Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, ko je odpravnina določena za primer razrešitve, katere posledica je prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne gre za odpravnino niti po določbi šestega odstavka 108. člena ZDR-1, saj tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga ali zaradi razloga nesposobnosti, prav tako pa tudi ne gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve (prvi odstavek 132. člena ZDR‑1). V teh primerih zakon določa, da se odpravnina izplača ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker dospelost ni določena, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe civilnega prava in na podlagi 2. odstavka 299. člena OZ pravilno štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele s tožnikovim opominom za plačilo. Enako velja tudi za plačilo nadomestila iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača zakonske zamudne obresti od zneska 1.937,09 EUR od 12. 2. 2021 do 19. 7. 2021, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.876,18 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2020) je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika za plačilo zneska 233,07 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti in spremenljivega dela plačila v višini 3.876,18 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da je dne 20. 2. 2020 tožniku zaradi razrešitve prenehala tudi pogodba o zaposlitvi, torej tudi delovno razmerje, kar pa je podvrženo predpisom delovnega prava in ne civilnega prava, kot je to obravnavalo sodišče prve stopnje. Spregledalo je tudi navedbe toženke, da je pri njej običajna praksa, da se odpravnina izplača skupaj z zadnjo plačo. Tako tožnik ni imel nobene obveze, da toženko poziva na izplačilo, zato je do zamudnih obresti upravičen. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določbe delovnega prava. Prav tako je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z zahtevkom glede spremenljivega dela plače. Tožnik je funkcijo direktorja z mandatno dobo štirih let, najprej opravljal neprofesionalno nato pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik razrešen s sklepom nadzornega sveta, mu mandat ni potekel, ampak je bil predčasno razrešen, odloga za plačilo 50 % spremenljivega prejemka po določbi 4. člena ZPPOGD ni bilo in je tožnik upravičen do celotnega izplačila spremenljivega dela. Iz 6. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se ta del plače določi s sklepom nadzornega sveta ob zaključku poslovnega leta na podlagi meril uspešnosti. Poslovno leto 2019 se je zaključilo z 31. 12. 2019. Letno poročilo je bilo objavljeno 7. 9. 2020 in sprejeto junija 2020, zato bi moralo sodišče priznati tek zamudnih obresti najmanj od junija 2020. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je predložila izračun za plačilo zneska 1.187,49 EUR šele po zaključeni glavni obravnavi, tako da so bile vse vloge tožnika potrebne, zato mu je sodišče neutemeljeno priznalo le 223,99 EUR, upoštevalo pa ni ne materialnih stroškov in tudi ne 22 % DDV. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev pobotanja stroškov, neutemeljeno pa je tudi priznalo pooblaščenki tožene stranke 240 točk za odsotnost iz pisarne, saj bi si ta lahko zagotovila pomoč odvetnikov iz območja Delovnega sodišča Koper.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa se nanje le pavšalno sklicuje. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik je vložil tožbo na plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 233,07 EUR iz naslova prepozno izplačane odpravnine in odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2019 ter zneska 3.876,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 20. 2. 2020 do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova pravica do odpravnine določena v prvem odstavku 8. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kjer je določeno, da tožniku pripada odpravnina v primeru razrešitve s položaja direktorja brez utemeljenega razloga, ni pa določeno, kdaj mu mora tožena stranka odpravnino izplačati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v takem primeru, ko je odpravnina določena za primer razrešitve, katere posledica je prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne gre za odpravnino niti po določbi šestega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), saj tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga ali zaradi razloga nesposobnosti, prav tako pa tudi ne gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve (prvi odstavek 132. člena ZDR‑1). V teh primerih zakon določa, da se odpravnina izplača ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker dospelost ni določena, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe civilnega prava in na podlagi 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) pravilno štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele s tožnikovim opominom za plačilo. Enako velja tudi za plačilo nadomestila iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila celotnega zneska spremenljivega dela plače. Sodišče je pravilno upoštevalo določbo 4. alineje 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD, Ur. l. RS. št. 21/2010), po kateri se spremenljivi prejemek določi s sklepom organa nadzora na koncu vsakega poslovnega leta, izplačilo 50 % tega prejemka se odloži najmanj za dve leti, če direktorju poteče mandat pred potekom tega izplačila, je upravičen do izplačila 50 % spremenljivega prejemka že ob izteku mandata, če pa je bil direktor manj kot dve leti, mu 50 % spremenljivega prejemka ne pripada. Ker je bil tožnik na mesto direktorja imenovan na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke dne 29. 4. 2019 in razrešen na podlagi sklepa istega organa dne 20. 2. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do izplačila še 50 % prejemka iz tega naslova ni upravičen. Tožniku pa je tudi pravilno (iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 7 obrazložitve te sodbe) dosodilo zakonske zamudne obresti od 12. 2. 2021, ko je tožnik toženo stranko opomnil za plačilo, do 19. 7. 2021, ko je plačilo zneska 1.937,09 EUR prejel. Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek iz tega naslova.

9. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je pravilno štelo, da je bila tožnikova tožba potrebna, saj je bila vložena in toženi stranki vročena pred njenim plačilom, zato je tožniku pravilno priznalo le stroške, ki so bili potrebni, in sicer stroške za sestavo tožbe, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve. Ostali stroški skladno z določbo 155. člena ZPP niso bili potrebni stroški, saj je tožena stranka izvršila plačilo tožniku, preden je podala odgovor na tožbo. Potrebni stroški tožene stranke pa so bili stroški, ki so ji nastali po izvršitvi plačila tožniku. Tako je pravilno pobotalo potrebne stroške tožnika s potrebnimi stroški tožene stranke. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče pripominja, da lahko pooblaščeni odvetnik stranke za zastopanje na naroku pooblasti substituta, vendar pa tega ni dolžan storiti.

10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške.