Jedro

Dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe po panožni kolektivni pogodbi ne more biti del urne postavke (ne da bi bilo razvidno, kolikšen je). Ker tožena stranka tudi ni dokazala, da je urna postavka, na podlagi katere je bila tožnici obračunana plača, višja za višino dodatka, je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači iz naslova neizplačanega dodatka utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah 2 in 4 izreka delno spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od regresov za letni dopust za leti 2005 in 2006 ter od dodatkov za minulo delo za leti 2005 in 2006 od 23. 2. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati premalo izplačano plačo za mesec avgust 2009 v znesku 187,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka); obračunati regrese za letni dopust za leto 2005 znesek 593,66 EUR, za leto 2006 znesek 605,07 EUR, za leto 2007 znesek 617,59 EUR, za leto 2008 znesek 665,00 EUR in za leto 2009 znesek 686,00 EUR, od teh zneskov obračunati in odvesti davek in ji izplačati pripadajoči neto regres, zmanjšan za leto 2009 za 100,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. v letu za znesek iz tega leta (2. točka izreka); plačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 661,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 dalje do plačila (3. točka izreka); iz naslova dodatka za minulo delo za leto 2005 obračunati znesek 746,43 EUR za leto 2006 obračunati znesek 772,47 EUR, za leto 2007 obračunati znesek 798,51 EUR, za leto 2008 obračunati znesek 824,55 EUR in za leto 2009 obračunati znesek 875,57 EUR, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. v letu za znesek iz preteklega leta (4. točka izreka). Višji zahtevek, za plačilo neto plač za meseca avgust v znesku 78,02 EUR in september 2009 v znesku 153,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, za obračun regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 7,00 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila in za leto 2009 obračun dodatka za minulo delo v znesku 3,43 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila, je zavrnilo (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.140,72 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa, od tega datuma dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama.

