Jedro

V obravnavanem primeru so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca. Toženec je ravnal v nasprotju s pooblastilom nadrejenega delavca s tem, ko je v imenu tožeče stranke prejel gotovino in jo je zadržal zase ter je ni izročil računovodstvu tožeče stranke. S takšnim ravnanjem je oškodoval tožečo stranko za sporni znesek. Toženec pa je pri tem ravnal naklepno, saj je nedvomno vedel, da za prisvojitev sporne gotovine nima nikakršne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 1.065,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 550,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da toženec krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami). Navaja, da če bi od delodajalčevih strank prejel sporen denar in ga skladno z delovnimi obveznostmi ne bi izročil tožeči stranki, bi s tem tožeči stranki povzročil premoženjsko škodo. Tukaj ne gre za v tožbi očitani primer neupravičene obogatitve, saj je med strankama obstajalo vzpostavljeno delovno razmerje. Zakonske predpostavke neupravičene obogatitve tako niso podane. Iz sodbe izhaja kontradiktornost razlogov, ker je sodišče štelo, da je bil toženec pooblaščenec tožeče stranke na podlagi ustnega pooblastila za sprejem denarja, pravna podlaga (v tem primeru ustno pooblastilo oziroma pogodba o zaposlitvi) pa izključuje uporabo pravil neupravičene obogatitve. S takšnim pojmovanjem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno in krajevno pristojno, da odloča v delovnem sporu o obogatitvenem zahtevku. Pojasnjuje, da s strani tožeče stranke ni bil pooblaščen, da bi lahko od delodajalčevih strank sprejel denar, slednja zadolžitev ne izhaja niti iz pogodbe o zaposlitvi. Spornega denarja ni nikoli prejel od A.A. in B.B.. Navaja, da tožeča stranka ni podala navedb, ki bi utemeljevala njegovo odškodninsko odgovornost po 177. členu ZDR-1. Posledično tožbeni zahtevek ni sklepčen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je napačno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zmotna uporaba materialnega prava pa ni vplivala na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

6. Toženec s pritožbenimi navedbami zatrjuje kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po vsebini pritožba s sklicevanjem na navedeni absolutni bistveni kršitvi uveljavlja svoje nestrinjanje s pravno presojo sodišča prve stopnje. Zatrjevana kršitev ni podana, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki od 17. 12. 2015 do 22. 6. 2016 na delovnem mestu komercialist na terenu. Vodja komerciale C.C. je v času trajanja delovnega razmerja tožencu naročil, naj dostavi material A.A. in B.B. in ga tudi ustno pooblastil, naj ob izročitvi blaga od navedenih strank sprejme gotovino. A.A. in B.B. sta blago prejela in tožencu tudi izročila gotovino "na roke". Toženec bi moral denar izročiti računovodski službi tožeče stranke, tega pa ni storil in je denar samovoljno zadržal. Pritožbeno sodišče se s tako ugotovljenim dejanskim stanjem strinja, saj slednje izhaja iz skladnih izpovedi prič. Toženčev nadrejeni C.C. je izpovedal, da je toženca izrecno pooblastil za sprejem gotovine ob izročitvi blaga A.A. in B.B., tega denarja pa toženec ni izročil tožeči stranki. A.A. in B.B. pa sta izpovedala, da sta tožencu denar tudi izročila.

8. Tožeča stranka v predmetni pravdi zahteva denar, ki ga je toženec samovoljno zadržal v posledici kršitev svojih delovnih obveznosti. Sodišče je zahtevku ugodilo ob uporabi 190. člena OZ, kar ni prav. Sodišče namreč pri odločanju ni vezano na pravno podlago, ki jo ponudita pravdni stranki (tretji odstavek 180. člena ZPP), in svoje pravne presoje ne sme prilagajati zmotni pravni presoji pravdnih strank. Če je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek nepravilno zastavila in podala navedbe in trditve, izhajajoč iz napačne pravne interpretacije toženčevega dejanja, to ni razlog, da sodišče navedb in dokazov strank ne bi presodilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, bo to storilo pritožbeno sodišče. Pravdni stranki zaradi uporabe teh pravil tudi ne moreta biti presenečeni, saj gre za ustaljeno sodno prakso, ki jo moreta pooblaščenca poznati.

