Jedro

Izpolnitveni zahtevek in temu zahtevku nasprotna izpolnitvena obveznost sta temeljno upravičenje in temeljna obveznost, ki nastaneta kot primerna (neposredna) pravna posledica veljavne sklenitve pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 41.665 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje prvostopne odločbe kot neutemeljen. Ugotovilo je, da se znesek 25.000 DEM nanaša na vrnitev stroškov izobraževanja tožene stranke, znesek 16.665 DEM pa predstavlja odškodnino zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz dopolnitve pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je odločitev sprejelo potem, ko je ocenilo, da niti trditvena niti dokazna podlaga ne dajeta pravne podlage za ugoditev tako postavljenemu tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v pretežni meri soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Tožeča stranka je vložila proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP. V obrazložitvi se sklicuje predvsem na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita zmotno ugotovitev datuma in načina prenehanja delovnega razmerja tožene stranke. Iz dokaznega postopka nesporno izhaja, da je toženec pismeno odpoved svojega delovnega razmerja podal šele 15.8.1996, čeprav mu je zaradi neupravičenega izostanka z dela s prvim dnem odsotnosti od dela, to je 8.8.1996 prenehalo delovno razmerje. Ker mu je delovno razmerje prenehalo iz krivdnih razlogov je dolžan izpolniti obveznost, sprejeto s pogodbo o izobraževanju, in povrniti stroške šolanja za pridobitev znanj za delo na obstoječi računalniški opremi tožeče stranke ter za uporabo njegovih programov. Po stališču revizije je sodišče tudi zmotno uporabilo določbo 4. odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Toženec je namreč pri tožeči stranki pridobil takšna znanja in poznanstva, zaradi katerih je postal iskana delovna sila, zato je še pred dokončnim prenehanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki začel z delom v novo nastali konkurenčni firmi. Ker gre za klasično izkoriščanje znanja in zvez toženca, pridobljenih pri tožeči stranki, je utemeljen njen zahtevek za povrnitev škode dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Čeprav z njo ni bila dogovorjena odmena tožeče stranke, to ne pomeni prenehanje obveznosti tožene stranke sprejete s pogodbo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podredno odločbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Ker tožeča stranka izpodbija pravnomočno sodbo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP, utemeljuje pa zgolj revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo zgolj po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja o zavrnitvi obeh tožbenih zahtevkov pravilna. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v 69. členu ureja izobraževanje delavcev, katerega temeljni namen je ohranitev zaposlitve in napredovanje. V 1. odstavku določa, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve zaposlitve in zaradi napredovanja. Pogoje za uresničevanje pravic in obveznosti delavcev do izobraževanja kot tudi obveznosti delodajalcev urejajo tudi številne konvencije Mednarodne organizacije dela, zlasti Konvencija št. 140 o plačanem dopustu za izobraževanje in Konvencija št. 142 o poklicnem usmerjanju in strokovnem usposabljanju za razvoj človekovih sposobnosti (akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. mednarodne pogodbe, št. 15/92, Uradni list RS, št. 54/92). Po 3. odstavku 69. člena ZDR se medsebojne pravice in obveznosti delavca in delodajalca v zvezi z izobraževanjem, izpopolnjevanjem in usposabljanjem podrobneje določijo v pogodbi. Glavne sestavine pogodbe je določal takrat veljavni 26. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93 - SKPG) oziroma splošni akt delodajalca.

V obravnavanem primeru, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, obveznosti tožene stranke (da bi ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj toliko časa kot je trajalo izobraževanje) niso bile dogovorjene. Zato tudi po oceni revizijskega sodišča, do kršitev zaradi neizpolnitve obveznosti iz V. točke pogodbe o izobraževanju, sklenjene dne 12.10.1994, ni moglo priti. Dolžnost izpolnitve obveznosti iz 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (oziroma 9. člena Obligacijskega zakonika - Uradni list RS, št. 83/01 - OZ) je temeljno načelo obligacijskega prava, ki zagotavlja pogodbeno disciplino. Ker se pogodbene stranke svobodno odločajo ali bodo sklenile pogodbo in kakšna bo njena vsebina, je bilo tudi v obravnavanem primeru prepuščeno volji tožeče stranke, da določi čas trajanja delovnega razmerja tožencu po končanem izobraževanju.

