Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje sledi, da je bil osebni avtomobil Fiat "Tipo", kupljen iz tožnikovih prihrankov, ki jih je imel že ob sklenitvi zakonske zveze. Zato je pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da sporni osebni avto ni del skupnega premoženja tožnika in toženke (prim. 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Zatrjevano pomanjkanje oblike pri darilni pogodbi za osebni avto pa tudi ne more preprečiti vrnitvenega zahtevka po 2. odst. 84. čl. ZZZDR. Tudi upiranje razveljavitvi prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama, z zatrjevanjem, da je bila toženka lastnica spornega avtomobila, ne more biti utemeljeno (prim. 280. čl. in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. Razveljavilo je prodajno pogodbo za avtomobil Fiat "Tipo", sklenjeno med toženima strankama. Prvi toženki je naložilo vrnitev osebnega avtomobila Fiat "Tipo", polovico nepremičnin, vpisanih v vl. št. 534 k.o. V., tožnikovih osebnih predmetov in plačilo 268.316,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporaba materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. V reviziji vztraja pri trditvi, da ni razlogov za razveljavitev pogodbe, ker je bila toženka ob prodaji lastnica avtomobila. Nadalje očita sodišču, da ne odgovarja na ugovor tožene stranke, češ da je avto del skupnega premoženja tožnika in toženke. Brez nepravdnega postopka pa tožnik ne more postati izključni lastnik avtomobila. Če pa je bil avto podarjen, bi morala biti pogodba, da bi bila veljavna, overjena pred sodnikom. Meni, da tudi zahtevek za plačilo razlike v vrednosti ni utemeljen. Zatrjuje še, da glede ostalih premičnin ni pojasnjeno, ali so ti predmeti obstajali, ali je bil tožnik izključni lastnik, ali pa so bili pridobljeni v času trajanja zakonske zveze. Končno opozarja, da se je tožena stranka upirala spremembam tožbenega zahtevka, sodišče pa o njih ni odločilo s sklepom, ter da pritožbeno sodišče ni odločilo o pritožbi proti odločitvi prvostopenjskega sodišča o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da očitek nepravilnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje glede odločanja o dovolitvi spremembe tožbe, ni revizijski razlog (arg. a contrario 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP). Enako velja za očitek pritožbenemu sodišču glede neobravnavanja pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o stroških postopka (prim. 1. odst. 400. čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje sledi, da je bil osebni avtomobil Fiat "Tipo", kupljen iz tožnikovih prihrankov, ki jih je imel že ob sklenitvi zakonske zveze. Zato je pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da sporni osebni avto ni del skupnega premoženja tožnika in toženke (prim. 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Zatrjevano pomanjkanje oblike pri darilni pogodbi za osebni avto pa tudi ne more preprečiti vrnitvenega zahtevka po 2. odst. 84. čl. ZZZDR. Tudi upiranje razveljavitvi prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama, z zatrjevanjem, da je bila toženka lastnica spornega avtomobila, ne more biti utemeljeno (prim. 280. čl. in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Glede naloženega plačila 268.316,00 SIT pa je revidenta potrebno opozoriti na 2. odst. 84. čl. ZZZDR. Sodišči sta pravilno odločili tudi glede vrnitve ostalih premičnin. Ugotovili sta namreč, da so bili ti predmeti tožnikovi. Za presojo, da so del skupnega premoženja pravdnih strank, tako ni opore v dejanskih ugotovitvah.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).