Jedro

V lastni zadevi odvetnik nima pravice do povračila stroškov po OT.

Stroški izvensodnih pogajanj za ureditev razmerij niso del stroškov, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal s tožbo. Te storitve tožnik ni opravljal kot odvetnik, opravljal jih je kot fizična oseba, zato ni upravičen obračunati navedene storitve po odvetniški tarifi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 15.000,00 EUR (1) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo, s tem, da toženi stranki ni treba izpolniti dajatve do tožnika, če mu izroči v last in posest del parc. št. 528/1 k.o. X do 1/18 celotnega solastniskega deleža te parcele, ali samostojni del te parcele, ki bo dobil novo parc. št. v izmeri 1000 m2, ki bo imel tudi vodni vir, dovozno pot in ki bo primeren za postavitev planinske koče (2) (točka I), zavrnilo pa je zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 36.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do dneva plačila (točka II) in tožniku naložilo, da je dolžan povrniti pravdne stroške toženke v višini 423,63 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (3) in v pritožbi navaja, da je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, da lahko tožnik obračuna stroške po tarifi 250,00 EUR na uro in zato ni pravne podlage, da mu toženka plača 36.000,00 EUR. Prvo sodišče je v delu, kjer je ugodilo tožbenemu zahtevku v obrazložitvi sodbe zapisalo, da bi tožena stranka predlog za razdružitev solastnine lahko vložila, pa tega ni storila, s čimer je tožniku nastala škoda. Drugi del tožbenega zahtevka predstavlja tožnikovo škodo, ki mu je nastala ravno zato, ker toženka ni izpolnila pogodbene obveznosti. Zato obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Znesek 36.000,00 EUR predstavlja škodo, ki izvira iz neizpolnitve obveznosti toženke, ker ni izročila tožniku v last in posest nepremičnine, tožnik pa je moral pozivati toženko na izpolnitev njene pogodbene obveznosti. Tožnik je pisal opomine in dopise, kar mu je vzelo določen čas in večletno delo. Svoje delo je denarno ovrednotil po tarifi, ki je veljala v Republiki Avstriji. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da so v stroške 36.000,00 EUR všteti stroški odmere zemljišča po geodetu, stroški načrta gradnje lovske koče, tožnik je le zatrjeval, da je imel s tem stroške, vendar v obračunu navedeni stroški niso zajeti. Prvo sodišče se ni opredelilo glede dokazne vrednosti dopisov, ki jih je tožnik v obdobju od 25. 9. 2006 do 15. 12. 2010 poslal na različne naslove.

3. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je dogovor z dne 15. 2. 2004 v nasprotju s 18. členom Odvetniške tarife (4), ki določa, da odvetnik in stranka lahko skleneta pisno pogodbo o plačilu storitev v določenem pavšalnem znesku, ali stroškov zastopanja v odstotku od vrednosti prisojenega zneska. V 17. členu Zakona o odvetništvu (5) je določeno, da se odvetnik v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da si izgovori namesto plačila za delo po OT največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Tožnik si je izgovoril nagrado, ki je nesorazmerna s predvidenim delom, kasneje pa se je odločil to nagrado iztožiti, čeprav storitve po pogodbi o naročilu z dne 15. 2. 2004 ni opravil. Do izvensodnega dogovora je prišlo po posredovanju A. O.. Tožnik ni dokazal, da je dejansko opravil za toženko dogovorjena opravila. Tožnik bi moral dokazati, katere storitve je za toženko opravil. Prvo sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da se honorar tožeči stranki zniža na primerno raven na podlagi tretjega odstavka 799. člena OZ. Dogovor o stroških je ničen, ker je nemoralen. Toženko je v postopku zastopal tožnik kot pripravnik v odvetniški pisarni L.. Odvetniška družba je izstavila toženki račun, ki ga je toženka plačala. Zmotna je ugotovitev, da je toženka s podpisom pogodbe o prodaji nepremičnine in izročitvijo pooblastila družbi G. d.o.o. za odmero nepremičnine, pripoznala svojo obveznosti, saj mora biti pripoznava jasna, nepogojna in določna. Neutemeljen je tožbeni zahtevek v delu, kjer se določa alternativna obveznost toženki, da izroči nepremičnino tožniku, ker toženka ni edina lastnica nepremičnine.

