Jedro

Tožnikovih skopih in presplošnih izjav glede preganjanja v izvorni državi ni mogoče šteti kot verodostojnih.

Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Uvodno_

1. Tožnik je v prošnji, ki jo je v Republiki Sloveniji vložil 12. 8. 2021, navajal, da je izvorno državo (v nadaljevanju tudi Alžirija) zapustil, ker je musliman berberske narodnosti, ki se ne drži islamskih verskih pravil - ne moli, pije alkohol, ima tatuje in „živi versko svobodo“. Zaradi naštetega ga islamski radikalci, ki so člani stranke Muslimanski bratje, niso pustili na miru. Zatem je izjavil, da ga v Alžiriji ni nihče ogrožal. Pojasnil je, da je od tam odšel tudi zato, ker kot Berber ni dobil dela. Zagotovil je, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji, kljub temu pa jo je 9. 9. 2021 (še pred odločitvijo o prošnji) zapustil, zato je bil postopek z obravnavo njegove prve prošnje ustavljen. Dne 23. 2. 2022 so ga avstrijski organi vrnili v Republiko Slovenijo, kjer je 1. 3. 2022 drugič zaprosil za mednarodno zaščito.

_Izpodbijana odločba_

2. Predmet presoje je odločba tožene stranke z dne 2. 6. 2022, s katero je bila na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnjena tožnikova druga prošnja za mednarodno zaščito.

3. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove razloge za zapustitev izvorne države. Ti so enaki kot ob vložitvi prve prošnje, s tem, da je tožnik dodatno navedel še, da se želi poročiti. Pojasnil je, da je septembra 2021 iz Slovenije odšel zato, ker se je zaradi zlomljene roke in težav z zobmi želel zdraviti v Švici. Če bi imel možnost, bi se zdravil tu.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila dva osebna razgovora (13. 8. 2021 in 15. 3. 2022), in njuno vsebino povzela na 2. do 4. strani izpodbijane odločbe. Na prvem osebnem razgovoru dne 13. 8. 2021 je dejal, da se v Alžiriji ni držal pravil islamske vere. Pil je alkoholne pijače in se tetoviral, zato je bil v očeh ostalih nevernik. Pripadniki islamske vere takšno vedenje štejejo kot grešno, zato Berberi z Arabci nimajo dobrega odnosa. Alžirijo je zapustil, ker zaradi svoje narodnosti ni našel dela, poleg tega bi se rad poročil in imel otroke. Želi si ustvariti lepo življenje, takšno kot ga ima evropski človek, saj bi lahko pil in imel delo. Radikalni pripadniki islamske vere so mu to onemogočali, ga zaradi tega poniževali ter ga silili v molitev. Ker v Alžiriji ni mogel svobodno živeti, se je odločil, da gre. Dejal je, da imajo tam psihično vojno in da največ krivic pade na Berbere, ki jim vlada ne omogoča napredka.

5. Na drugem osebnem razgovoru dne 15. 3. 2022 je izjavil, da je končal sedem razredov osnovne šole. Nato je opravljal pleskarska dela in občasno delal v gradbeništvu. Zaslužek (med 100 do 150 EUR na mesec) je porabil za hrano in oblačila. Kot glavni razlog za odhod iz Alžirije je navedel pomanjkanje dela in težave z verskimi ekstremisti (salafisti). Z njimi se je zaradi uživanja alkohola in tetovaž večkrat verbalno sprl; prvič pred 19 leti, ko so pristopili so do njega, ga začeli žaliti in mu očitati, zakaj pije alkohol ter zakaj dela to in ono, zadnjič pa leta 2013 ali 2014. Pojasnil je, da so ga v letih 2008, 2009 in 2010 pestile psihične težave. Pomoči v Alžiriji zaradi tega ni iskal, ker ni psihični bolnik, bil pa je v stiski, ko so se z njim pogovarjali ekstremisti. Delo v Alžiriji je ves čas opravljal nezakonito, pet ali šest let je poskušal dobiti drugo službo z boljšo plačo, vendar mu zaradi njegove berberske narodnosti ni uspelo. Menil je, da so Berberi izpostavljeni rasizmu, saj ne dobijo niti dela niti ničesar drugega. On zaradi narodnosti ni dobil dokumentov, ki bi mu omogočali delo. Potreboval bi poročni list, potrdilo o služenju vojaškega roka in potrdilo o šolanju (če bi želel delati v podjetju). Sam vojaškega roka ni služil, ker ni dobil vabila za služenje. Ni poročen, zato nima poročnega lista. Zatem je dejal, da nekatere dokumente lahko pridobi, drugih pa ne. V nadaljevanju je pojasnil, da so vsi člani njegove družine Berberi, v njegovem kraju živi ogromno Berberov (dva do tri milijone) in manjšina Arabcev. Na vprašanje, katerega leta smo po berberskem koledarju, je dejal, da pozna le muslimanski in gregorijanski koledar, za berberskega pa ni vedel, da obstaja, češ da ni bil v šoli in ni izobražen. Pojasnil je, da za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni zaprosil, saj se tam ni zadrževal in jo je le prečkal. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Grčiji, kjer je po 18 mesecih dobil negativno odločitev. Iz Slovenije je septembra 2021 samovoljno odšel, ker je bil poškodovan v prometni nesreči, nameraval je v Švico, kjer bi se lahko zdravil. 6. Tožnik za svoje izjave ni predložil dokazov, zato je tožena stranka v nadaljevanju ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 7. Ob presoji 1. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je tožena stranka ocenila, da bi se tožnik lahko bolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje. Tega ni storil niti na drugem osebnem razgovoru. Večkrat ga je opozorila, da je dolžan govoriti resnico in navesti vsa dejstva o dogodkih, ki jih uveljavlja. Pojasnila mu je, da bodo njegove izjave zaupne narave in ne bodo posredovane v izvorno državo. Kljub temu tožnik samostojno ni želel govoriti, na vprašanja pa je odgovarjal zelo skopo in posplošeno ter ni želel pojasniti ničesar. O razlogih za mednarodno zaščito ni povedal nič konkretnega.