Obveznost tožene stranke ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu po zaključenem enoletnem izobraževanju v točki V. kot bistvenem elementu pogodbe ni bila določena. Zato pravna podlaga za tožnikov izpolnitveni zahtevek ne obstaja. Kajti izpolnitveni zahtevek in temu zahtevku nasprotna izpolnitvena obveznost sta temeljno upravičenje in temeljna obveznost, ki nastaneta kot primarna (neposredna) pravna posledica veljavne sklenitve pogodbe. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da izpolnitvena obveznost tožene stranke ni bila s pogodbo dogovorjena, pomeni, da za ugoditev tožbenemu zahtevku ne obstaja ne dejanska ne pravna podlaga.

Podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za kršitev konkurenčne prepovedi so predstavljale dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bila toženi stranki omejena pravica do zaposlitve pri drugem konkurenčnem delodajalcu, pri katerem bi izkoriščala tehnično tehnološko znanje, poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobila z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Za primer kršitve konkurenčne prepovedi v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja sta se stranki pod II. dodatka k pogodbi o zaposlitvi dne 12.10.1994 dogovorili za plačilo pavšalnega zneska odškodnine v znesku 16.665 DEM. Zakon o delovnih razmerjih v času sklenitve tega aneksa ni več vseboval neposredne pravne podlage za dogovorjeno konkurenčno klavzulo, saj so bile določbe 5. in 6. odstavka 7. člena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča (št. U-I-51/90 - Uradni list RS, št. 29/92) z določbo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDR (Uradni list RS, št. 71/93 - ki so začele veljati 14.1.1994) črtane. Po 4. odstavku še vedno veljavnega 7. člena ZDR pa se delavec in delodajalec lahko posebej dogovorita o materialnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu.

Tudi za pogodbo o zaposlitvi oziroma njenemu dodatku, velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR), ki je omejeno le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Tudi za te pogodbe veljajo temeljna načela obligacijskega prava, med drugim načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), načelo prepovedi zlorabe pravic (13. člen) in dolžnost izpolnitve obveznosti (17. člen). Temeljna načela, ki jih je vseboval takrat veljavni ZOR v uvodnih členih od 1. do 25. člena, so po svoji naravi splošnega pomena, ki veljajo za vsa obligacijska razmerja, torej tudi za tista, ki so urejena s posebnimi predpisi (kot npr. ZDR). V 23. členu ZOR je izrecno določena uporaba določb tega zakona glede vprašanj, ki niso urejena v posebnih zakonih.

Eno od temeljnih načel obligacijskega prava je tudi načelo o dolžnosti izpolnitve obveznosti (1. odstavek 17. člena ZOR), ki je konkretizirano v pravnem pravilu iz 1. odstavka 262. člena ZOR, po katerem je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem kot se glasi. Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba, za katere sklenitev velja avtonomija strank, v kolikor ni s predpisi izrecno omejena. Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 15. člena ZOR). Zakon o delovnih razmerjih dopušča dogovor med delavci in delodajalcem glede omejitev, ki bodo delavcu ob spoštovanju konkurenčne klavzule nastale po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjšanja možnosti zaposlitve oziroma ustvarjanja dohodka s pridobitno dejavnostjo. V teh primerih je delavec upravičen do določenega materialnega nadomestila, saj gre tudi za poseg v njegove ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude 74. člen Ustave). Že ob sklenitvi pogodbe se lahko predvideva, da bodo zaradi dogovorjenih omejitev iz naslova prepovedi konkurence, delavčeve možnosti pri iskanju nove zaposlitve ali opravljanja dejavnosti zmanjšane. Na eni strani je tako obveznost delavca, da je lojalen do svojega delodajalca in spoštuje njegove interese še določen čas po prenehanju delovnega razmerja, na drugi strani pa je obveznost delodajalca, da delavcu zato plača določeno nadomestilo. Takšnega nadomestila pa se tožeča stranka v omenjenem aneksu ni zavezala plačati toženi stranki. Zato je njen odškodninski zahtevek neutemeljen in po presoji revizijskega sodišča izpodbijana pravnomočna sodba ni materialnopravno zmotna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).