4. Pravdni stranki sta vložili odgovora na pritožbi, v katerih predlagata, da se pritožbi nasprotnih strank zavrneta in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako ni nasprotij med izrekom sodbe in obrazložitvijo, kot to v pritožbi zatrjuje tožnik. Prvo sodišče je pojasnilo razloge, zaradi katerih niso izpolnjeni pogoji za zmanjšanje dogovorjenega plačila za opravljene storitve, zato toženka zmotno zatrjuje, da sodba v tem delu nima razlogov. Tožnik je s postavljenim alternativnim tožbenim zahtevkom omogočil toženki, da ji ni treba plačati priznane denarne terjatve, če tožencu izroči v last in posest nepremičnino, kar daje toženki le dodatno možnost izbire in je v ničimer ne zavezuje, zato je takšen zahtevek dopusten, ob tem, da je hkrati v zvezi s pogodbenim dogovorom pravdnih strank, na podlagi katerega je bila tožniku priznana denarna terjatev do toženke. Iz navedenih razlogov ni relevantna okoliščina, ali je toženka (so)lastnica navedene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugodilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v obrazložitvi sodbe pa je dokazno ocenilo vse relevantne dokaze.

7. Pravdni stranki sta se v dogovoru o stroških z dne 15. 12. 2004 (6) dogovorili, da ima tožnik kot odvetnik mandat toženke, da zastopa njene pravne interese v izvensodnem postopku do vložitve tožbe, zoper terjatev dr. O., ki je iz naslova zastopanja toženke v denacionalizacijskem postopku uveljavljal zoper njo terjatev v višini 100.098,01 EUR, toženka pa se je zavezala tožniku za te storitve prepustiti v last in posest nepremičnino. Pravdni stranki sta v dogovoru določili, da se bodo njuni spori reševali pred sodiščem v Ljubljani in da se bo uporabljalo slovensko pravo.

8. Toženka je zatrjevala, da tožnik ni opravil dogovorjene storitve, hkrati pa, da za opravljene storitve tožnik ni upravičen do plačila v vrednosti 15.000,00 EUR (7), navajala pa je tudi, da je vse storitve tožniku že plačala. Takšna trditvena podlaga je v medsebojnem nasprotju, kar je vplivalo na dokazno oceno o utemeljenosti ugovorov toženke, kar prvo sodišče v sodbi utemeljeno izpostavlja. Prvo sodišče je v dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo in v sodbi pojasnilo razloge, zaradi katerih sodna poravnava za terjatev dr. O. v višini 15.000,00, ni bila posledica pogajalske uspešnosti sina toženka, marveč toženca (8), ki je toženko na podlagi dogovora zastopal v predsodnem postopku. V sodnem postopku je toženko zastopala odvetniška družba L., pri kateri je bil tožnik pripravnik in kateri je toženka za zastopanje plačala 16.644,38 EUR. Z navedenim plačilom pa ni prenehala zaveza toženke do tožnika iz dogovora.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka s podpisom pogodbe o prodaji nepremičnine in podpisom pooblastila G. d.o.o. za odmero nepremičnine pripoznala terjatev tožnika, še posebej, če se upošteva medsebojna komunikacija pravdnih strank in druga ravnanja pravdnih strank, v katerih toženka ni ugovarjala tožnikovemu zahtevku in je aktivno sledila predlogom tožnik, da se izvede prenos lastninske pravice na nepremičnini na tožnika. Terjatev tožnika zato ni zastarala. Toženka ni zatrjevala, da bi v navedenem obdobju zahtevala znižanje dogovorjene obveznosti, v postopku pa tudi ni opredeljeno pojasnila, kakšna bi bila primerna vrednost opravljenih storitev in na ta način pojasnila razloge, ki bi potrjevali trditev toženke, da je dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, ob tem, da je toženka trdila, da tožnik ni opravil zanjo nobenih storitev. Toženka je sicer zatrjevala, da je bila vrednost storitve 2.500,00 EUR, ker naj bi bila takšna vrednost nepremičnine, prvo sodišče pa je toženki pravilno pojasnilo razloge, zaradi katerih takšna vrednost storitve tožnika med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (9).