8. V zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj za svoje izjave ni mogel predložiti dokazov. Povedal je, da ima v Alžiriji osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, zatem pa na drugem osebnem razgovoru marca 2022 izjavil, da identiteto lahko izkaže z vozniškim dovoljenjem, ki mu ga bo brat poslal iz Alžirije. Čeprav se mu je podaljšan rok za predložitev tega dokumenta iztekel že 23. 3. 2022, ga tožena stranka še vedno ni prejela.

9. Skladno s 3. alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 bi morale biti tožnikove izjave skladne in verjetne ter ne bi smele nasprotovati dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik tudi temu pogoju ni zadostil. S postopkom mednarodne zaščito je bil seznanjen, saj je v Sloveniji takšno prošnjo vložil že drugič. Kljub temu je v ponovljenem postopku podal skope in neskladne izjave, ki niso verjetne. Tožena stranka je želela popolnoma ugotoviti dejansko stanje, zato si je na osebnem razgovoru prizadevala razčistiti ugotovljena nasprotja, nejasnosti in nedoslednosti. Tožnik pri tem ni želel sodelovati, za svojo pasivnost pa ni navedel opravičljivega razloga, zato je po njeni oceni močno omajal svojo verodostojnost. 10. Tožnikovemu odhodu iz izvorne države naj bi botrovalo nesoglasje ekstremistov (salafistov) z njegovimi tetovažami in uživanjem alkohola. Med njimi je večkrat prišlo do verbalnih nesoglasij, prvič pred devetnajstimi leti, nazadnje pa leta 2013 ali 2014. Zaradi tega naj bi bil v stiski, s tem se ni mogel več soočati. Tožena stranka je ugotovila, da so njegove izjave v zvezi s tem splošne in nekonsistentne. Tožnik je le pavšalno navedel, da so ga žalili in mu očitali pitje alkohola, s tem pa ga po mnenju tožene stranke niso ogrožali. Tožnik ni navedel ponavljajočih se okoliščin, ki bi bile resne in hude do te mere, da bi jih bilo mogoče šteti za preteklo preganjanje. Izvorno državo je zapustil šele oktobra 2017, kar pomeni, da je najmanj tri leta pred odhodom živel v miru pred ekstremisti. Zato je tožena stranka podvomila, da bi opisano ravnanje ekstremistov zanj lahko predstavljalo resno grožnjo.

11. Tožnik je tudi navajal, da v izvorni državi Berberi zaradi rasizma ne dobijo dela. Hkrati je povedal, da je v Alžiriji opravljal občasna dela v gradbeništvu, delal je tudi kot pleskar. Zaslužil je med 100 in 150 EUR na mesec, kar po njegovem mnenju ni zadostovalo za preživetje. Na osebnem razgovoru povedal, da je njegov brat zaposlen. V preteklosti naj bi delo opravljal tudi njegov oče, ki je sedaj upokojen in prejema pokojnino. Upoštevaje te izjave je tožena stranka ocenila, da ni izkazal, da bi mu v izvorni odrekli delo samo zato, ker je berberske narodnosti.