9. Pritrditi je potrebno pritožbi, da tožeča stranka v svojem bistvu uveljavlja odškodninsko odgovornost delavca, ki jo je potrebno presojati po 177. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami). Tožeča stranka vtožuje škodo, ki jo je na delu povzročil toženec. Pravdni stranki sta bili v delovnem razmerju, škoda pa je nastala kot posledica kršitev delavčevih obveznosti, natančneje ustnega pooblastila, danega s strani njemu nadrejenega delavca. Takšna ugotovitev zato napotuje na uporabo zgoraj citirane določbe ZDR-1, kar pa izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.1

10. Pritožbeno sodišče zavrača očitek pritožbe, da tožbeni zahtevek (tudi če se ga presoja po določbi 177. člena ZDR-1) ni sklepčen. Iz tožbe namreč izhajajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako je neutemeljen ugovor stvarne in krajevne nepristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Predmet zahtevka je odškodninska odgovornost delavca, ki jo uveljavlja njegov (bivši) delodajalec, reševanje tega spora pa je v domeni delovnega sodišča (5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, s spremembami). Navedeni očitek pa je neutemeljen tudi zato, ker je sklep opr. št. P 274/2016 z dne 19. 1. 2017, s katerim se je Okrajno sodišče v Novem mestu (pri katerem je tožeča stranka vložila tožbo) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tem sporu in zadevo odstopilo v reševanje sodišču prve stopnje kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču - že postal pravnomočen, saj nobena od strank zoper njega ni vložila pritožbe, čeprav je to možnost imela.

11. Vkljub zmotni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje tako široko ugotovilo dejansko stanje, da je moč na njegovi podlagi ugotoviti toženčevo odškodninsko odgovornost. 12. Prvi odstavek 177. člena ZDR-1 določa, da mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca. Toženec je ravnal v nasprotju s pooblastilom C.C., njemu nadrejenega delavca, s tem, ko je v imenu tožeče stranke prejel gotovino od A.A. in B.B. in jo je zadržal zase ter je ni izročil računovodstvu tožeče stranke. S takšnim ravnanjem je oškodoval tožečo stranko za znesek v višini 1.065,00 EUR. Toženec pa je pri tem ravnal naklepno, saj je nedvomno vedel, da za prisvojitev sporne gotovine nima nikakršne podlage.2

14. Pritožba izpostavlja, da pooblastilo ni bilo pisno ter da toženčeva obveznost sprejemanja gotovine od strank ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Takšne pritožbene navedbe so za presojo toženčeve odgovornosti irelevantne. Toženec je za sprejem gotovine dobil ustno navodilo od njegovega nadrejenega, navedeno opravilo pa spada v toženčev delokrog, tudi pogodba o zaposlitvi v zadnji alineji 5. člena določa, da mora toženec opravljati naloge, ki izhajajo iz potreb delovnega mesta, po navodilu nadrejenega. Dotično pooblastilo pa je v luči toženčevega delovnega mesta (komercialist na terenu) povsem življenjsko in razumno.

15. Pri teku zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje prav tako napačno uporabilo materialno pravo, saj se je sklicevalo na določbe o neupravičeni obogatitvi (193. člen OZ). Presodilo je, da je toženec dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve (torej od dneva prejemov spornih zneskov gotovine). Vendar pa sklicevanje na napačno določbo v ničemer ne spremeni odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, saj tudi pravilna določba OZ postavi isti začetek teka obresti, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. 165. člen OZ namreč določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od dneva povzročitve škode. Škoda je bila tožeči stranki povzročena takrat, ko je toženec prejel posamične zneske gotovine in jih ni predal tožeči stranki, ti dnevi so pa identični z dnevi pridobitve gotovine, kot jih je pri teku zakonskih zamudnih obresti (ob sicer napačni uporabi materialnega prava) ugotovilo sodišče prve stopnje.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje, niti niso podani ostali v pritožbi uveljavljani razlogi ter razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer toženec iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 190. člen OZ govori o obogatitvi brez pravnega temelja. Ta pa je v predmetni zadevi podan, toženec je namreč kršil svoje delovne obveznosti, natančneje ustno pooblastilo njegovega nadrejenega. 2 Navedbe tožeče stranke o toženčevem naklepu izhajajo iz njenih trditev, da je toženec gotovino samovoljno zadržal, saj je skladno s svojimi obveznostmi ni izročil računovodstvu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je posredno ugotavljalo toženčev naklep, ko je presojalo njegovo nepoštenost.