Jedro

Čeprav premoženjska korist ni element obravnavanega kaznivega dejanja, to ne omejuje sodišča, da ne bi sprejelo dokaznega zaključka o razlogih za ravnanje (motivu) storilca tega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obsojeno K. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenka nerazdelno s soobsojenim M. D. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenkin zagovornik, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 13303/2010 z dne 24. 11. 2011 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojenko je sodišče druge stopnje obvezalo tudi plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Obsojenkin zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 370. (pravilno: 371.) člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenko oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je podal odgovor vrhovni državni tožilec, ki se ne strinja z navedbami v zahtevi ter meni, da ni utemeljena.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik je v zvezi s tem v pisni vlogi ponovil v zahtevi izražena stališča, na katera po njegovi oceni vrhovni državni tožilec niti ni vsebinsko odgovoril. 6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V drugem odstavku 420. člena je izrecno izključena možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V zahtevi obsojenkin zagovornik navaja, da prihaja obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da premoženjska korist ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, po drugi strani pa zatrjuje, da je bila obsojenka „motivirana, da doseže korist“ in ji torej očita zasledovanje premoženjske koristi. Te napake sodbe sodišča prve stopnje naj ne bi odpravila niti obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, saj se vsebinsko pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča. Vendar pa vložniku zahteve ni mogoče pritrditi v njegovem razumevanju podane obrazložitve v izpodbijani sodbi, saj ne gre za nikakršna nasprotja, glede na to da s prvim stališčem pojasnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ, z drugim pa obrazloži svoj dokazni zaključek glede motiva obsojenkinega ravnanja. Slednje res ni element navedenega kaznivega dejanja, vendar to ne omejuje sodišča, da ne bi sprejelo dokaznega zaključka o razlogih za tako ravnanje storilca tega kaznivega dejanja.

8. Stališče vložnika je neutemeljeno tudi glede zatrjevanja, da je sodišče prekoračilo obtožbo (kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ko je navedlo, da bi obsojenka s tovrstnim kaznivim ravnanjem nadaljevala, če ji to ne bi preprečila notranja kontrola na Pošti Slovenije (kar naj bi po mnenju vložnika predstavljalo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Tudi v tem delu gre za sklepanje sodišča na podlagi izvedenih dokazov (poročilo o opravljeni kontroli dela z dne 9. 2. 2005 Pošte Slovenije, d. o. o.), ki so skupaj z drugimi pripomogli k odkritju obsojenkinega ravnanja; poleg tega pa je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenih dejstev le sklepalo, da je navedena kontrola onemogočila morebitna (torej ne gotova) nadaljnja podobna ravnanja obsojenke. V tej zvezi je sicer že sodišče druge stopnje dovolj jasno pojasnilo (točka 4 sodbe), da je bila obsojenka spoznana za krivo dejanja v okviru obtožnega predloga in je v tem pogledu merodajen le opis dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

9. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa vložitev zahteve ni dopustna, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.