Jedro

Pravilnik za nesamodejne merilnike hitrosti predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti meritev hitrosti pokazana vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve. Poleg tega, da taka razlaga ni v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, je to tudi strogo tehnično nemogoče, saj tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Taka razlaga pa bi bila tudi v nasprotju s samim namenom meritev hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa. Z apisnik o merjenju hitrosti (priloga A1) ni zapisnik, ki bi ga policisti bili dolžni sestaviti v skladu s 55. členom ZP-1 in tudi ne izpolnjuje pogojev iz 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da bi se ga štelo za javno listino, a gre vseeno za enega izmed listinskih dokazov, ki predstavlja dopustno dokazno sredstvo, ki ga je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 133. člena ZP-1 dokazno ocenjevalo tudi v odnosu z drugimi izvedenimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 225,00 (dvestopetindvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in izreklo globo v višini 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo 9 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom A kategorije, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 150,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je ob pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da je pri zapisu datuma v obdolžilnem predlogu in posledično izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote, saj se v obdolžilnem predlogu in izreku sodbe obdolžencu očita, da je prekršek storil 9. 5. 2018, medtem ko iz zapisnika o izvajanju meritev hitrosti (priloga A1 spisa) izhaja, da so se meritve izvajale 8. 5. 2018, tega dne pa je bilo izdano tudi potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja (priloga A2). Ker pa pri obravnavanem prekršku datum storitve ni zakonski znak prekrška, temveč je njegov namen zgolj umestiti historični dogodek v čas ter omogočiti obdolžencu, da se opredeli do očitkov o storitvi prekrška, in ker iz obdolženčevega zagovora, njegovih vlog tekom postopka in pritožbe jasno izhaja, da je obdolženec dobro vedel, na kateri historični dogodek se nanašajo očitki in glede samega datuma tudi ni imel nobenih pripomb, pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe ni posegalo.

5. V predmetnem postopku je tako sodišče prve stopnje po zaslišanju obdolženca in izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo: (-) da je obdolženec 9. 5. 2018 ob 15.03 uri bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega kolesa, ko je vozil skozi naselje A., kjer je hitrost vožnje omejena s splošnim prometnim znakom ″ime naselja″ na 50 km/h, (-) da je policist D. J., ki je opravil usposabljanje za uporabo laserskega merilnika ProLaser 4 v patrulji s policistom B. L. meril hitrost vožnje motornih vozil z laserskim merilnikom hitrosti ProLaser 4 in izmeril, da je obdolženec vozil s hitrostjo 89 km/h, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je vozil z hitrostjo najmanj 84 km/h, (-) da je policijska patrulja bila postavljena na levi strani vozišča, gledano v smeri vožnje obdolženca, (-) da je policist J. hitrost vožnje obdolženca izmeril kot odhajajočem vozilu, in sicer medtem, ko je obdolženec prehiteval dve pred seboj vozeči vozili in zato vozil po levem prometnem pasu, (-) da sta se policista takoj zapeljala za obdolžencem in ga dohitela pri semaforiziranem križišču, kjer se je obdolženec moral ustaviti zaradi rdeče luči, ter ga ustavljala tik pred uvozom na bencinski servis, zaradi česar je obdolženec zapeljal na bencinski servis (ki je od mesta, kjer so se izvajale meritve hitrosti, oddaljen 1,3 km), kjer sta nato policista opravila postopek z obdolžencem.

6. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ovrglo vse navedbe v obdolženčevem zagovoru ter v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo: (-) da ne držijo obdolženčeve navedbe, da z merilnikom hitrosti ProLaser 4 ni mogoče meriti hitrost vozil, ki se oddaljujejo od mesta meritve, saj iz opisa tega merilnika, ki je sestavni del certifikata o odobritvi tipa merila jasno izhaja nasprotno, (-) da pravilnost delovanja uporabljenega laserskega merilnika hitrosti glede na izdan certifikat ne more biti vprašljiva, (-) da je meritev izvajal strokovno usposobljen policist, (-) da merilnik sploh ne bi pokazal izmerjene hitrosti, če ta ne bi bila merjena pod pravilnim kotom, (-) da dveh avtomobilov glede na lokacijo policijske patrulje ni mogel prehitevati pred naseljem A., (-) da tudi pomisleki glede mesta ustavitve niso utemeljeni, ker ga policista nista mogla ustaviti na mestu, kjer so se izvajale meritve, temveč sta takoj zapeljala za njim in je bil ustavljen 1,3 km od mesta izvajanja meritev, kar pomeni, da je bil ustavljen v najkrajšem možnem času in mu je bil prekršek predočen in pokazana izmerjena hitrost ter (-) da Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. list št 91/15 - v nadaljevanju Pravilnik) za laserski merilnik ne predpisuje obveznosti slikovnega dokumentiranja meritve hitrosti.

7. V pritožbi obdolženec nasprotuje predvsem slednji ugotovitvi sodišča prve stopnje, pri čemer pa prihaja sam s sabo v nasprotje, saj najprej zatrjuje, da v konkretnem primeru uporabljeni merilnik hitrosti ne izpolnjuje pogojev iz 17. člena Pravilnika, nato pa v zadnjem odstavku na 2. strani pritožbi pritrjuje sodišču, ko navaja, da drži, da uradni Pravilnik nima določeno, da mora uporabljeni laserski merilnik hitrosti dokumentirati hitrost merjenega predmeta. Ob tem pa zmotno meni, da je v skladu s 17. členom Pravilnika pogoj za ugotavljanje kršitve dovoljene hitrosti slikovno dokumentirana meritev hitrosti. Iz 17. člena Pravilnika, ki ga citira tudi obdolženec v pritožbi, jasno izhaja, da se zahteva za dokumentiranje meritev nanaša le na samodejne merilnike hitrosti in nesamodejne merilnike hitrosti, ki merijo iz premične točke. Za nesamodejne merilnike hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, pa se 17. člen Pravilnika uporablja le v primeru, če tak merilnik tudi dokumentira meritve.

8. V obravnavanem primeru je bil uporabljen nesamodejni merilnik hitrosti, ki meri iz nepremične točke, ko zadošča, da ima tak merilnik takojšnji prikaz rezultata, ki mora biti jasen in nedvoumen ter opremljen z znaki in napisi za obveščanje uporabnika o pomenu merilnega rezultata (16. člen Pravilnika). Da te pogoje uporabljeni laserski merilnik hitrosti dejansko izpolnjuje, nedvomno izhaja že iz dejstva, da je Urad za meroslovje RS izdal Certifikat o odobritvi tipa merila za uporabljen merilnik hitrosti in 2 dopolnitvi tega certifikata, ki se nahaja v prilogah spisa, ter Potrdilo o skladnosti za konkretno uporabljeni merilnik hitrosti (priloga A3 spisa). Izdani certifikat in potrdilo o skladnosti pa tudi odpravljata vsakršen dvom o tem, ali v konkretni zadevi uporabljeni merilnik hitrosti izpolnjuje pogoje iz 26. člena Pravilnika glede zahtev za točno določanje časa, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da predlagatelj ni dokazal, da merilno sredstvo izpolnjuje zahteve iz 26. člena Pravilnika.

9. V zvezi z nesamodejnimi merilniki hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, je potrebno poudariti, da je 15. člen prej veljavnega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list RS 25/2002 in 90/2005, ki se je uporabljal od 23.3.2002 do 14.12.2015) določal, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen, kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Pri tem pa se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da besedna zveza ″takoj po meritvi″ ne pomeni, da bi morala biti vozniku hitrost predočena na kraju, kjer so se opravljale meritve hitrosti. Meritev hitrosti vožnje je zakonita tudi, če je bilo obdolženčevo vozilo ustavljeno na drugem kraju in takoj, ko je bilo to objektivno mogoče (brez odlašanja) in tudi varno, in mu je tam bila pokazan rezultat meritve hitrosti (tako Višje sodišče v Celju v sodbi PRp 199/2014), tudi če je npr. od kraja meritve do kraja ustavitve in predočenja prekrška in prikaza izmerjene hitrosti 8 kilometrov, kot je to bilo v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 43/2012 z dne 16. 10. 2012, na katero se sklicuje tudi obdolženec v pritožbi. Sodba Višjega sodišča v Kopru PRp 58/2015 z dne 23. 7. 2015, na katero se sklicuje obdolženec v pritožbi, sicer predstavlja odmik o opisanega stališča sodne prakse, vendar gre za osamljeno stališče, ki je bilo sprejeto v okoliščinah konkretnega primera, ko so se meritve hitrosti izvajale z laserskim merilnikom hitrosti na avtocesti, kjer zaradi varnosti v nobenem primeru ne bi bilo možno ustavljanje voznikov neposredno na kraju storitve prekrška oz. na mestu, kjer so se opravljale meritve in je bila taka praksa policije označena kot neustrezna. Ker ne gre za primerljivo zadevo glede na okoliščine obravnavanega primera, je sklicevanje obdolženca na sodbo Višjega sodišča v Kopru PRp 58/2015 neutemeljeno.