12. Rasizem zaradi berberske narodnosti naj bi tožniku preprečeval pridobitev dokumentov, na podlagi katerih bi lahko opravljal delo. Tudi te izjave tožena stranka ni mogla sprejeti kot verodostojne, saj je pri podaji obeh prošenj navedel, da ima v Alžiriji osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, potni list pa da je izgubil v Turčiji. Ker je torej osebne dokumente v izvorni državi lahko pridobil, ni verjetno, da ne bi mogel pridobiti tudi potrdila o šolanju (v šolo je hodil sedem let). Njegova izjava, da v izvorni državi ni mogel dobiti poročnega lista in potrdila o služenju vojaškega roka, je po oceni tožene stranke logična, saj tožnik ni bil poročen in ni služil vojaškega roka. Ni mu verjela, da bi se kot Berber v izvorni državi težko poročil – glede na njegovo izjavo poročena sta namreč tako njegov oče kot tudi brat. V izvorni državi je živel na območju, kjer je večinsko prebivalstvo berbersko, Arabci pa so v manjšini. Kot Berber v vsakdanjem življenju ni bil onemogočen, temveč je živel normalno povprečno življenje običajnega državljana. Ni navajal, da bi bil zaradi berberske narodnosti izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju oziroma, da bi se mu zaradi tega zgodilo kaj hudega.

13. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve tožnikove izjave glede razlogov za mednarodno zaščito ocenila kot neskladne in neverjetne, njegove izjave glede tega ali je na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito v Grčiji počakal, pa kot nekonsistentne. Medtem ko je pri podaji prve prošnje temu pritrdil, je pri podaji druge prošnje to zanikal, razlogov za spreminjanje izjave pa ni pojasnil. 14. Tožnik je Slovenijo zapustil le dober mesec po tem, ko je tu podal prvo prošnjo in na odločitev ni počakal. Nameraval je v Švico, kjer naj bi si domnevno zdravil poškodbe iz prometne nesreče. Temu tožena stranka ni mogla slediti. Ugotovila je, da je iz Slovenije odšel v Italijo, nato pa pot šele po štirih mesecih nadaljeval proti Avstriji, od koder je bil deportiran sem. V Avstriji je navedel drug rojstni datum kot tu. Na vprašanje zakaj je to storil, je dejal, da so se avstrijske uradne osebe zmotile pri zapisu datuma. Ni pojasnil, kako in zakaj naj bi do tega pomotnega zapisa prišlo, poleg tega pa avstrijskih uradnih oseb na to zatrjevano pomoto ni opomnil, saj je bil v Slovenijo vrnjen z napačnimi podatki. Tožena stranka teh neprepričljivih pojasnil ni mogla sprejeti. Glede na to, da tožnik v tem postopku ni predložil nobenih osebnih dokumentov, je podvomila v navedene osebne podatke oziroma v njegovo zatrjevano identiteto.

15. Glede na povzete ugotovitve je tožena stranka ocenila, da tožnikove skope, kontradiktorne in neprepričljive izjave v pomembnem delu niso notranje skladne. Izrečenih nekonsistentnosti ni želel pojasniti in ni sodeloval pri ugotavljanju dejanskega stanja. S svojimi skopimi in nekonsistentnimi izjavami trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil, zato jih tožena stranka, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, ni preverjala z informacijami o izvorni državi. Po njeni oceni tožnik ni z ničemer izkazal ogroženosti zaradi svoje berberske narodnosti, zato so vsa poročila, ki so jih predložili njegovi pooblaščenci, nerelevantna. Presoja informacij bi bila smiselna in utemeljena le v primeru, kadar bi bil podan subjektivni element in bi bil strah pred priganjanjem utemeljen. Tožnikove izjave glede preganjanja pa niso skladne in verjetne, v pomembnem delu (glede ravnanja ekstremistov) pa so nedosledne in neprepričljive. Informacije torej v ničemer ne bi mogle sanirati neizkazanosti specifičnih individualnih okoliščin, zato jih tožena stranka sama ni pridobivala.

16. Skladno s četrto alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je ugotovila, da je tožnik v Sloveniji v prvič zaprosil za mednarodno zaščito takoj potem, ko je nezakonito vstopil v državo in jo nato zapustil, še preden je bilo o prošnji odločeno. Drugič je prošnjo za mednarodno zaščito vložil potem, ko je bil sem deportiran iz Avstrije.

17. Iz dokazne ocene tožene stranke izhaja, da tožnik ni splošno verodostojen (prim. peto alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Predložil ni nobenih listinskih dokazov, s katerimi bi izkazoval in utemeljeval strah pred preganjanjem v izvorni državi. Brez pojasnil je spreminjal svoje izrazito skope izjave, razlogov za zapustitev izvorne države pa ni konkretiziral. Zato je tožena stranka ugotovila, da do mednarodne zaščite ni upravičen. Pri tem se je oprla na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 203/2009 z dne 3. 6. 2009, da je priznanje mednarodne zaščite pravna dobrota, ki jo tujcu da (druga) država, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Ni pa dolžnost pristojnega organa, da sam poišče razloge za priznanje mednarodne zaščite določenemu prosilcu. Breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, je predvsem na prosilcu, ki pa v konkretnem primeru temu ni zadostil. 18. Po skrbni in natančni presoji okoliščin je tožena stranka ugotovila, da je tožnik Alžirijo zapustil, ker tam ni dobil rednega dela. Bil je v finančni stiski, saj je zaslužil premalo za dostojno življenje. Njegova slaba ekonomska situacija je posledica nekih splošnih slabih ekonomskih razmer v državi, ne pa morda namernega ekonomskega onemogočanja. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1. 19. V nadaljevanju je tožena stranka presojala, ali morda izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Upoštevaje zgoraj navedene tožnikove izjave in sodbo tega sodišča I U 1531/2016 z dne 16. 11. 2016 je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

_Povzetek bistvenih tožbenih navedb_

20. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in mu s sodbo prizna status begunca, podredno pa, da zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki. Tej očita, da je preveč zlahka vzela njegove izjave o grožnjah s strani muslimanskih ekstremistov in se sprašuje, če je z rasizmom Berberov v Alžiriji zadostno seznanjena. Svetuje ji naj se v tej meri ustrezno izobrazi s pomočjo člankov in filmov (npr. celovečernega filma Timbuktu 2014). V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, kaj rasizem pomeni in kako se lahko kaže. Verski ekstremisti so zadnjič pristopili k njemu 2013 ali 2014, to pa ne pomeni, da do leta 2017 ni bil deležen nobenega diskriminatornega ali rasističnega ravnanja več. S Salafisti je imel nešteto srečanj, vedno so mu ukazovali kako naj živi, naj moli in ne sme piti alkohola.

21. Pisnih dokazil o tem, da zaradi berberske narodnosti ni dobil dela, nima, dejstvo, da je na mesec zaslužil le med 100 in 150 EUR, pa govori samo zase. Ne drži ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je v osebnem razgovoru zatrdil, da bo zaradi utemeljitve prošnje predložil dokaze (t.j. osebne dokumente). Dejal je, da mu bo dokumente brat poslal iz Alžirije, vendar ne ve kako in kam. Njegov pooblaščenec je takrat dejal, da mu bo vse razložil. Tožniku do danes ni uspelo pridobiti niti kopije kakšnega osebnega dokumenta, sedemdnevni rok, ki mu ga je za to dala tožena stranka, pa je absolutno prekratek.

22. Meni, da je svojo prošnjo utemeljil že s tem, ko je povedal, da je Berber. Tožena stranka bi morala v skladu s 23. členom ZMZ-1 zbrati in upoštevati predložene informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da so tam Berberi marginalizirani, socialno prikrajšani in izključeni do te stopnje, da je mogoče govoriti o preganjanju. Ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin in berberske narodnosti bi morala ugotoviti, da Alžirija zanj ni varna država. Vztraja, da v izvorni državi ni mogel preživeti, bolezen in revščina pa lahko pomenita, da bi bil v izvorni državi podvržen poniževalnemu ravnanju, s tem pa tudi škodi.

23. Drži, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav, vendar pa so te posledica rasizma in diskriminacije. Govoril je resnico, tožena stranka nasprotnega ni dokazala, kakor tudi tega ne, da so njegove izjave neskladne. Brezpredmetne so njene ugotovitve o tem, da ni predložil osebnih dokumentov, saj to z dokazovanjem rasizma nad Berberi nima nobene zveze. Meni, da njegovega življenja ni mogoče primerjati z življenjem njegovega brata. Nekatere osebe so se pač pripravljene ukloniti in podrediti muslimanskim ekstremistom, tožnik pa to zavrača. Želi si samo svobode.

24. Pred odločitvijo o prošnji bi tožena stranka morala preveriti posredovane informacije o izvorni državi. Njegove izjave so bile verodostojne in konsistentne, z izjemo rojstnega datuma. Pri tem gre le za štirinajstdnevno razliko, ki na njegov položaj ne more vplivati. Okoliščina ali je na odločitev o prošnji v Grčiji počakal ali ne, je časovno oddaljena (to je bilo štiri leta nazaj), zato se tega ne spomni več natančno.

_Povzetek bistvenih navedb v odgovoru na tožbo_

25. Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Opozarja, da je tožnik v tožbi napačno navedel datum izdaje izpodbijane odločbe, nepravilna pa je tudi navedba, da je Slovenijo zapustil štiri mesece po vložitvi prve prošnje. Zapustil jo je manj kot mesec dni potem, ko je tu prvič zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka meni, da so tožbeni razlogi glede opustitve predložitve (kopije) osebnih dokumentov neprepričljivi, saj je minilo skoraj leto, odkar je tožnik prvič vložil prošnjo, osebnih dokumentov pa še vedno ni predložil. 26. Vztraja, da so tožbene navedbe glede zatrjevanega rasizma splošne in pavšalne. Sam je dejal, da je imel s Salafisti zadnji stik 2013 ali 2014, zato njihovo ravnanje v tistem času ni moglo biti razlog za to, da je 2017 odšel iz izvorne države. Po mnenju tožene stranke ni verjetno, da so vsi tamkajšnji delodajalci verski ekstremisti in po narodnosti Arabci. Tožnik je namreč sam povedal, da so Berberi v njegovem kraju večinsko prebivalstvo. Izpodbijana odločba je bila izdana v rednem postopku, zato tožbena navedba, češ da ni bilo upoštevano, da Alžirija za tožnika ni varna država, ni relevantna.