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi dne 30. 6. 2011 predlagala pribavo podatkov o prejetih plačilih s strani tožene stranke pri ... banki d.d., K. banka, v letu 2009. Tožena stranka je temu dokaznemu predlogu nasprotovala, ker je bil prepozen. S tem ko je sodišče dokaznemu predlogu ugodilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje navaja, da tožnica ni natančno opredelila kolektivne pogodbe, po kateri je obračunala regres za letni dopust, dodatek za minulo delo in odpravnino, zaradi česar tožbenega zahtevka ni bilo mogoče preizkusiti. Zamolčala je tudi, da je do prekinitve delovnega razmerja prišlo zaradi njenega ravnanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Vse listine, ki jih je priložila tožbi, so fiktivne, saj jih je sestavila sama za potrebe njene odjave iz delovnega razmerja in uveljavljanja pravic na Zavodu za zaposlovanje. Tožena stranka je tožnici na osnovi sklenjenih pogodb o zaposlitvi obračunala in izplačala plačo, zato iz naslova dodatka za minulo delo ni bila prikrajšana. Sploh pa obračunskim listom, ki jih je prejemala, ni ugovarjala. Tožnici je bil tako kot ostalim delavkam izplačan regres za letni dopust. Res pa je, da jim regres ni bil nakazan na njihove račune, ampak izplačan na roko. Ker je bila tožnica zadolžena za izdelavo obračuna tako za plače kot tudi za regres in v vseh petih letih tožene stranke ni pozvala na izplačilo regresa, njenim navedbam, da ni prejela regresa, ni moč slediti. Prav tako ji tožena stranka tudi ne dolguje ničesar iz naslova minulega dela, saj sta se stranki dogovorili, da je minulo delo zajeto v urni postavki. Iz predloženega izpisa ... banke je razvidno, da je plačila nadomestil na tožničin račun nakazovala družba P. d.o.o., kar je pojasnil tudi direktor tožene stranke, ko je bil zaslišan kot stranka. Tožena stranka je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, vendar tožnica ni bila pripravljena nadomestiti stroškov. Ker izvedenec ni bil postavljen, ni mogoče preveriti obračuna tožnice, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje. Toženec je tudi ugovarjal zastaranja tožbenega zahtevka in obresti. Tožnici namreč gredo obresti za regrese za letni dopust le od dneva vložitve tožbe, saj pred tem tožnica regresa ni terjala, kar seveda ponovno dokazuje, da je regres prejela na roko, kar pa je zamolčala. Navaja, da tožnica ni povrnila toženi stranki zneskov, ki jih je ta plačala za kurilno olje, ki si ga je na njen račun nabavila tožnica, prav tako pa je tudi zadržala odškodnino, ki jo je plačala zavarovalnica na tožničin račun iz naslova škode zaradi razlitja vode pri toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbam tožnice, čeprav je izpisek ... banke potrdil prilaščanje tožnice in oškodovanje tožene stranke, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako pa tudi ni utemeljilo, na osnovi katerih podatkov je bila obračunana plača, regres, minulo delo in odpravnina, kot tudi ni sledilo predlogu za imenovanje izvedenca. Prav tako pa je v posledici tega napačno obračunalo stroške postopka. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, je pa delno nepravilno, v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti, uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici, ki je bila zaposlena pri toženi stranki, delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 18. 9. 2009. Po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, upravičen do odpravnine v višini 1/5 osnove, ki je povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena od 11. 4. 2003 do 18. 9. 2009, odpravnine po 109. členu ZDR ni prejela. Na podlagi listinske dokumentacije v spisu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožničina povprečna plača vsaj 600,00 EUR, zato bi ji pripadala celo višja odpravnina od vtoževanega zneska 661,56 EUR. Glede na to je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo v celoti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj odpravnina zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja, zato je tožena stranka v zamudi od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da so listine, ki jih je tožnica priložila tožbi, fiktivne, saj jih je sestavila sama za potrebe odjave iz delovnega razmerja in uveljavljanja pravic na Zavodu za zaposlovanje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A3) je podpisal direktor tožene stranke in na podlagi te odpovedi je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožena stranka tožnici ni v celoti izplačala neto zneska nadomestila plače za mesec avgust 2009. Iz plačilnega lista za mesec avgust 2009 namreč izhaja, da je bila tožnici pravilno obračunana plača skupaj s povračilom stroškov za prevoz na delo in prehrano v neto znesku 441,06 vendar ji je bil na njen TTR nakazan le znesek 253,29 EUR, zato ji je sodišče prve stopnje upravičeno dosodilo še razliko v višini 187,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo tudi regrese za letni dopust za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 ter razliko v regresu za leto 2009, pri čemer je svojo odločitev pravilno oprlo na 131. člen ZDR, po katerem je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, skladno s kolektivno pogodbo dejavnosti pa tudi višjega, najkasneje do 1. julija tekočega leta. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da ji je regrese oziroma razliko v regresu za leto 2009 izplačala. Vtoževane zneske pa je oporekala le po temelju in ne po višini. Neutemeljen je ob tem pritožbeni očitek, da tožnica ni opredelila kolektivne pogodbe, po kateri je izračunala zneske regresov za letni dopust. Tožnica se je sklicevala na Kolektivno pogodbo za trgovino Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/1998 do 23/2006), ki je prenehala veljati v letu 2006, ko je stopila v veljavo Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006). Je pa pritožba utemeljena v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo ugovora zastaranja glede teka zakonskih zamudnih obresti od regresov za letni dopust. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti moralo upoštevati ugovor zastaranja tožene stranke. Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki skladno z določilom 1. odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Zastaranje teka zakonskih zamudnih obresti je bilo pretrgano z dnem vložitve tožbe (365. člen OZ). Tako so zastarale terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti zapadle pred 23. 2. 2007 in tožnica do zakonskih zamudnih obresti od zneskov regresov za letni dopust za leti 2005 in 2006 do tega datuma ni upravičena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tožničinem zahtevku za plačilo razlike v plači iz naslova minulega dela. Dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe je vseskozi določen v panožni kolektivni pogodbi za trgovinsko dejavnost. Dodatek nikakor ne more biti del urne postavke, ne da bi bilo razvidno, kolikšen je. Tožena stranka v postopku tudi ni dokazala, da je urna postavka, na podlagi katere je bila tožnici obračunana plača, višja prav za višino dodatka, do katerega je upravičena tožnica glede na delovno dobo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Ker je tožena stranka s plačilom v zamudi, je poleg glavnice dolžna plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi o tem delu zahtevka ni upoštevalo ugovora zastaranja teka zakonskih zamudnih obresti od zneskov dodatka za minulo delo. Zastaranje je pretrgala vložitev tožbe, zato so zastarane obresti od zneskov, ki so dospeli v plačilo do 23. 2. 2007, glede na triletni zastaralni rok (1. odstavek 347. člena OZ). Iz tega razloga ji je zakonske zamudne obresti od zneskov, ki so zapadli v plačilo pred tem datumom, od dneva zapadlosti do 23. 2. 2007, dosodilo neupravičeno.

Sodišče prve stopnje res ni pravilno uporabilo določbe 6. odstavka 286. člena ZPP, s tem ko je dopustilo izvedbo izvedbo dokaza s poizvedbami pri ... banki d.d., K. banka o prejetih plačilih na tožničin TRR. Ta kršitev pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje zato zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je tožnici izplačala za mesec avgust 2009 neto znesek, kot izhaja iz plačilne liste. Ker je tožnica v tožbi zatrjevala, da je bila pri plačilu prikrajšana, bi morala tožena stranka kot delodajalec dokazati, da ji je bil znesek, kot izhaja iz plačilne liste, dejansko nakazan. Tega pa ni dokazala. Tako je upoštevanje listine ... banke d.d. (C2) le v korist tožene stranke, saj je na tej podlagi sodišče prve stopnje tožnici dosodilo nižji znesek od vtoževanega. Ob tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je iz listine ... banke d.d. razvidno, da je tožnici nadomestila na njen račun nakazala družba P. d.d., ker to iz te listine ne izhaja. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi morala tožnica v zvezi z dodatkom za minulo delo ugovarjati obračunskim listom, saj gre za čisti denarni zahtevek, katerega višina temelji neposredno na določbah panožne kolektivne pogodbe, za te vrste zahtevkov pa 204. člen ZDR določa, da jih lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Enako velja tudi za zahtevek za izplačilo regresov za letni dopust. Ostale pritožbene navedbe o dolgovih, ki naj bi jih imela tožnica do tožene stranke, za odločitev o pritožbi niso pomembne, saj tožena stranka v zvezi z njimi ni podala niti pobotnega ugovora, še manj pa je vložila nasprotno tožbo, zato jih pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni upoštevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje v 2. in 4. točki izreka delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP) v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške.