Jedro

Za obstoj domneve oderuških obresti mora biti podan objektivni pogoj oderuškosti, kot je opredeljen v 377. členu OZ. Domnevo oderuških obresti, tudi če so te po objektivnem kriteriju zaradi visoke obrestne mere oderuške, lahko upnik izpodbije s tem, da dokaže, da ni izrabil stiske in težkega gmotnega stanja dolžnika oziroma njegove neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti.

Obresti, ki so do pred uveljavitvijo OZ-A dosegle glavnico, nehajo teči. To velja tako za pogodbene kot zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka tako spremeni, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, pod opr. št. In 2004/00034 z dne 11.2.2004 vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 2.845,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 420,40 EUR in v celoti v 3. točki izreka, na podlagi katerega sta dolžna toženca plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 154,064 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2004 dalje do plačila. Sklep o izvršbi pa se v 1. točki izreka razveljavi za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kolikor te presegajo 420,40 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi z dne 11.2.2004 v 1. in 3. točki izreka tako, da sta toženca dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.845,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2004 dalje in izvršilne stroške v višini 154,64 EUR z obrestmi od 11.2.2004 ter ji povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 651,05 EUR.

Proti sodbi se pritožujeta toženca, ki navajata, da sodišče ni upoštevalo njune vloge z dne 17.4.2008, v kateri sta poslala sodišču opravičilo zaradi izostanka z obravnave in sicer zaradi finančne stiske. Sodišče nadalje ni upoštevalo njune finančne stiske, kot tudi ne, da so bile dogovorjene oderuške obresti. V pritožbi nadalje navajata, da ne drži prvostopna ugotovitev oziroma trditev tožeče stranke, da sta bila pred podpisom pogodbe seznanjena z efektivno obrestno mero v višini 111,93 %. Bila sta zavedena glede višine obresti, ker sta bila neizkušena, lahkomiselna in preveč zaupljiva. Predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema prvostopno pravno stališče glede oderuških obresti, ki ga le to opira na določbo 377. čl. OZ. Za obstoj domneve oderuških obresti mora biti podan objektivni pogoj oderuškosti, kot je opredeljen v navedeni določbi s tem, da lahko upnik dokazuje, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika zaradi njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Domnevo oderuških obresti, tudi če so te po objektivnem kriteriju zaradi visoke obrestne mere oderuške, lahko upnik izpodbije s tem, da dokaže, da ni izrabil stiske in težkega gmotnega stanja dolžnika oziroma njegove neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Upnik je v svoji trditveni podlagi navedel dejstva, na podlagi katerih zatrjuje, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja oziroma neizkušenosti ali lahkomiselnosti dolžnikov. Tem dejstvom v postopku pred sodiščem prve stopnje toženca nista oporekala in jih je torej šteti za priznana ter jih ni potrebno posebej dokazovati. V pritožbi navedene trditve, s katerimi toženca oporekata zatrjevanim dejstvom s strani tožeče stranke o vprašanju neobstoja subjektivnega elementa oderuškosti, pa so glede na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP neupoštevne. Toženca namreč niti ne zatrjujeta, da brez svoje krivde ne bi mogla v postopku pred sodiščem prve stopnje oporekati trditvam tožeče stranke glede neobstoja subjektivnega elementa oderuškosti. Pritožba tožencev, kolikor izpodbija odločitev prvega sodišča, da ne gre za oderuške obresti, torej ni utemeljena. Prav tako pa se toženca tudi ne moreta uspešno sklicevati na svojo finančno stisko, ker le te sodišče pri odločanju o zahtevku za izpolnitev pogodbene obveznosti ne sme upoštevati, ta pa tudi ne predstavlja upoštevnega razloga za izostanek z naroka.

Ne glede na spredaj navedeno pa je pritožba delno utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih navajata toženca v pritožbi. Pritožbeno sodišče mora namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o zadevi ni uporabilo določbe 376. čl. nenoveliranega obligacijskega zakonika. V navedeni določbi je določeno, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ta določba, ki velja tako za pogodbene, kot za zakonske zamudne obresti je uporabna vse do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je pričela veljati dne 22.5.2007. Če so obresti, pogodbene ali zakonske zamudne, pred uveljavitvijo novele obligacijskega zakonika že dosegle glavnico, prenehajo teči. Obresti, ki so enkrat prenehale teči, ne morejo pričeti teči znova.

Iz priloge A12, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, je razvidno, koliko obrokov sta toženca plačala, kot tudi delež glavnice oziroma delež obresti v plačanih in neplačanih obrokih. Iz navedene priloge je razvidno, da sta toženca plačala štiri obroke in sicer na račun glavnice sta plačala 156,06 EUR in na račun obresti 418,72 EUR. Neodplačano je ostalo 20 obrokov, pri čemer seštevek deleža glavnice pokaže, da je ostalo neodplačano 1.643,85 EUR glavnice in 1.223,45 EUR obresti. Neplačane obroke, ki vsebujejo glavnico in obresti, je tožeča stranka vtoževala kot glavnico, od katere je terjala plačilo zakonskih zamudnih obresti. Upoštevajoč prej navedeno določbo 376. čl. OZ pa je tožeča stranka upravičena le do povrnitve glavnice in zapadlih, pa neplačanih obresti do višine neodplačane glavnice. Upravičena je torej do plačila glavnice v višini 1.643,85 EUR in obresti od tega zneska, dokler ne dosežejo glavnice. Ker so v vtoževanem znesku zajete tudi obresti v znesku 1.223,45 EUR, lahko tožeča stranka zahteva iz naslova zakonskih zamudnih obresti le še znesek 420,40 EUR, ki s seštevkom že v glavnici vsebovanih obresti skupaj znaša 1.643,85 EUR, kolikor znaša vtoževana glavnica vsebovana v neplačanih obrokih. Iz drugostopni sodbi priloženega obračuna obresti v prilogi pod št. 1 je razvidno, da bi zakonske zamudne obresti, tako kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje, presegle na dan uveljavitve novele obligacijskega zakonika glavnico v znesku 1.643,85 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da sta toženca poleg vtoževanega zneska, ki sestoji iz glavnice v znesku 1.643,85 EUR in obresti v znesku 1.223,45 EUR, dolžna plačati le še 420,40 EUR zakonskih zamudnih obresti.

Delna sprememba sodbe v glavni stvari ne vpliva na stroškovni izrek in zato pritožbeno sodišče vanj ni posegalo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.