Jedro

Vsaka ocena, ki jo poda nadrejeni o svojem podrejenem delavcu, je do neke mere subjektivna, razen v primerih, ko sta kvantiteta in kvaliteta dela normirana. Merilo gospodarnost in kvaliteta dela - odnos do materiala in sredstev je zakonito uporabljeno, če je predpostavljeni vodja ocenil odnos posameznih delavcev v proizvodnji, konkretno v oddelku montaže, do materiala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "1. Zahtevek tožnice xy na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 16.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja in odločbe komisije za pritožbe z dne 6.9.1991 in da jo je tožena stranka dolžna takoj pozvati nazaj na delo ter ji povrniti stroške postopka, v 8 dneh pod izvršbo, s e z a v r n e .

2. Zahtevek tožnice xy na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 16.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki in odločbe komisije za pritožbe tožene stranke z dne 6.9.1991 ter ugotovitev, da tožeči stranki na podlagi izpodbijanih sklepov delovno razmerje ni prenehalo, temveč ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja od dneva dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji povrniti stroške postopka, v 8 dneh pod izvršbo", s e z a v r n e .

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 16.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnice xy in odločbo komisije za pritožbe tožene stranke z dne 6.9.1991 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, (točka 1 a in 1 b izreka).

Razveljavilo pa je tudi sklep direktorja tožene stranke z dne 16.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnici xy in odločbo komisije za pritožbe z dne 6.9.1991 ter ugotovilo, da tožeči stranki xy na podlagi izpodbijanih sklepov delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja od dneva dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka pa je dolžna tožečo stranko xy takoj pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni (točka 3 a, 3 b in 3 c izreka).

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama tudi stroške postopka v višini 24.809,00 SIT, v roku 8 dni (4. točka izreka).

Tožbeni zahtevek xy na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 16.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki xy in razveljavitev dokončne odločbe pritožbene komisije z dne 9.9.1991 in ugotovitev, da tožeči stranki na podlagi izpodbijanih sklepov ni prenehalo delovno razmerje, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja od dneva dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, razen za čas od 1.6.1992 do 31.10.1992 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati takoj nazaj na delo je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča v točki 1 a in 1 b, 3 a, 3 b, 3 c in 4, torej v delu, ki se nanaša na tožnico xy in xy ter izrek o pravdnih stroških iz vseh razlogov po 353. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi, tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne in jim naloži tudi plačilo pravdnih stroškov, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je vložila ocenjevalne liste tudi za druge delavke v postopku za ugotavljanje presežnih delavcev, število točk, ki so jih dosegle pa je razvidno iz ocenjevalnih listov. Za vse presežne delavce so bili uporabljeni enaki kriteriji. Tožena stranka tudi pripominja, da ni lahko ocenjevati in primerjati 120 povprečnih delavcev ob predpostavki, da jih je 2/3 preveč in da zanj v prihodnosti ni dela, čeprav med njimi ni izrazito slabih delavcev. S. T. ima 4 razrede osnovne šole in je delala v montaži bojlerjev srednje litraže. Zaslišana priča xy, ki je bil neposredno nadrejeni xy, je povedal, da je delala napake in, da je včasih prišlo do pomanjkljivosti pri delu, vendar je bilo to sporazumno odpravljeno. Tožena stranka v pritožbi tudi dodaja, da je kot korekcijske kriterije upoštevala strokovno izobrazbo tožnice, delovne izkušnje in dolžino delovno dobe in ob upoštevanju vseh teh kriterijev, bi tožnica vseeno postala trajno presežna delavka. Enako velja za xy, ki pa je bila kontrolorka za program malolitražnih bojlerjev in je med t.i. kontrolorji dosegla najmanj točk. Tožnici sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem prerekajo pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter prizna tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov po 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ki jih pritožba sicer samo pavšalno uveljavlja, je pa na popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča preizkušalo ali sta bili tožnici po temljnem kriteriju delovne uspešnosti zakonito uvrščeni med trajno presežne delavke. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje pribavilo manjkajoče listine in sicer ocenjevalne liste tudi za druge delavke, da se je lahko ugotovilo, kakšno število točk so dosegle druge delavke in ali so bili pri ocenjevanju uporabljeni za vse ocenjevalne delavke enaki kriteriji. Zaslišalo je obe tožnici kot stranki ter tudi xy, ki je ocenjeval tožnici ter po tako izvedenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da sta bili tako xy kot tudi xy nezakonito uvrščeni med trajno presežne delavke po temljnem kriteriju delovne uspešnosti, saj ni bilo zanesljivih kazalcev za ugotovitev, katere delavke so bile delovno bolj uspešne. Zato je sklepa o prenehanju delovnega razmerja tako za xy kot tudi za xy razveljavilo kot nezakonita.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede nezakonite uporabe temeljnega kriterija delovne uspešnosti ne strinja. Na podlagi 16. člena Pravilnika o načinu določanja presežnih delavcev tožene stranke je delavce po temeljnem kriteriju delovne uspešnosti na podlagi meril iz dopolnjenega 15. člena pravilnika ocenil po sprejeti mikro organizaciji družbe predpostavljeni vodja. V konkretnem primeru je bil to xy, ki je zaslišan kot priča tudi izpovedal, kaj ga je vodilo pri taki oceni.