_Tožnikove navedbe v pripravljalnih vlogah_

27. Tožnik navaja, da se osebni dokumenti iz izvornih držav zelo težko pridobijo, to je povezano z denarjem, ki ga on nima. Dne 2. 11. 2022 mu je tožena stranka zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, omejila gibanje od 1. 11. 2022 od 11.05 ure do 1. 2. 2023 do 11.05 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. Njegova tožba zoper sklep o omejitvi gibanja je bila zavrnjena s sodbo I U 1528/2022 z dne 10. 11. 2022, proti kateri se namerava tožnik pritožiti.

28. Zatrjuje, da se mu je od vložitve tožbe 22. 6. 2022 dalje njegovo psihično zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Njegove psihične težave se namreč zadnje štiri mesece stopnjujejo, zato jemlje zelo močna zdravila, ki mu jih je predpisal psihiater. Predlaga naj sodišče pridobi izvedensko mnenje izvedenca psihiatra zaradi ocene ali je pri njem prisotna kakšna duševna motnja ali duševna manjrazvitost, ki bistveno zmanjšuje njegovo prištevnost. To bi bil lahko lahko razlog za kršitve hišnega reda azilnega doma, ki mu jih očita tožena stranka in zaradi katerih mu je omejila gibanje.

_Presoja sodišča_

29. Na narokih dne 18. 11. 2022 in 5. 5. 2023 je sodišče prebralo dokazne listine v sodnem spisu in predmetnem upravnem spisu, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane ter jih ni posebej naštevalo. Prebralo je tudi izvedensko mnenje izvedenke psihiatrije A. A. z dne 26. 1. 2023, na katero stranki nista imeli pripomb. Izvedenka svojega mnenja ustno na naroku ni podala, saj tega ni predlagala nobena od strank.

30. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, saj ta na narok za glavno obravnavo dne 5. 5. 2023 ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Prav tako ni vpogledalo na internetno spletno stran, na kateri je članek o filmu Timbuktu iz leta 2014, saj po oceni sodišča izvedba tega dokaza, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni bila potrebna.

31. Tožba ni utemeljena.

_O tožnikovi procesni sposobnosti_

32. Glede na zatrjevano poslabšanje tožnikovega psihičnega zdravstvenega stanja se bo sodišče najprej opredelilo do vprašanja njegove procesne sposobnosti. Organ mora namreč med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). V sodnem postopku pa mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

33. Sodišče je zaradi ugotovitve procesne sposobnosti tožnika pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine za področje psihiatrije dr. med. A. A. z dne 26. 1. 2023. Sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejema, saj je izdelano na podlagi temeljitega pregleda medicinske dokumentacije, tožnikovega pregleda, je jasno, argumentirano in popolno, stranki pa nanj nista imeli pripomb.

34. Sodišče na podlagi izvedenskega mnenja šteje za dokazano, da je bil tožnik glede na njegovo psihično stanje sposoben samostojno razumeti pomen, vsebino in postopanje v upravnem postopku od vložitve prošnje za mednarodno zaščito dne 1. 3. 2022 do izdaje izpodbijane odločbe z dne 2. 6. 2022. V navedenem obdobju je bila pri njem prisotna osebnostna motnja in zloraba prepovedanih psihoaktivnih substanc in alkohola, ni pa imel psihoze ali kakršnekoli druge duševne bolezni, ki bi vplivala na njegovo presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja – obe sta bili ohranjeni.

35. Glede na izvedensko mnenje je bil tožnik sposoben samostojno razumeti pomen, vsebino in postopanje v sodnem postopku - to velja tudi za čas od dne 14. 6. 2022 dalje, ko je za zastopanje v tem upravnem sporu pooblastil odvetnico. Zato sodišče šteje za dokazano, da je tožnik procesno sposoben za ta upravni spor. Izvedenka je namreč ugotovila, da je bil tožnik v trenutku psihiatričnega pregleda brez klinično pomembnih psihičnih težav. Takrat ji je sam povedal, da se počuti dobro in je pripravljen, ob pomoči odvetnice, sodelovati v sodnem postopku. Zato je menila, da je ob strokovni pomoči zastopnice, tožnik sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja. Sposoben je tudi razumeti dogajanja v zvezi s postopkom, se odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Glede na tako izvedensko mnenje je tožnik po oceni sodišča sposoben razumeti dogajanja v zvezi s postopkom ter je sposoben odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo.

