Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo, zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu prizna bolniški stalež. Zmožnost za delo je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov (z zaslišanjem tožnika in njegovega osebnega zdravnika), zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se o delazmožnosti pridobi izvedensko mnenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 16. 12. 2011 in 2. stavka 1. odstavka odločbe št. ... z dne 17. 11. 2011 ter ugotovitev, da je bil zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 1. 12. 2011 do 12. 2. 2012. Ob enem je odločilo, da bo o priglašenih stroških odvetnika odločila služba za brezplačno pravno pomoč s posebno odločbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj bi se tožnikova delazmožnost za čas od 1. 12. 2011 do 12. 2. 2012 morala ugotavljati z izvedencem medicinske stroke skladno z njegovim predlogom. Izvedenec bi moral pregledati tožnika in njegovo medicinsko dokumentacijo ter podati izvid in mnenje o strokovnih vprašanjih. Iz zaslišanja dr. U.U. izhaja, da je bil tožnik v tem času pogostokrat pri njem na obisku in da je potreboval zdravniško pomoč. Ravno ti pogosti obiski pri osebnem zdravniku dokazujejo, da je imel tožnik zdravstvene težave in da v spornem obdobju ni mogel delati.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Stranke so v skladu z 212. členom ZPP dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze. Na predloge strank pa sodišče glede na določbo 213. člena ZPP ni vezano in samo odloči kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V primeru, da sodišče zavrne predlog za izvedbo določenega dokaza, navede razloge za takšno odločitev.

V konkretnem primeru je zavrnilni dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, sodišče prve stopnje obrazložilo. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno vztrajanje, da so izpolnjeni pogoji za postavitev izvedenca, oziroma da bi začasno nezmožnost za delo moral ugotavljati izvedenec.

Skladno z določbo 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. To pomeni, da v primeru, če ne gre za strokovna vprašanja in če je relevantna dejstva mogoče ugotoviti na podlagi drugih dokazov, izvedba dokaza z izvedencem, ni potrebna.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe toženca z dne 16. 12. 2011, odločbo z dne 17. 11. 2011 pa glede 2. stavka 1. odstavka v zvezi z vprašanjem, ali je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 1. 12. 2011 do 12. 2. 2012. V zvezi z vprašanjem, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju in tudi o pogostosti obiskov pri osebnem zdravniku, je sodišče zaslišalo tožnikovega osebnega zdravnika, pred tem pa še tožnika.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je osebni zdravnik prepričljivo izpovedal, da bolniški stalež iz zdravstvenih razlogov od 1. 12. 2011 do 12. 2. 2012 pri tožniku ni bil indiciran. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku, ki je bil ob kontrolnih pregledih oktobra in novembra 2011 disforičen, to je slabe volje, vendar ob primerni čustveni legi in mu je bila za stabilizacijo stanja in lajšanje bolečin v križu, predpisana medikamentozna terapija, ni bil indiciran bolniški stalež. Čeprav je bil tožnik v relevantnem obdobju pri osebnem zdravniku štirikrat in sicer 14. 12. 2011, 30. 12. 2011 ter 19. 1. in 7. 2. 2012, pa za tožnika tedaj niso bile zapisane kakšne bolezenske težave ali predpisana terapija. Bolezenske težave, ki niso psihične narave, so zabeležene šele 14. 2. 2012, to je po spornem obdobju in je bil tožnik iz tega razloga in ugotovljenih težav od 13. 2. 2012 tudi v bolniškem staležu. Glede na vse navedeno se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je bil tožnik v spornem obdobju pogostokrat na obisku pri osebnem zdravniku in da to potrjuje, da je imel tožnik zdravstvene težave in da ni bil zmožen za delo. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog po postavitvi sodnega izvedenca. Dejansko stanje glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju je bilo dovolj razčiščeno že z zaslišanjem osebnega zdravnika. Kakšno je bilo zdravstveno stanje v spornem obdobju pa je smiselno enako izpovedal tudi sam tožnik in sicer, da v spornem obdobju ni imel posebnega zdravljenja razen predpisanih tablet, niti preiskave in da je bil zaradi kolcanja, ki se mu je pojavilo decembra 2011 operiran februarja 2012. Glede na vse obrazloženo in ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.