10. Sedaj veljavni Pravilnik ne vsebuje določbe, ki bi bila v celoti primerljiva z določbo 15. člena prej veljavnega Pravilnika, temveč v 16. členu zgolj za nesamodejne merilnike hitrosti predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve (drugi odstavek 16. člena Pravilnika). Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti meritev hitrosti pokazana vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve.1 Poleg tega, da taka razlaga ni v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika (saj ta govori o takojšnjem oz. neposrednem prikazu rezultata na prikazovalniku), je to tudi strogo tehnično nemogoče, saj tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Taka razlaga pa bi bila tudi v nasprotju s samim namenom meritev hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.

11. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče v pravilnost postopka meritve hitrosti nima nobenih pomislekov. Meritev hitrosti je bila opravljena z ustrezno certificiranim in posamično potrjenim laserskim merilnikom hitrosti. Meritev je opravil izkazano strokovno usposobljen policist, ki je tudi povedal, da v kolikor meritev ne bi bila izvedena pod ustreznim kotom (in na ustrezno površino - registrsko tablico), merilnik ne bi prikazal rezultata meritve, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da obdolženčevo vozilo nima registrske tablice velikosti 50 x 15 cm, ki je potrebna za opravljanje meritev hitrosti. Rezultat meritve je bil nedvomno neposredno po meritvi prikazan na prikazovalniku merilnika hitrosti. Po izpovedbah policistov in ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo obdolženec pritožbeno ne izpodbija, je bil rezultat meritve (izmerjena hitrost vožnje, ki je bila prikazana na prikazovalniku laserskega merilnika) obdolžencu pokazan po ustavitvi na bencinskem servisu (kar je ob zaslišanju policistov potrdil tudi obdolženec), ki se od kraja opravljanja meritev nahaja 1,3 kilometra, ker voznika v okoliščinah konkretne zadeve ni bilo mogoče ustaviti na kraju opravljanja meritev, saj je bila hitrost izmerjena kot odhajajočemu vozilu, torej ko je odpeljal mimo policijske patrulje, ki pa je nemudoma zapeljala za njim in ga izsledila po vožnji na zelo kratki relaciji. Pritožbene navedbe, s katerimi obdolženec izpodbija pravilnost opravljene meritve hitrosti zaradi neizpolnjevanja zahtev Pravilnika, so tako neutemeljene.

12. Neutemeljena pa so tudi pritožbena navajanja, da bi sodišče moralo iz spisovnega gradiva izločiti zapisnike o zaslišanju poslujočih policistov in zapisnik o meritvah hitrosti oz. da teh dokazov ne bi smelo upoštevati, ker policista nista tehnično sredstvo, s katerim je potrebno dokazovati prekršek prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje, zapisnik o meritvah hitrosti pa ne izpolnjuje pogojev iz 55. člena ZP-1. 13. Zapisnik o merjenju hitrosti (priloga A1) ni zapisnik, ki bi ga policisti bili dolžni sestaviti v skladu s 55. členom ZP-1 in tudi ne izpolnjuje pogojev iz 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se ga v postopku o prekršku smiselno uporablja na podlagi 67. člena ZP-1, da bi se ga štelo za javno listino, saj obdolžencu ni bil ponujen v podpis in mu ni bila dana možnost izjasnitve o resničnosti tam zapisanih dejstev, a gre vseeno za enega izmed listinskih dokazov, ki predstavlja dopustno dokazno sredstvo, ki ga je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 133. člena ZP-1 dokazno ocenjevalo tudi v odnosu z drugimi izvedenimi dokazi, kot izhaja iz 6. točke obrazložitve napadene sodbe.

14. Prav tako pa je dopusten dokaz zaslišanje policistov kot prič, ki resda niso tehnično sredstvo, vendar pa gre za osebe, za katere je verjetno, da lahko kaj povejo o protipravnem ravnanju storilca in o drugih pomembnih okoliščinah prekrška. V primeru obravnavanja prekrška prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje sodišče preverja okoliščine meritve in predočitve prekrška, da lahko presodi, ali je bila meritev opravljena s pravilno uporabo ustreznega merilnika hitrosti in ustrezno predočena obdolžencu. Ker pri izpovedbah zaslišanih policistov in zapisniku o meritvah hitrosti ne gre za dokaza, ki bi bila pridobljena s kršitvijo človekovih pravic, ni podlage za izločitev teh dokazov iz spisa oz. njihovo neupoštevanje pri odločanju o odgovornosti za storjeni prekršek.

15. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v ničemer ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da bi v okviru zbiranja dokazov za ugotovljeni prekršek v okviru postopka o prekršku, ki se je začel s podanim znakom policista za ustavitev motornega kolesa, morala biti ugotovljena tudi ″identiteta uporabljenega merila″. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da obdolžencu na kraju vodenja postopka ni prejel podatkov o identiteti merila, saj je policist J. izpovedal, da je obdolženi ob predočitvi rezultata meritve želel preveriti, ali je merilnik hitrosti umerjen in mu je bila pokazana nalepka, ki izkazuje veljavnost potrdila o skladnosti, policist L. pa se sicer ni spomnil, ali je obdolženec zahteval podatke o skladnosti, povedal pa je, da je policist J. obdolžencu merilnik hitrosti pokazal celo trikrat. Brez osnove pa so tudi pritožbene navedbe, da uporabljeno merilo ne spada v meroslovni nadzor po Zakonu o meroslovju (ZMer-1), saj je povsem jasno, da so bila izdana ustrezna potrdila o skladnosti merilnika hitrosti z določbami omenjenega zakona.

16. Ob pravilnih in popolnih ugotovitvah, da so obdolžencu v celoti dokazani vsi objektivni zakonski znaki očitanega mu prekrška, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec za prekršek tudi odgovoren, saj je kot polnoletna oseba in voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem za več vrst motornih vozil, nedvomno vedel, da je hitrost vožnje v naselju omejena na 50 km/h, prav tako pa je vedel, da vozi skozi naselje, a hitrosti vožnje ni zmanjšal na dovoljeno in je tako hotel ravnati, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom.

17. Pri odmeri izrečenih sankcij je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je za storjeni prekršek predpisana globa v določenem znesku 1.000,00 EUR in stranska sankcija 9 kazenskih točk v cestnem prometu, ki ju je tudi pravilno izreklo v predpisani višini oz. številu. Posebne olajševalne okoliščine, ki bi omogočale izrek globe pod zakonsko določeno mejo za tovrstni prekršek, v spisovnem gradivu namreč niso izkazane, niti jih obdolženec v pritožbi ne zatrjuje. Pritožbeno nasprotovanje izreku stranske sankcije kazenskih točk in posledične naložitve ustrezne sodne takse za izrek stranske sankcije, ki ga obdolženec utemeljuje z zmotnim tolmačenjem prvega odstavka 22. člena ZP-1 in neustreznim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009, je neutemeljeno. Zakonsko besedilo prvega odstavka 22. člena ZP-1, da se kazenske točke v cestnem prometu predpišejo v višini od ene do 18 točk v določenem številu za prekršek zoper varnost cestnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica, namreč zavezuje zakonodajalca, da presodi, za katere prekrške bo določil tudi izrek te stranske sankcije. Ko pa je z zakonom določeno, da se za določeno vrsto prekrškov izreče tudi ta stranska sankcija, jo je sodišče dolžno izreči v predpisanem številu in pri tem nima možnosti tehtanja in odmerjanja števila kazenskih točk, kot očitno zmotno meni obdolženec, in nima dolžnosti ugotavljanja stopnje ogrožanja varnosti cestnega prometa s konkretnim prekrškom.

18. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

19. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka – sodne takse v višini 225,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1 Tako stališče izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani PRp 189/2019 z dne 5. 9. 2019, s katerim pa Višje sodišče v Celju iz pojasnjenih razlogov ne more soglašati.