Jedro

Res je, da bi moral dolžnik po izvršilnem naslovu plačevati preživnino zakoniti zastopnici, materi upnikov, na roke. Vendar lahko upnik kadarkoli pristane na drugačen način izpolnitve obveznosti, pristanek pa je lahko izražen tudi s konkludentnimi dejanji. Dolžnik zatrjuje prav to; da je zakonita zastopnica mld. dolžnikov tiho pristajala na drugačen način izpolnjevanja preživninske obveznosti - z neposrednim plačilom preživnine na roke otrok - in kot dokaz za to dejstvo tudi predlaga zaslišanje upnikov. Zatrjuje tudi, da sta tako upnica kot tudi zakonita zastopnica - za čas, ko je bila upnica še mladoletna - soglašali, da preživninsko obveznost do konca meseca avgusta izpolnjuje naturalno, z neposredno skrbjo za hčerko.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Upnika sta dne 18.11.2004 predlagala izvršbo na plačo dolžnika zaradi prisilne izterjave neplačane preživninske obveznosti, A.R, za obdobje 1.11.2003 do 1.11.2004, K.R. pa za obdobje od 1.7.2004 do 1.11.2004 in za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega preživninskega obroka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 19.11.2004 predlagano izvršbo dovolilo.

Zoper odločitev je ugovarjal dolžnik. V ugovoru je navedel, da je hči živela z njim do konca meseca avgusta, kar izhaja tudi iz sporazuma, ki sta ga z njim sklenili hči in njena mati, navedel pa je tudi, da je denar za preživljanje dajal neposredno otrokoma. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank in vpogled v pisni sporazum ter odjavo za hčerko.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo.

V obrazložitvi je navedlo, da je ugovor neobrazložen in zato neutemeljen. Sodišče je navedlo, da dolžnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da je hči živela z njim do konca avgusta, po oceni sodišča pa to tudi ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Sodišče je ocenilo, da tudi predloženi sporazum ni pravno upošteven in bi bila pravno upoštevna le sodna odločba, s katero bi bila hčer zaupana v varstvo in vzgojo očetu. Sodišče je ocenilo tudi, da tudi dejstvo, da je dolžnik preživnino dajal neposredno otrokoma ne more biti pravno upoštevno glede na to, da mora preživnino po izvršilnem naslovu plačevati na roke matere upnikov.

Zoper takšno odločitev se pritožuje dolžnik zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da res v zvezi z bivanjem hčerke K. ni nobene sodne odločbe, vendar meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je hči do konca avgusta živela pri njem, v tem času pa materi niso nastajali nobeni stroški. Poleg tega je za ugotovitev dejstva, da je zneske preživnine plačeval neposredno otrokoma - in to s tihim soglasjem njune matere - predlagal zaslišanje otrok. Zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ) v 55. členu primeroma navaja razloge, ki preprečujejo izvršbo. V 8. točki je določeno, da je razlog, ki preprečuje izvršbo, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Dolžnik zatrjuje, da je terjatev upnikov vsaj delno prenehala in sicer zato, ker je preživnino ob tihem soglasju matere plačeval v denarju neposredno upnikoma, preživnino za hčerko K. pa je ob njenem soglasju in ob soglasju njene matere do konca avgusta 2004 poravnaval naturalno. V ugovoru je predlagal dva dokaza: zaslišanje strank in vpogled v sklenjen sporazum. Listinski dokaz - sporazum je priložil ugovoru, drugi dokaz pa je predlagal. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je ugovor kljub temu neobrazložen in sicer zato, ker so dejstva, na katera se sklicuje dolžnik v ugovoru pravno nepomembna. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna. Res je, da bi moral dolžnik po izvršilnem naslovu plačevati preživnino zakoniti zastopnici, materi upnikov, na roke. Vendar lahko upnik kadarkoli pristane na drugačen način izpolnitve obveznosti, pristanek pa je lahko izražen tudi s konkludentnimi dejanji. Dolžnik zatrjuje prav to; da je zakonita zastopnica mld. dolžnikov tiho pristajala na drugačen način izpolnjevanja preživninske obveznosti - z neposrednim plačilom preživnine na roke otrok - in kot dokaz za to dejstvo tudi predlaga zaslišanje upnikov. Zatrjuje tudi, da sta tako upnica kot tudi zakonita zastopnica - za čas, ko je bila upnica še mladoletna - soglašali, da preživninsko obveznost do konca meseca avgusta izpolnjuje naturalno, z neposredno skrbjo za hčerko. To izkazuje s pisnim sporazumom in zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da navedena dejstva niso pravno pomembna. Tako je napačno ocenilo, da je ugovor neobrazložen in neutemeljen namesto, da bi ugovor vročilo upnikoma in nato postopalo po 58. členu ZIZ.

Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in je na podlagi tretje točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče upoštevati tudi, da je upnica že polnoletna in jo odvetnica lahko zastopa le na podlagi njenega pooblastila in ne več na podlagi pooblastila njene matere.