Jedro

V postopku z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka že vrnjene trošarine po določbi 7. odstavka 54. člena ZTro gre za to, da je tožnik uveljavljal vračilo trošarine z računi, ki niso verodostojni, kar pomeni, da ni dokazov, da je energente dejansko tudi nabavil in plačal. S tem pa tudi niso izpolnjeni pogoji do vračila trošarine. V zadevi je podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti računov o nabavi energentov, na podlagi katerih je tožniku bila v postopku vračila vrnjena trošarina, je bilo ugotovljeno, da so računi neverodostojni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad A. obnovil postopek v delu, ki se nanaša na vračilo trošarine za mesec maj 2002 v znesku 334.015,89 SIT po odločbi št. ... z dne 10. 7. 2002, z izpodbijano odločbo pa je tožniku naložil plačilo 50 % trošarine za 10.527,48 litrov plinskega olja D2, ki mu je bila vrnjena dne 24. 7. 2002 v znesku 334.015,89 SIT, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve. Carinski urad navaja, da je tožnik na podlagi 7. odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 52/99 do 5/02, v nadaljevanju ZTro) in Odredbe o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo za industrijsko - komercialni namen (Uradni list RS, št. 40/99 in 38/01, v nadaljevanju Odredba) 1. 7. 2002 vložil zahtevek za vračilo trošarine za mineralna olja, ki se uporabijo za industrijsko - komercialni namen za mesec maj 2002, za opravljenih 2.343 delovnih ur in 23.068 litrov nabavljenega plinskega olja D2. Odredba v 2. členu določa, da se trošarina v višini 50 % lahko vrne za mineralna olja, ki se porabijo za pogon statičnih delovnih strojev ter strojev v strojegradnji in gradbeništvu, upravičenec za vračilo pa je pravna oziroma fizična oseba, ki v zvezi z opravljanjem dejavnosti te stroje uporablja. Količino mineralnega olja, za katero uveljavlja vračilo trošarine pa upravičenec dokazuje z računi o nabavi ter s podatki o namenu uporabe, ki jih mora voditi v posebni evidenci. Na podlagi popolnega zahtevka za vračilo je Carinski organ A. je dne 10. 7. 2002 izdal odločbo za vračilo trošarine, ki je bila 15. 7. 2002 vročena vlagatelju, in dne 30. 7. 2002 postala dokončna. Vlagatelju je bila vrnjena trošarina v višini 50 % dejansko plačane trošarine v skupni višini 731.901,50 SIT. Dne 9. 7. 2003 je Generalni carinski urad, Sektor za preiskovalne zadeve, Oddelek za preiskovalne zadeve v A. podal predlog za obnovo postopka in vzpostavitev zakonitega stanja za odločbo o vračilu trošarine za mineralna olja. V predlogu je navedeno, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled in sestavljen zapisnik dne 18. 10. 2002, na katerega je tožnik podal pisne pripombe, na podlagi katerih je bil sestavljen dopolnilni zapisnik. Ob kontroli računov, ki so predloženi zahtevkom za vračilo trošarine so bili družbi A.A.A. d.d., B., (v nadaljevanju A.A.A. d.d.) poslani dopisi v zvezi s preverjanjem verodostojnosti izdanih računov ter zahtevek za seznam vseh računov, ki so bili v času od 1. 7. 1999 do 30. 11. 