen pa je pritožbeni očitek glede napačnega izračuna poti na razdalji sedeža pooblaščenca tožnika2 v navedbi 29,46 km. Toženec z izpisom iz spletne strani Google zemljevidi neutemeljeno dokazuje, da je potrebno upoštevati najkrajšo običajno cestno povezavo, ki za opredeljeno razdaljo znaša 26,80 km v eno smer. Niti Odvetniška tarifa niti ZPP ne določata, da se mora priznati izključno najkrajša pot. Tretji odstavek 10. člena OT odvetniku priznava pravico do kilometrine za uporabo osebnega vozila, ZPP pa v 155. členu določa, da se povrnejo stroški, ki so bili za pravdo potrebni.

7.Upoštevajoč, da niti ZPP niti OT ne predpisujeta, da se kilometrina odmeri izključno po matematično najkrajši cestni povezavi, je odvetnik upravičen do kilometrine v skladu z 10. členom Odvetniške tarife, zaradi česar mu ni mogoče nalagati dodatnih omejitev, ki iz te tarife ne izhajajo.3 Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.

8.Toženec za svoje stališče ni navedel nobene zakonske podlage niti sodne odločbe iz katere bi izhajalo, da je kilometrino vedno potrebno obračunati po absolutno najkrajši možni poti. Nenazadnje pa za relacijo med Kranjem in Ljubljano poteka običajno najhitrejša pot po avtocesti A2 in meri približno 29,5 do 31,0 km v eno smer, odvisno od začetne in končne točke v mestu. To je tudi pot, ki jo običajno predlagajo navigacije. Tudi pritožbeno sodišče je po vpogledu v spletno stran Google zemljevidi na datum seje, ugotovilo, da je pravilna ugotovitev in odločitev sodišča o priznani kilometrini.4

9.Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in priznane nagrade in stroške znižalo na 863,63 EUR.5 V preostalem je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu6 stroškovni sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------

1Tako tudi večinska sodna praksa Sklep VSL III Cp 625/2024 z dne 23. 4. 2024, I Cp 566/2022 z dne 13. 4. 2022.

2Naslov pooblaščenca tožnice A. do sedeža sodišča Komenskega 7, Ljubljana.

3Tudi Odvetniška zbornica je v pojasnilu k 10. členu Odvetniške tarife poudarila, da so potni stroški pooblaščenca potrebni pravdni stroški, ki se priznajo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer iz pojasnila ne izhaja zahteva po uporabi absolutno najkrajše poti.

4Nenazadnje pa gre za razliko 2,66 km v eno smer, skupaj torej 5,32 km.

5Priznalo je stroške v višini 744,48 EUR, odštelo znesek kilometrine v višini 50,67 EUR ter nato na znesek 693,00 EUR priznalo 22 % DDV v višini 152,63 EUR, skupaj 845,63 EUR ter še potne stroške tožnice v višini 18,00 EUR.

6Glede izračuna poti.