36. Na podlagi izvedenskega mnenja sodišče šteje za dokazano, da je bil tožnik procesno sposoben tako v upravnem kot v tem sodnem postopku.

_O vsebinski presoji druge prošnje za mednarodno zaščito_

37. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 38. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.2 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.3 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti4 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.5

39. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

40. Tožnik se v tožbi ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijani odločbi, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je lahko (prim. četrto alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Kot izhaja iz 16. točke te obrazložitve, ta tožbeni očitek ni utemeljen.

41. Ocena tožene stranke, da so tožnikove splošne in neskladne izjave niso verodostojne, je pravilna.

42. Tožnik svoje identitete ni izkazal. V prvi prošnji za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) je v zvezi s tem izjavil, da ima v Alžiriji osebno izkaznico, ki jo bo poskusil pridobiti. Na prvem osebnem razgovoru 13. 8. 2021 je povedal, da ima v Alžiriji tudi vozniško dovoljenje. Dejal je, da bo poklical očeta, ki mu bo poslal oba dokumenta. Te zaveze do dne 9. 9. 2021, ko je samovoljno zapustil Slovenijo, ni izpolnil. V drugi prošnji in na osebnem razgovoru marca 2022 je nato izjavil, da bi mu lahko iz Alžirije brat poslal vozniško dovoljenje, vendar ne ve kam in kako. Njegov pooblaščenec je na razgovoru zagotovil, da bo o tožnika tem o informiral, slednji pa je soglašal, da bo pristojnemu organu posredoval sliko osebnega dokumenta, v nadaljnjem roku sedem dni pa še njegov izvirnik. Od takrat je preteklo več kot 14 mesecev, tožnik pa tega še vedno ni storil. Sedaj zatrjuje, da za to nima denarja in da je sedemdnevni rok absolutno prekratek.

43. S tem argumentom tožnik ni prepričal, saj je imel po presoji sodišča dovolj časa, da bi lahko izkazal svojo identiteto, če bi to želel storiti. Razlog za nepredložitev dokumentov tudi ne more biti v pomanjkanju denarja. Po tožnikovih izjavah bi lahko za posredovanje njegovih dokumentov v Slovenijo poskrbela njegov oče ali brat v Alžiriji, tožnik pa v upravnem postopku ni nikoli omenil, da to ne bi bilo mogoče zaradi pomanjkanja denarja. V vsakem primeru pa bi bilo posredovanje slike oziroma fotokopije katerega od dokumentov preko svetovnega spleta brezplačno.

44. Ker tožnik v dolgem časovnem obdobju (od avgusta 2021) ni predložil nobenih osebnih dokumentov, v Avstriji pa navedel drug datum rojstva kot v Sloveniji6, je tožena stranka utemeljeno podvomila v njegove osebne podatke oziroma v njegovo zatrjevano identiteto. To ni nepomembno, saj je vprašanje istovetnosti prosilca eden izmed elementov v celoviti presoji njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene o tem, ali je prosilec dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi.7

45. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikovih skopih in presplošnih izjav glede preganjanja v izvorni državi ni mogoče šteti kot verodostojnih. V prvi prošnji avgusta 2021 je dejal, da ima v Ažiriji probleme z radikalci, ker je Berber, ker pije alkohol in se ne drži verskih pravil. Iz izvorne države naj bi odšel tudi zato, ker tam ni dela. Hkrati pa je povedal, da ga v izvorni državi nihče ne ogroža in da tam nikoli ni bil konkretno ogrožen. Na drugem osebnem razgovoru je na vprašanje uradne osebe, ali je bil kakšen ključen dogodek, zaradi katerega se je odločil zapustiti Alžirijo, odgovoril nikalno. Zatem je povedal, da je bilo najhuje to, da so mu dajali navodila, zakaj se nekaj dela tako in ne drugače in ga spraševali zakaj pije alkohol in ne moli.

46. Če bi bil tožnik v izvorni državi resnično deležen groženj, zaradi katerih bi se čutil ogroženega in bi zaradi tega zapustil izvorno državo, bi o tem zagotovo vedel povedati več kot izhaja iz obeh prošenj in zapisnikov o osebnih razgovorih. Tožena stranka je pravilno izpostavila, da bi v takem primeru lahko konkretno povedal o grožnjah (kdaj, kaj in kdo naj bi mu jih izrekel, kako se je pri tem počutil, ali je zaradi tega poskušal poiskati kakršno koli pomoč ali podporo, ipd.). Tožnik pa o vseh teh okoliščinah ni povedal ničesar. Njegove trditve o tem, da naj bi mu verski ekstremisti govorili, da naj moli in ne pije alkohola, pa so po oceni sodišča preskope in same po sebi ne pomenijo grožnje. Tožnik ni nikjer omenil, da bi ga bilo teh verskih ekstremistov strah. Nasprotno, na drugem osebnem razgovoru je dejal, da se je z njimi velikokrat verbalno sprl, v prvi prošnji pa povedal, da ga v Alžiriji nihče ni ogrožal in da se tam ni počutil ogroženega.