2002 s strani družbe A.A.A. d.d. izdani na ime tožnika z davčno številko ... ter izpis po posameznih številkah računov, ki jih je k zahtevkom za vračilo trošarine prilagal tožnik. Pri primerjavi pridobljenih računalniških izpisov iz registra izdanih računov družbe A.A.A. d.d., izdanih na ime tožnika, in računov, priloženih k zahtevkom za vračilo trošarine je bilo ugotovljeno, da se del računov, ki jih je tožnik uveljavljal kot dokazilo za količino mineralnega olja, za katero je zahteval vračilo trošarine, ne nahaja v računalniški evidenci izdanih računov družbe A.A.A. d.d. z istimi elementi, oziroma se določene številke računov sploh ne nahajajo v njihovem registru. Nadaljnja primerjava računov, ki jih je tožnik prilagal k zahtevkom za vračilo trošarine glede številk računov, datumov in bencinskih servisov, je pokazala, da se vrsta blaga, znesek računa, način plačila - gotovina ali plačilna kartica ter ime kupca pri posameznih računih ne ujemajo s podatki zajetimi v evidencah centralnega registra družbe A.A.A. d.d.. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, da del računov, ki so bili priloženi kot dokazilo za uveljavljanje vračila trošarine, ni bil izdan s strani družbe A.A.A. d.d., oziroma da ne gre za račune, ki bi dokazovali nakup mineralnega olja na ime tožnika, je bil v zvezi s temi ugotovitvami ter zaradi zagotovitve načela zaslišanja stranke sestavljen dodatni zapisnik o inšpekcijskem pregledu dne 19. 5. 2003, pri čemer je bil po vloženih pripombah tožnika, dne 16. 6. 2003 sestavljen dopolnilni zapisnik. Tožniku je bila ob vročitvi zapisnika o ugotovitvah ponujena možnost, da si ogleda pridobljene verodostojne izpise iz centralnega registra družbe A.A.A. d.d., vendar pa te možnosti ni izkoristil. Po povedanem je Carinski urad A. zaključil, da obstaja zakoniti razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP), zato je izdal izpodbijani sklep. Postopek obnove se je začel na predlog Generalnega carinskega urada, Sektor za preiskovalne zadeve, Oddelek za preiskovalne zadeve v A. z dne 9. 7. 2003. V nadaljevanju obrazložitve Carinski urad A. za vsak sporen račun navede, kakšne so bile posamezne neusklajenosti med računom, ki ga je predložil tožnik in računalniškim izpisom izdanih računov družbe A.A.A. d.d.. Na podlagi opravljene primerjave računov Carinski urad A.A.A. zaključi, da računi, ki jih je kot dokazilo za nabavo 10.527,48 litrov goriva plinskega olja D2 k zahtevku za vračilo priložil tožnik, in računalniškim izpisom iz centralnega registra izdanih računov družbe A.A.A. d.d., teh računov ni mogoče šteti kot dokazilo o nabavi goriva, saj je primerjava dokazala, da predloženi računi za 10.527,48 litrov plinskega olja D2, za katere je tožnik zahteval vračilo trošarine, niso bili izdani tožniku in zato ne more biti upravičen za vračilo trošarine za navedeno količino goriva. Po povedanem je tožnik upravičen do vračila trošarine za 12.540,52 litrov plinskega olja D2 v znesku 397.885,61 SIT, za 10.527,48 litrov plinskega olja D2 pa je dolžan plačati 50 % trošarine po ceni 63,456 SIT na liter, kar znaša 334.015,89 SIT.

