Jedro

Toženka ni dokazala, da je z najemnikom stanovanja živela v zunajzakonski skupnosti. Zato se na določbo 1. odst. 56. čl. SZ ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje v Brežicah in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe. Ugotovilo je, da v konkretnem primeru ne gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost med toženko in najemnikom stanovanja F.L. in zato tej skupnosti ni priznalo posledic v smislu 6. in 56. čl. Stanovanskega zakona. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zaključki temeljijo le na delnih izpovedbah prič, ki so iztrgane iz konteksta njihovega pričanja in ne tvorijo logične celote. Meni, da je bilo v postopku kot nesporno dokazano, da sta stanovanje adaptirala in opremila tožena stranka in pokojni L. skupaj. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, s kakšnim namenom sta ga opremljala, če ne z namenom skupnega bivanja oziroma izvenzakonske skupnosti. S predlaganimi in izvedenimi dokazi, zlasti z zaslišanjem prič, je tožena stranka izkazala obstoj izvenzakonske skupnosti, z vsemi elementi, ki takšno skupnost tvorijo. Kvaliteta odnosov v smislu zakonske zveze je nedvomno izkazana in je ne more omajati zgolj dejstvo, da sta toženka in L. v izvenzakonski skupnosti živela le približno šest mesecev pred njegovo smrtjo. Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da sta pred skupno vselitvijo v stanovanje v Brežice dalj časa urejala in financirala adaptacijo stanovanja, kar kaže na resnost njune zveze. Izkazano je, da so v stanovanju s sinom toženke živeli kot družina, in da je v tej skupnosti toženka imela vlogo žene in gospodinje. Podani so torej vsi elementi, ki tvorijo izvenzakonsko skupnost in bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati vse pravne posledice v skladu s 6. in 56. čl. Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Toženka se tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja upira z navedbo, da je z najemnikom stanovanja živela v zunajzakonski skupnosti. Po 1. odst. 56. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) je namreč lastnik stanovanja, v konkretnem primeru tožeča stranka, v primeru, če najemnik stanovanja umre, dolžan skleniti najemno pogodbo z osebo, s katero je najemnik živel v dalj čas trajajoči življenjski skupnosti. O zunajzakonski skupnosti v smislu 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi s 1. odst. 56. čl. SZ je mogoče govoriti, če so izpolnjene določene predpostavke časovnega in vsebinskega značaja. Skupnost mora trajati dalj časa, ker se mora s trajanjem kot z zunanjim znakom, namesto s formalno sklenitvijo zakonske zveze, potrditi njen obstoj, skupnost pa mora biti vsebinsko podobna zakonski skupnosti (medsebojna čustvena navezanost, spoštovanje, razumevanje, ekonomska skupnost partnerjev, javna manifestacija razmerja, ipd.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka v stanovanje vselila septembra leta 1993, skupaj s F. L., ki je umrl februarja 1994, torej je življenska skupnost med njima trajala slabih šest mesecev. S to dejansko ugotovitvijo prvega sodišče izrecno soglaša tudi sama pritožnica v svoji pritožbi, ko se sklicuje na pomembnost kvalitete in trajanje odnosov. Ker mora življenska skupnost moškega in ženske trajati iz razlogov, ki so v tej sodbi že navedeni, dalj časa, sodišče druge stopnje soglaša s sklepom prvega sodišča, da že zaradi pomanjkanja časovne predpostavke toženka s pokojnim Ljubijem ni živeli v zunajzakonski skupnosti. Na drugačen sklep ne more vplivati pritožbena trditev, da sta toženka in F. L. skupno adaptirala in opremljala stanovanje in to tudi financirala, saj sta skupaj pričela živeti šele v spornem stanovanju in to septembra leta 1993. Sicer pa sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno prvega sodišča na osmi strani sodbe o tem, da skupnega urejanja premoženjskih odnosov med njima ni bilo (tudi sicer pavšalnega pritožbenega zatrjevanja protispisnosti sodišče druge stopnje ni ugotovilo) in drugačne ugotovitve na povsem ohlapne izpovedbe prič, ki jih omenja pritožba, prvo sodišče ni moglo opreti. Tudi v pritožbi ponovljena trditev tožene stranke o kvaliteti skupnega življenja toženke in pokojnega L., je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem sklicuje na popolne, prepričljive in pravilne razloge prvega sodišča, pri čemer je potrebno ugotoviti, da novih dejstev in dokazov pritožnica v svoji pritožbi tudi glede ugotovitev prvega sodišča, ki se nanašajo na vsebinske predpostavke zunajzakonske skupnosti, niti ne navaja oziroma ponuja. Končno nima prav pritožba, ko trdi, da je sodišče nepravilno oprlo svojo odločitev na izpovedbe sorodnikov (pokojnega L.), saj je v sodbi izrecno zapisalo, zakaj tako ni ravnalo. Sklep prvega sodišča o tem, da toženka in F. L. nista živela v takšni skupnosti, ki bi jo bilo mogoče v smislu 12. čl. ZZZDR šteti za zunajzakonsko skupnost, je pravilen, v posledici te ugotovitve pa je pravilna tudi materialnopravna odločitev prvega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na pravni podlagi 58. čl. SZ ugodilo, ker se na določbe 1. odst. 56. čl. SZ toženka ne more uspešno sklicevati. Ker izpodbijana sodba in postopek pred njo tudi nista obremenjena s kakšno kršitvijo določb postopka, na obstoj katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe, tožeča stranka pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato niso bili potrebni, trpeti sama (1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. čl., 1. odst. 166. čl. ZPP).