47. Tožnik je Alžirijo zapustil leta 2017. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi povzela njegovo izjavo z drugega osebnega razgovora, da so verski ekstremisti v izvorni državi do njega zadnjič pristopili leta 2013 ali 2014 in pravilno ugotovila, da se najmanj tri leta pred odhodom (v letu 2017) to ni več dogajalo. Tožnik v tožbi temu oporeka in trdi, da se je to nadaljevalo tudi po letu 2014. Pri tem se sklicuje na svojo izjavo na drugem osebnem razgovoru, da je bilo teh srečanj nešteto. Po presoji sodišča temu ni mogoče pritrditi, saj je iz strukture drugega osebnega razgovora razvidno, da se je tožnikov odgovor v zvezi s temi srečanji nanašal na časovno obdobje do leta 2014. 48. Tožnik v tožbi navaja, da pritiskov Sunitov ni mogel več prenašati in je med letoma 2008 in 2010 psihično zbolel. Zatrdil je, da bo o tem, da se je zaradi tega moral celo zdraviti, izpovedal na naroku za glavno obravnavo, dokumentov v zvezi s tem pa nima več, saj je preteklo že deset let. Sodišče ugotavlja, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru glede tega povedal drugače. Dejal je, da nima psihičnih težav in ni omenil nobenega zdravljenja, čeprav je bil o tem izrecno vprašan. Na narok za glavno obravnavo dne 5. 5. 2023 ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil. Glede na to sodišče ocenjuje, da tožnik zatrjevanih psihičnih težav, do katerih naj bi prišlo zaradi nadlegovanja s strani verskih ekstremistov, ni izkazal. 49. Neskladnost tožnikovih izjav se kaže tudi pri navajanju njegovih podatkov glede izobrazbe. V obeh prošnjah in na obeh osebnih razgovorih je navedel, da ima končanih 7. razredov osnovne šole. Zatem je na drugem osebnem razgovoru, povprašan katerega leta smo po berberskem koledarju, odgovoril, da ne ve, ker ni bil v šoli in ni izobražen. Hkrati je dejal, da pozna muslimanski in gregorijanski koledar. Za odločanje o njegovi prošnji to sicer ni odločujočega pomena, kaže pa na to, da tožnik nima zadržkov pred spreminjanjem izjav o preprostih življenjskih dejstvih in dogodkih.

50. Nenazadnje sodišče kot neverjetno ocenjuje tožnikovo izjavo v drugi prošnji, da je septembra 2021 samovoljno zapustil Slovenijo, ker je želel v Švico zaradi zdravljenja zob in zlomljene roke. Tudi ta tožnikova izjava je splošna in skopa, podprta pa ni z nobenimi dokazi.

51. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

52. V Sloveniji je vložil že dve prošnji in opravil dva osebna razgovora. Iz zapisnikov ob vložitvi prošnje izhaja, da je bil tožnik seznanjen s tem, da se lahko v primeru nejasnosti pri izpolnjevanju te vloge obrne na prisotno uradno osebo, vendar tega ni storil. Iz zapisnikov o osebnem razgovoru pa je razvidno, da ga je tožena stranka takoj na začetku seznanila s potekom razgovora, da mu bo sprva vprašanja zastavljala uradna oseba. Če kakšnega vprašanja ne bi razumel, je imel možnost to povedati in bi se mu vprašanje zastavilo drugače. Po izčrpanih vprašanjih bi tožnik lahko dodal, kar se mu bo zdelo pomembno za postopek. Izrecno je bil pozvan naj govori po resnici in čim bolj natančno. Navesti je moral vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (…), in v primeru, da nima dokazov, verodostojno in prepričljivo obrazložiti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. V obravnavani zadevi je tožena stranka s postavljanjem vprašanj s postavljanjem vprašanj razjasnjevala vse okoliščine, ki bi bile v tožnikovem primeru pomembne z vidika priznanja mednarodne zaščite, on pa, kljub dodatnemu pozivu tožene stranke, ni želel dodati ničesar. Na drugem osebnem razgovoru mu je vprašanja postavljal tudi njegov pooblaščenec. Potrdil je, da je razumel vsa vprašanja in na postopek, uradno osebo in tolmača ni imel pripomb. Glede na potek celotnega postopka ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik kakor koli prikrajšan pri varstvu svojih pravic in interesov.

