Jedro

Sporno v tej zadevi je, kaj pomeni besedna zveza "na vozilu" v določbi šestega odstavka 74. člena ZPrCp. Ta določa, da mora biti tovor naložen in pritrjen v skladu s predpisom, s katerim se podrobneje predpiše način namestitve, pritrditve in zavarovanja tovora na vozilu. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da besedna zveza "na vozilu" vključuje vse položaje, ko se tovor prevaža z vozilom v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je okrajno sodišče zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku PPP N. št. 1 z dne 4.11.2020, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek po devetem odstavku 74. člena ZPrCP.

2. Zoper sodbo se storilec – pravna oseba pritožuje. Nasprotuje stališču, da za odgovornost pravne osebe zadošča, da je bil (ob znanem neposrednem storilcu, zoper katerega je plačilni nalog postal pravnomočen) prekršek storjen pri opravljanju njene dejavnosti v imenu in na račun ali s sredstvi pravne osebe. To bi pomenilo, da ji je odvzeta možnost obrambe. Prekrškovni organ napačno razume bistvo šestega odstavka 74. člena ZPrCP, saj Pravilnik o nakladanju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik) in Navodilo za varno nalaganje in pritrjevanje tovora v cestnem prometu (v nadaljevanju Navodilo) urejajo nalaganje in privezovanje tovora, ki se prevaža na vozilu, ne pa v vozilu. Argument, ki ga je navedlo sodišče, ni upošteven, saj se storilcu očita prekršek po šestem in ne po prvem odstavku 74. člena ZPrCP. Na tovor, ki se prevaža v vozilu, se ne nanašata niti blanketni normi (Pravilnik in Navodilo). Taka razlaga je v skladu z namenom predpisa, kot je povzet v prvem odstavku 74. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je šlo za tovor, ki se je prevažal v zaprtem, od voznika in od okolice ločenem prostoru.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik sicer pravilno navaja, da ima kljub temu, da je plačilni nalog zoper neposrednega storilca že postal pravnomočen, vseeno možnost v postopku izkazati, da ni šlo za prekršek (saj v postopku zoper neposrednega storilca ni bil udeležen), oziroma da so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost za prekršek. Kršitev pravice do obrambe pa v predmetni zadevi vseeno ni podana, saj se pritožnik sklicuje zgolj na napačno uporabo materialnega prava, o čemer pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in na njegove navedbe odgovorilo.

5. Sporno v tej zadevi je, kaj pomeni besedna zveza "na vozilu" v določbi šestega odstavka 74. člena ZPrCp. Ta določa, da mora biti tovor naložen in pritrjen v skladu s predpisom, s katerim se podrobneje predpiše način namestitve, pritrditve in zavarovanja tovora na vozilu. V predmetni zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tovor v zaprtem prostoru znotraj vozila. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da besedna zveza "na vozilu" vključuje vse položaje, ko se tovor prevaža z vozilom v cestnem prometu. Če bi veljalo stališče pritožnika, bi to pomenilo, da zakon ureja samo prevažanje tovora na strehi vozila in na odprtih prikolicah, kar pa ne drži. Blanketna norma, na katero se določba sklicuje (Navodila, ki so priloga Pravilnika), namreč ureja tudi nalaganje tovora v zaprte dele vozila. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi izvajanji, da naj taka razlaga ne bi bila v skladu z namenom 74. člena ZPrCP. Nasprotno, namen te določbe je preprečiti nevarnost, ki jo za voznika in ostale udeležence v prometu predstavlja nepravilno naložen tovor. Ta nevarnost pa obstaja tudi, če se tovor prevaža v zaprtem prostoru vozila (lahko na primer pride do odprtja vrat, tovor je lahko eksploziven, nepravilno naložen tovor lahko vpliva na stabilnost vozila,...). Dodaten argument za stališče sodišča prve stopnje je tudi besedilo prvega odstavka 74. člena ZPrCP, ki na splošno določa, kako mora biti naložen tovor (v in na vozilu). Določba šestega odstavka pa predstavlja zgolj eno od konkretizacij dolžnostnega ravnanja iz prvega odstavka.

6. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

7. Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR (tarifna št. 8132 Zakona o sodnih taksah).