10. Tožnik je trdil, da sta dogovor sklenili tuji fizični osebi, za storitve, ki so se izvajale v Avstriji, zato je treba uporabiti avstrijsko pravo. V sporu med pravdnima strankama je treba uporabiti slovensko pravo, saj sta se tako v dogovoru dogovorili pravdni stranki, ker pa je toženka tuja fizična oseba in ker se je storitev opravljala v Avstriji, je bil tožnik upravičen storitev obračunati po predpisih, ki veljajo na območju države, v kateri je tožnik zastopal toženko (prvi in drugi odstavek 10. člena OT). Toženka ni trdila, da je dogovor o višini opravljene storitve, kot se uveljavlja v tožbi v nasprotju s predpisi ali tarifo, ki velja v Avstriji. Iz navedenih razlogov dogovor ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, kljub sklicevanju toženke na določbi 17. in 18. člena ZOdv.

11. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova plačila 36.000,00 EUR. Med pravdnima strankama ni bilo pogodbenega dogovora, na podlagi katerega bi bil tožnik upravičen zahtevati plačilo navedenega zneska, prav tako pa ni upravičen zaračunavati storitev za sestavo dopisov in za druge aktivnosti, s katerimi je želel pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini, ki so že bile predmet pogodbene obveznosti toženke iz dogovora. Te storitve tožnik ni opravljal kot odvetnik, opravljal jih je kot fizična oseba, zato ni upravičen obračunati navedene storitve po odvetniški tarifi (primerjaj s 2. členom ZOdv). V lastni zadevi odvetnik nima pravice do povračila stroškov po OT (10). Stroški izvensodnih pogajanj za ureditev razmerij niso del stroškov, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal s tožbo. Le izjemoma se v sodnih postopkih pred slovenskimi sodišči priznavajo predpravdni stroški (11) in še to vedno le kot del pravdnih stroškov (12). Glede na trditveno podlago in dokaze tožnik ni upravičen do povrnitve škode iz naslova odškodninske odgovornosti toženke, tudi ne iz naslova pogajanj, posebej ob predpostavki, da uveljavlja škodo (v višini), kot da bi storitve opravljal odvetnik in ne fizična oseba. Tožnik je določil obseg in način komunikacije ter vodil pogajanja, s katerimi so nastali stroški, sam se je odločil za čas vložitve tožbo, v kateri pa ne uveljavlja zahtevka na pridobitev lastninske pravice na nepremičnini (13), čeprav so stroški, ki jih uveljavlja, izključno posledica različnih aktivnosti, ki so bile povezane s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini. Tožnik ni izkazal obstoja elementov odškodninske odgovornosti toženke, zato je prvo sodišče v tem delu utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika.

12. Pritožbeni razlogi pravdnih strank niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbo nista bila potrebna, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje bo v tem delu moralo izdati popravni sklep, da popravi očitno pisno napako, saj je bila pri znesku 15.000,00 izpuščena valuta (EUR).

(2) V nadaljevanju nepremičnina.

(3) V nadaljevanju ZPP.

(4) V nadaljevanju OT.

(5) V nadaljevanju ZOdv.

(6) V nadaljevanju dogovor.

(7) Kar predstavlja vrednost nepremičnine.

(8) V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na ugotovitve prvega sodišča v četrtem odstavku sodbe na strani 9. (9) Glej šesti odstavek sodbe na strani 10. (10) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2733/2009. (11) V primeru odškodninskega zahtevka naslovljenega na zavarovalnico, stroški izvedeniškega mnenja, če so nujno potrebni za sklepčno tožbo itd. (12) Glej Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem 2. knjiga 10. tč. stran 39. (13) Takšen zahtevek postavlja alternativno, ki toženke ne zavezuje k izpolnitvi, daje ji le možnost izbire.