Pritožbeni organ je potrdil odločitev prvostopnega carinskega urada in se skliceval na razloge iz prvostopne odločbe, pritožbo pa je zavrnil kot neutemeljeno. V obravnavanem primeru gre za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po določbah 260. do 272. člena ZUP. Izredno pravno sredstvo je bilo uporabljeno na podlagi pooblastil iz 65. člena ZTro ter 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP). V nadaljevanju obrazložitve pritožbeni organ odgovarja na pritožbene ugovore in se sklicuje na določbe Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS), ki določa organizacijo Carinske uprave Republike Slovenije ter pristojnosti posameznih organov. Tako med naloge Generalnega carinskega urada po 10. točki 10. člena ZCS spadajo naknadna preverjanja deklaracij po Carinskem zakonu, inšpekcijski pregledi ter carinske in trošarinske kontrole. Opravljen inšpekcijski pregled je samostojni ukrep, ki ga izvajajo pooblaščene uradne osebe carinske službe in se zaključi z izdajo zapisnika. Zapisniške ugotovitve so bile poslane stvarno in krajevno pristojnemu Carinskemu uradu A. v smislu določb 14. točke 12. člena ZCS in 3. člena Odredbe. Odločbo, ki se obnavlja je izdal Carinski urad A., ki je v skladu z določbami 3. člena Odredbe krajevno pristojen glede na sedež tožnika za odločanje o vloženem zahtevku za vračilo trošarine. Za ugotovitev ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka je glede na določbo 2. odstavka 263. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski organ, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A., izvedel za novo dejstvo in nove dokaze kot razlog za uvedbo obnove postopka. Po mnenju pritožbenega organa je bil ta rok spoštovan, saj je bil Carinski urad A. seznanjen s predlogom za obnovo postopka in vsemi pripadajočimi dokumenti dne 9. 7. 2003, napaden sklep in odločbo pa je izdal dne 31. 7. 2003 in jo vročil tožniku dne 5. 8. 2003, torej znotraj omenjenega roka. Pritožba napačno šteje začetek teka roka od dne 19. 5. 2003, to je od datuma, ko je bil izdan dodatni zapisnik, saj gre za dokument Oddelka za preiskovane zadeve A., ki je organizacijsko del sektorja za preiskovalne zadeve, le-ta pa Generalnega carinskega urada, ki pa glede na določbe ZCS ni pristojen za vodenje postopka na prvi stopnji. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe v delu, da carinski urad ne bi smel istočasno izdati sklepa o obnovi ter meritorno odločiti o zadevi, temveč najprej izdati sklep o obnovi postopka, pri čemer se pritožbeni organ sklicuje na 3. odstavek 268. člena ZUP, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe. Pritožbeni organ še ugotavlja, da je carinski urad v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da so bila nova dejstva zapisniško prepričljivo ugotovljena, zato je carinski urad hkrati z začetkom postopka obnove tudi meritorno odločal o dolžnosti plačila neupravičeno vrnjenega zneska. Sicer pa je bilo tožniku omogočeno s pritožbo zoper odločbo izpodbijati tudi dopustnost obnove postopka, o teh navedbah pa se je izrekel pritožbeni organ. Glede obsega obnove pritožbeni organ pojasnjuje, da je obseg jasno določen v sklepu o obnovi, iz meritorne odločbe pa jasno izhaja, v katerem obsegu je nadomeščena vsebina obnovljene odločbe. Carinski organ je namreč samo za del spornih računov, ki so bili podlaga za odločanje o vračilu trošarine, naknadno ugotovil njihovo neverodostojnost. Samo ti računi in vračilo trošarine vezane na te račune, so bile predmet obnove postopka, ne pa tudi drugi sicer verodostojni računi, kar pomeni, da je samo v tem delu nadomeščena prvotna odločitev. Glede pritožbenih ugovorov, da niso podani pogoji za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, pritožbeni organ odgovarja, da se s takšnim zaključkom ne strinja, saj mora v smislu razlage navedene zakonske določbe dejstvo oziroma dokaz obstajati že pred izdajo odločbe, ki se obnavlja, vendar stranka oziroma organ zanj ni vedel. Če pa bi vedel in ga uporabil, bi to lahko pripeljalo do drugačne odločitve. V obravnavanem primeru je takšno dejstvo ravno obstoj neverodostojnih tožnikovih računov, saj je račun in s tem tudi ta njegova lastnost, obstajala že v času izdaje odločbe o vračilu trošarine, vendar njegova neverodostojnost organu ni bila poznana (in tudi ne gre za malomarno izvajanje upravnega postopka, ki ga carinskemu uradu očita tožnik) in zato to ni moglo biti uporabljeno oziroma upoštevano. V obravnavanem primeru gre za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP in ne po 2. točki istega člena, ki govori o obnovi, ko je bila izdana odločba na podlagi ponarejene listine, zato so pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče obnoviti postopek le, če bi bil tožnik ali kdo drug spoznan za krivega izdajanja krivih računov, irelevantne. Glede tožnikovih ugovorov, da so njegovi računi verodostojni, da pa je vprašanje ali so lahko samo podatki, pridobljeni s strani družbe A.A.A. d.d. merodajni za odločitev, saj po mnenju pritožbe lahko pride do računalniških in drugih napak, pritožbeni organ odgovarja, da število opravljenih delovnih ur in količina porabljenega goriva v tem primeru niso sporni, ampak so sporni računi za nabavo goriva, s katerim so bile opravljane strojne ure. Tudi prisotnost vseh potrebnih elementov računov ni sporna (datum, količina, cena...), ampak gre za vprašanje pristnosti računa kot takega. Že iz zapisniških ugotovitev kot tudi iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da je primerjava številk računov, izdanih s strani družbe A.A.A. d.d. na tožnika kot kupca in ki jih je k zahtevku za vračilo predložil tožnik, z računalniškim izpisom izdanih računov, ki jih je na zahtevo carinskega organa predložila družba A.A.A. d.d. pokazala, da je račun z isto številko pri istem bencinskem servisu bil izdan ali za drugo blago, ali drugi osebi, ali v drugačni vrednosti, oziroma je tudi način plačila drugačen (gotovina oziroma z bančnimi karticami). V nekaterih primerih je tožnik predložil račune, ki jih v računalniškem izpisu družbe A.A.A. d.d. sploh ni in po ugotovitvah družbe A.A.A. d.d. v spornem obdobju tožniku niso bili izdani niti na konkretnem bencinskem servisu ali na nobenem bencinskem servisu te družbe. Carinski urad je v obrazložitvi odločbe podrobno navedel, kaj je bilo dejansko prodano po računih, ki se samo po številki ujemajo z računi, ki jih je predložil tožnik, zato se pritožbeni organ v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na obrazložitev prvostopne odločbe. Tožniku so bile predložene vse listine vključno s A.A.A. dokumentacijo ter ugotovitvijo izdajatelja, da se na računih, ki jih predložil tožnik ter njihovi evidenci ujemajo le številka računa in bencinski servis, medtem ko se znesek in vrsta blaga ne ujemajo, včasih pa račun tožniku sploh ni bil izdan. Tožnik je imel možnost, da na te ugotovitve in navedbe odgovori ter predloži nasprotne dokaze, ki bi navedbe izdajatelja računov ovrgle, vendar tega ni storil, zato njegovih pavšalnih navedb o upoštevanju navedb samo ene strani ni mogoče upoštevati. Izdajatelj računov je namreč svojo ugotovitev iz dopisa podkrepil z izpisom iz svojih evidenc, medtem ko tožnik njegove, na dokazih temelječe trditve, le pavšalno izpodbija. Tožnik pravzaprav ni podal nobenega dokaza, ki bi ga carinski urad lahko ocenil. Tudi navedbe o možnih računalniških in drugih knjigovodskih napakah pri vodenju evidenc so le pavšalne. Pritožbeni organ dopušča možnost napak, vendar gre tu za predolgo časovno obdobje in preveliko število računov, ki se ne skladajo s podatki izdajatelja, da bi to lahko pripisali napaki v računalniškem sistemu družbe A.A.A. d.d.. V ugotovitvenem postopku po vloženi pritožbi je bilo od družbe A.A.A. d.d. pridobljeno dodatno pojasnilo v zvezi s tožniku izdanimi računi, družba pa je tudi opisala postopek v zvezi z izdajanjem računov. Razvidno je, da so bila ugotovljena neskladja v načinih plačila računa, da so posamezni računi tako datumsko, vrednostno in blagovno ne ujemajo s predloženimi računi, nekatere številke gotovinskih računov sploh ne obstajajo v evidencah izdajatelja ter da tudi oblika pisave ni identična pisavi, ki jo posamezen bencinski servis uporablja pri izdajanju računov. Vsak bencinski servis družbe A.A.A. d.d. ima lastno stroškovno mesto in svoje številčno zaporedje izdanih računov, ki se iz dneva v dan kontinuirano nadaljujejo. Vsi izdani računi na bencinskem servisu se avtomatično prenašajo v centralno bazo izdanih računov družbe A.A.A. d.d.. Do dne 29. 11. 2000 so imeli zaposleni na bencinskih servisih na podlagi takratne verzije maloprodajne aplikacije "profile podatkov" možnost vpogleda v seznam izdanih računov za predhodno obdobje in je omogočala spremembo vseh parametrov, izpisanih na računu. Zaradi možnosti zlorabe je bil od dne 29. 11. 2000 dalje (vsi sporni tožnikovi računi so bili izdani po tem datumu) zaposlenim na bencinskih servisih onemogočen dostop do aplikacije "profile podatkov". Pri tej aplikaciji je pomembno to, da je bilo možno po tem datumu spreminjati parametre le na računih, ki so bili dejansko že zavedeni v evidencah izdanih računov družbe A.A.A. d.d.. Pri tožniku pa so bili do meseca novembra 2001 nekateri računi z zaporednimi številkami, ki ne obstajajo v evidencah družbe A.A.A. d.d., iz česar sledi, da je bilo praktično nemogoče tovrstne račune prirejati s pomočjo zgoraj navedene aplikacije, kljub temu, da je oblika pisave na teh računih identična pisavi izdanih računov s strani te družbe. Po povedanem pritožbeni organ nima pomislekov v zvezi s pritožbenimi navedbami, zakaj vero poklanja prav evidenci, ki jo vodi družba A.A.A. d.d. in šteje tožnikove sporne račune za neverodostojne. Po mnenju pritožbenega organa je carinski organ ugotovil vse relevantne okoliščine, pomembne za odločitev, da računi, ki jih je predložil tožnik Oddelku za trošarine in na podlagi katerih je uveljavljal vračilo trošarine, niso bili izdani s strani družbe A.A.A. d.d. in količina mineralnega olja, navedenega na takem računu ni bila nabavljena s strani tožnika in posledično se tudi ni dokazljivo uporabila za industrijsko komercialni namen v skladu s 54. členom ZTro. Ker trošarina za mineralna olja predhodno ni bila plačana, je bil tožniku neupravičeno vrnjen znesek 50 % trošarine.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Po mnenju tožeče stranke je nesporno, da je kupljeno gorivo dejansko uporabljala za stroje, ki so upravičeni do povračila dela trošarine v skladu s predpisi. Takšnemu zahtevku je tožena stranka v celoti ugodila in vrnila predmetni znesek kot del vračila trošarine. Nesporno je, da je tožeča stranka opravljala v tem času promet, da je ustvarjala dohodek, in da so vsi stroji, ki so navedeni kot priloga k zahtevku za vračilo trošarine, bili tudi dejansko v pogonu s fondom ur, kot je opredeljen po posameznih dnevnih postavkah po priloženih prilogah v dveh izvodih. Glede na obseg prometa v letu 2002, je nesporno razvidno, da je v tem obdobju tožeča stranka imela prihodek od prodaje v višini 374.101.469,00 SIT. Navedeno torej izkazuje, da je tožeča stranka uporabljala gorivo ustrezne kvalitete in količine skladno z normativi določenimi za posamezne vrste strojev. Tožena stranka je obnovila postopek za odmero in izdala odločbo o vrnitvi z razlogom, ker toženec naj ne bi imel ustrezne evidence o porabi goriva v razmejitvi posameznih strojev. Temu pa ni tako, saj je tožnik pri vsaki zahtevi za vračilo trošarine priložil tudi specifikacijo za uporabo in obratovanje števila ur posameznega stroja. To pomeni, da je ta razmejitev bila v celoti narejena in da je evidenca pri tožeči stranki povsem korektna in pravilna. Nadalje so računi, ki so predloženi tožeči stranki po vseh zahtevanih pogojih zakona knjigovodske listine, ustrezno opremljene z vsemi podatki, ki služijo za knjigovodsko evidenco in ravno na podlagi takšnih računov in teh potrdil je tožena stranka priznala trošarino in jo tudi vrnila, vendar je kasneje po treh, štirih letih obnovila postopek. Nobenega uradnega dokumenta ni, da računi, ki jih je predložil tožnik niso pravi oziroma, da so ponarejeni. Gre za domnevo in zgolj za pavšalno primerjavo z računi podjetja A.A.A. d.d.. Tožeči stranki ni jasno, zakaj bi računi podjetja A.A.A. d.d. bili pomembnejši od računov, ki jih je imela ona in za eventuelne nepravilnosti v poslovanju družbe A.A.A. d.d. ne more tožeča stranka nositi škodljivih posledic. Tako niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Tožena stranka ni tista, ki bi imela pravico ugotavljati verodostojnost računov, saj je te račune priznala in jih kasneje brez opravičenega in tehtnega razloga več ne priznava. Na drugi strani pa ima tožeča stranka argumente, ko s prometom in popisom ur in z delovnimi nalogi dokazuje dejansko opravljeno obratovanje in najverjetneje gradbeni stroji ne morejo obratovati brez goriva. Trditev, da se del računov, ki so bili predloženi ne nahajajo v evidencah izdanih računov A.A.A. d.d. je neverodostojna in nekompetentna. Zato trditev, da je zahtevek temeljil na neresničnih podatkih ne drži in v tem primeru ta trditev ni dokazana. Dokumentacija, ki bi jo tožena stranka lahko predložila sodišču bi lahko pokazala, da ne gre za nobene novote, ki bi opravičevale obnovo postopka in posledično za upravičeno izdajo in spremembo prvotne odločbe. Sklepno sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in da odpravi odločbo Ministrstva za finance št. ... z dne 15. 12. 2006 ter sklep in odločbo št. ... z dne 1. 8. 2003 v celoti in da toženi stranki naloži vrnitev plačanega zneska in plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov njene obrazložitve. V nadaljevanju odgovora navaja, da je zoper tožnika tekel prekrškovni postopek in da je v teku tudi kazenski postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo prereka navedbe tožene stranke, vztraja pri svojih navedbah in dodaja, da nobeden od prekrškovnih postopkov ni bil pravnomočno zaključen in da je tudi kazenski postopek v začetni fazi. Sklicuje se še na vzorce, ki so bili dani v testiranje in sicer gre za gorivo dobavitelja B.B.B. d.o.o. iz C. pri B., iz katerih je razvidno, da ne vsebujejo markirnega indikatorja Solvent Yellow, oziroma je markirni indikator prisoten v količini, ki je veliko nižja od predpisane količine za gorivo za ogrevanje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka na podlagi določbe 7. odstavka 54. člena ZTro uveljavljala pravico do vračila trošarine v višini 50 % trošarine, ki je predpisana za pogonski namen in sicer za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu in strojegradnji. Podrobneje način vračila trošarine določa Odredba o vračilu trošarine za mineralna olja, ki je porabijo za industrijsko komercialni namen. Po določbi 3. odstavka 2. člena navedene Odredbe se količino mineralnega olja, za katero upravičenec uveljavlja vračilo trošarine dokazuje z računi o nabavi ter s podatki o namenu porabe, ki jih mora voditi v posebni evidenci. Iz navedenega torej izhaja, da je upravičenec za vračilo trošarine tista oseba, ki energente dokazljivo porabi za pogon predpisanih strojev, dokazati pa mora, da je te energente tudi nabavila. V sproženem postopku z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka že vrnjene trošarine po določbi 7. odstavka 54. člena ZTro, gre za to, da je tožnik uveljavljal vračilo trošarine z računi, ki niso verodostojni, kar pomeni, da ni dokazov, da je energente dejansko tudi nabavil in plačal. S tem pa tudi niso izpolnjeni pogoji do vračila trošarine, ki jo je tožnik zahteval, pri čemer je bilo njegovemu zahtevku (na podlagi neverodostojnih računov) tudi ugodeno. Sodišče pritrjuje stališču organa prve stopnje in pritožbenega organa, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V obravnavani zadevi je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti računov o nabavi energentov, na podlagi katerih je tožniku bila v postopku vračila vrnjena trošarina, ugotovljeno, da so računi neverodostojni. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, kako in na kakšen način je bilo ugotovljeno, da računi, ki jih je izstavila družbo A.A.A. d.d. niso verodostojni, saj je bilo v postopku tudi po presoji sodišča utemeljeno izkazano in dokazano, da tožnik spornih energentov po računih, ki jih je priložil svojemu zahtevku, ni nabavil in plačal. To pa so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je trošarinski organ prve stopnje izvedel šele potem, ko je bila tožniku že vrnjena trošarina in ki bi lahko privedle do drugačne odločitve, če bi se za te ugotovitve oziroma ta dejstva vedelo že ob odločanju o tožnikovem zahtevku za povračilo trošarine. Sodišče v zvezi s tem dodaja, da so navedene ugotovitve edini razlog za obnovo postopka vračila trošarine (neverodostojni računi), in ne morebiti nepravilno vodena evidenca o porabi goriva oziroma uporaba in obratovanje števila ur posameznega stroja, kot to zmotno zatrjuje tožnik v tožbi. Sodišče tudi ne ugovarja temu, da je imel tožnik v letu 2002 prihodek od prodaje, da je uporabljal gorivo ustrezne kvalitete in količine skladno z normativi, določenimi za posamezne vrste strojev, da so tožnikovi gradbeni stroji obratovali, kar pomeni, da je bilo gorivo porabljeno. V obravnavanem upravnem sporu je pomembno zgolj to, ali je tožnik upravičeno uveljavljal pravico do vračila trošarine po določbi 7. odstavka 54. člena ZTro, ali ne. Carinski organ je tisti, ki nadzoruje izvajanje določb ZTro, tudi v obsegu ali je trošarinska obveznost pravilno obračunana (61. člen ZTro). Ker so bili torej, kot že navedeno, izpolnjeni pogoji za obnovo postopka sodišče zgolj ugotavlja, da so vsi pogoji za obnovo postopka po določbah 260. do 272. člena ZUP podani, tako glede pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti kot tudi organa, ki je pristojen za izdajo sklepa o obnovi postopka, na kar je že odgovoril pritožbeni organ in se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na njegove razloge. Trošarinski organ je lahko izdal istočasno sklep o obnovi postopka in odločbo, s katero je tožniku naložil v plačilo neupravičeno vrnjeno trošarino po določbi 268. člena ZUP. Kolikor tožnik v tožbi ponavlja ugovore, da trošarinski organ ne more biti tisti, ki lahko ugotavlja verodostojnost oziroma neverodostojnost listin in da je lahko nenazadnje tudi evidenca družbe A.A.A. d.d. nepravilna, se sodišče sklicuje na razloge, navedene v odločbi pritožbenega organa. Dodaja pa, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je bil glede verodostojnosti računov opravljen temeljit ugotovitveni postopek, v katerem je bil pregledan vsak posamezen račun, ki ga je izdala družba A.A.A. d.d. tožniku, pri čemer je bila opravljena primerjava (vsakega posameznega računa) iz evidence družbe A.A.A. d.d. z računi, ki jih je tožnik priložil k zahtevku za vračilo trošarine. Primerjava je bila opravljena za obdobje od decembra 2000 do avgusta 2002, natančno je bilo ugotovljeno, kateri računi niso verodostojni, pri čemer sodišče poudarja, da je bila tožniku pravica do vračila trošarine, ki je temeljila na verodostojnih računih priznana, zato sodišče ne dvomi v pravilnost in verodostojnost evidence družbe A.A.A. d.d.. Na drugi strani pa tožnik, razen pavšalnih navajanj in ugovorov, da evidenca družbe A.A.A. d.d. ni pravilna, nima. V postopku je imel možnost vpogleda v dokumentacijo družbe A.A.A. d.d.. Zato sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Vse navedbe tako tožeče stranke, kot tožene stranke glede prekrškovnih oziroma kazenskega postopka, so za odločanje v tem upravnem sporu, irelevantne.

Sodišče je odločilo na nejavni seji (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker dejansko stanje, ki je relevantno za rešitev tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Po povedanem je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in na zakonu utemeljen, da je odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.