Pri oceni je izhajal iz meril sprejetih na 9. redni seji skupščine družbe dne 14.1.1991. Skupščina tožene stranke je na tej seji sprejela spremembe 15. člena pravilnika tako, da so bila določena tudi merila delovne uspešnosti za proizvodne delavce. Sprejet je bil sklep, da se delovna uspešnost delavcev na nalog - normativ, ki zapadejo v določitev konkretnih presežnih delavcev ocenjuje po posebnih merilih in sicer doseg srednje vrednosti normativa v letu 1989 oz. v prvem tromesečju leta 1990, gospodarnost in kvaliteta dela - odnos do materiala in sredstev za delo ter odnos do dela in sodelavcev (izostajanje in zamujanje na delo in druge kršitve delovnih obveznosti in disciplina). Kot izhaja iz ocenjevalnih listov tožnic sta dosegli pri prvem merilu 5 točk, pri gospodarnosti in kvaliteti dela - odnos do materiala in sredstev sta dosegli - 5 točk, kar pomeni, da sta bili po tem merilu najnižje ocenjene, pri odnosu do dela in sodelavcev pa je xy dobila 5 točk, xy pa 10. Tako je skupno število točk po vseh merilih, ki so bili podlaga za oceno temeljnega kriterija delovne uspešnosti xy dosegla 10 točk, Tesičeva pa 5 točk. Iz primerjave ostalih ocenjevalnih listov izhaja, da so tudi drugi ocenjevani delavci dobivali prav pri odnosu do materiala - 5 točk, kar pomeni, da so bili ocenjeni kot slabi. Zato ne drži trditev tožnic, da sta bili samo oni dve ocenjeni pri drugem merilu z minus točkami. Prav tako pa je pravno neutemeljena navedba tožnice Starčevičeve, da je bila ocenjevana v času, ko je bila na porodniškem dopustu. Vse ocene delovne uspešnosti so bile napravljene 18.1.1991, upošteval pa se je za vse ocenjevane delavce vrednost normativa v letu 1989 in v prvem tromesečju leta 1990. Ker je bila tožnica na porodniškem dopustu od 1.6.1990 do 1.6.1991, ocenjevanje pa je bilo opravljena za prvo polletje 1990 leta in to za vse delavce, ki so delali na nalog - normativ, je tožena stranka pravilno ravnala, ko je ocenila tudi tožničino delovno uspešnost. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni bilo zanesljivih kazalcev, katere delavke so bile delovne bolj uspešne. Po dopolnjeni določbi 15. člena pravilnika o načinu določanja presežnih delavcev pri toženi stranki so bila določena merila, po katerih se je ugotavljala delovna uspešnost delavcev na nalog - normativ. Sodišče prve stopnje sicer zaključuje, da je drugo merilo gospodarnost in kvaliteta dela - odnos do materiala in sredstev za delo premalo razdelan, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da v okviru tega merila predpostavljeni vodja, ki tudi sicer najbolj pozna delavce, lahko oceni, kakšen odnos do materiala ima posamezni delavec v proizvodnji, konkretno v oddelku montaže, kjer sta delali tudi tožnici. Predpostavljeni vodja tožnic I. Ž. je jasno povedal, da so obstajale razlike med delavkami, ki jih je ocenjeval, delavke pa je, ne glede na to, da je v tistem času zamenjeval obratovodjo, dobro poznal, saj je bil pred tem tehnolog v montaži, tako da je delavcem dajal tudi posamezne naloge. Kar se objektivnosti ocene delovne uspešnosti tiče, je mogoče zaključiti, da je vsaka ocena, ki jo poda nadrejeni o svojem podrejenem delavcu, nujno tudi subjektivna, saj drugače tudi ne more biti, razen v primerih, ko sta kvantiteta in kvaliteta dela normirana. Pri delavcih, ki delajo na normativ, se običajno delovna uspešnost ugotavlja tudi z doseganjem normativov, kar je izmerljivo, vendar pa obstajajo tudi druga merila za ugotavljanje delovne uspešnosti kot so npr. odnos do dela, odnos do sodelavcev, odnos do materiala itd.. Pri ocenjevanju teh meril pa je določena stopnja subjektivnosti nujno zlo. V obravnavanem primeru se je pritožbeno sodišče prepričalo v objektivnost ocene delovne uspešnosti tudi s primerjavo ocenjevanja drugih delavcev po spornem merilu - odnos do materiala in ugotovilo, da je predpostavljeni vodja glede na poznavanje delovnega procesa kot tudi poznavanje posameznih delavcev pravilno ocenil ne samo normativ kot prvo merilo za ugotavljanje delovne uspešnosti, kar je sicer izmerljivo, ampak tudi delavčev odnos do materiala in njegov odnos do sodelavcev.

Glede na navedeno je bila v konkretnem primeru delovna uspešnost kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve na podlagi vseh treh meril, ugotovljena na objektiven in zakonit način, zato je ta kriterij po zaključku pritožbenega sodišča lahko podlaga za določitev tožnic kot trajno presežnih delavk. V spornem primeru gre za vprašanje vrednotenja uporabe temeljnega kriterija delovne uspešnosti in v zvezi s tem za zakonitost oz. nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka. Vrednotenje predstavlja subsumpcijo (pravno kvalifikacijo) dejanskega stanja. Osnova tega vrednotenja je vedno dejansko stanje, ki pa je v obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno. Subsumpcija v izpodbijani sodbi pomeni torej pravni zaključek, da je bil temeljni kriterij delovne uspešnosti nezakonito uporabljen. Za tako sklepanje pa ni opore v izvedenih dokazih. Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ob uporabi 4. točke 373. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je zahtevek obeh tožnic stroškovno zavrnilo.

V danem primeru gre za spor v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v tovrstnih sporih po 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) delodajalec nosi sam stroške sodnega postopka ne glede na izid pravde, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Ker pa odgovor na pritožbo tožnic ni bil potreben za razjasnitev sporne zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnici nosita sami svoje stroške odgovora na pritožbo (166. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).