53. Dalje ni mogoče pritrditi tožniku, da je v zvezi s preganjanjem ali diskriminacijo navedel pravno pomembna dejstva, katere bi morala tožena stranka vsebinsko presojati, pred tem pa preveriti posredovane informacije o izvorni državi in dodatno pridobiti informacije o položaju Berberov v Alžiriji.

54. Sodišče se pridružuje oceni tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da so njegovo (ekonomsko) stisko povzročili tretji akterji, in da bi bil, če bi se vrnil v izvorno državo, tam ogrožen. Navedel je, da je tam po zaključenih 7. razredih šole delal kot pleskar in gradbenik ter za delo prejemal plačilo, svoje prihodke (pokojnino) pa je imel tudi njegov oče. Tožnik je živel v delu države, kjer so Arabci v manjšini, pretežni del prebivalstva pa so Berberi, bilo jih je 2 ali 3 miljone. Pojasnil je, da se njegovo pleme (Berberi) tetovira in pije alkohol (prim. njegove izjave na zapisniku o drugem osebnem razgovoru). Zato ni utemeljena tožbena navedba, da okoliščine, da je tožnik berberske narodnosti in da je v Alžiriji zaslužil med 100 in 150 EUR na mesec, govorijo same zase in utemeljujejo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. To ne drži, saj vsaka prošnja za mednarodno zaščito terja individualno obravnavo.

55. Na osebnem razgovoru je tožnik pavšalno navedel, da v izvorni državi kot Berber ni imel dela. Te njegove posplošene in kontradiktorne trditve po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi tam grozila resna škoda, še zlasti ne zato, ker je sam povedal, da je v Alžiriji delal kot gradbenik in pleskar. Na to, da tožnik v izvorni državi ni bil diskriminiran kaže tudi okoliščina, da je tam hodil v šolo. V tožbi sicer navaja, da kot Berber ni dobil potrdila o šolanju, brez katerega ni mogel opravljati dela, vendar pa ne pojasni ničesar o tem kdaj in kje naj bi to potrdilo neuspešno poskušal pridobiti in kdo naj bi mu to onemogočil. Te skope tožbene trditve, ob dejstvu, da tožnik na narok za glavno obravnavo 5. 5. 2023 ni pristopil, sodišče ni moglo preveriti.

56. Tožnik je na prvem osebnem razgovoru dejal, da je za pot v Evropo je porabil več kot 2.000 EUR, kar je ne le za alžirske temveč tudi za slovenske razmere veliko denarja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela oziroma drugih osnovnih pravic.

57. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države se je neutemeljeno skliceval na preganjanje zaradi pitja alkohola, tetovaž in neupoštevanja verskih običajev, diskriminacijo zaradi berberske narodnosti in slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

58. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

59. Po oceni sodišča tožnik ni z ničemer izkazal ogroženosti zaradi zaradi neupoštevanja verskih običajev ali svoje berberske narodnosti, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko pred odločitvijo ni pridobila informacij o položaju Berberov v Alžiriji in ni presojala posredovanih informacij. To bi bilo namreč smiselno in utemeljeno le v primeru, kadar je podan subjektivni element in je strah pred priganjanjem utemeljen. Tožnikove izjave glede tega so splošne in neizkazane, zato informacije v ničemer ne bi mogle sanirati neizkazanosti specifičnih individualnih okoliščin. Iz tega razloga je tudi neutemeljena tožbena navedba, da bi morala tožena stranka, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin in berberske narodnosti, ugotoviti, da Alžirija zanj ni varna država. Za takšno ugotovitev glede na dejansko stanje v danem primeru ni imela podlage.

60. ZMZ-1 v 29. členu nalaga, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali če ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz te določbe izhaja, da je eden od možnih razlogov za zavrnitev prošnje v ugotovitvi, da je določen predel prosilčeve izvorne države zanj varen.

61. Tožena stranka je svoje ugotovitve v zvezi s tem v izpodbijani odločbi natančno in prepričljivo obrazložila12, sodišče pa jih v celoti sprejema. Ob upoštevanju vsega navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

62. Sodišče tožbenih navedb v zvezi s tožnikovo omejitvijo gibanja ni presojalo, saj niso relevantne za odločitev v predmetnem postopku.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče. 2 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 4 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 5 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 6 Sodišče pritrjuje dokazni oceni tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da je do napačnega zapisa rojstnega datuma prišlo zaradi napake avstrijskih pristojnih organov. 7 Glej sodbo in sklep tega sodišča U 1097/2006 z dne 9. 5. 2006. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve. 12 Tožnik je sicer posplošeno očital toženi stranki, da se ni opredelila do vseh njegovih trditev, povezanih z njegovo narodno pripadnostjo in zatrjevanim preganjanjem, ker pa te tožbene trditve ni konkretiziral, je sodišče ni moglo preveriti.