Jedro

Ob tem, ko za odreditev osebnega omejevalnega ukrepa zadostuje že enkratna neupravičena neudeležba razpisanega naroka, zlasti ob upoštevanju, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve, da je z enim vabilom obdolženca vabilo na več razpisanih narokov, pritožnik ne more doseči drugačne odločitve pritožbenega sodišča s smiselnim zavzemanjem, da bi moral obdolženec na vsakega od treh narokov prejeti ločeno vabilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odredilo pripor zoper obdolženega A. A. (v nadaljevanju: obdolženec) po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Odločilo je še, da pripor, odrejen s tem sklepom, v primeru, da ne bo odpravljen prej, traja od dneva in ure prijetja do objave sodbe, najdlje pa mesec dni.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne nazaj sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP sme sodišče v primeru, ko je očitno izkazano obdolženčevo izmikanje glavni obravnavi oziroma predobravnavnem naroku, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi oziroma predobravnavnem naroku. V tem primeru sme pripor trajati do objave sodbe oziroma najdalj mesec dni. Na podlagi 429. člena ZKP, se predmetne določbe smiselno uporabljajo tudi v skrajšanem postopku.

5. Sodišče prve stopnje je v 7. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa nanizalo in obrazložilo prepričljive in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljive razloge za zaključek o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Utemeljen sum je tako prvostopenjsko sodišče naslonilo na formalno in materialno preizkušen obtožni predlog okrožnega državnega tožilstva ter izpovedbe obdolženke B. B. in prič C. C. in Č. Č. Skladno s pritožbeno zatrjevanim je prvostopenjsko sodišče utemeljen sum res naslonilo na formalno in materialno preizkušen obtožni predlog tožilstva, kar je ob tem, ko je razloge za sprejem svoje odločitve oprlo tudi na vsebino drugih v postopku zbranih dokazov ter zaslišanj prič in obdolženke, ko torej utemeljenega suma ni oprlo le na sodno preizkušen obtožni predlog, tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezno. Ker gre za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem se sodišče res ne more sklicevati na izkazanost utemeljenega suma s pravnomočnim obtožnim aktom, kar pa še ne pomeni, da prvostopenjsko sodišče ob vseh drugih razumsko obrazloženih dokazih, ki utemeljen sum potrjujejo, sprejema odločitve ne bi smelo dodatno podkrepiti s formalnim in materialnim preizkusom obtožnega predloga.

Iz pritožbeno izpodbijanega sklepa tako izhaja, da sta tako C. C. kot tudi Č. Č. zaslišana pred sodiščem izpovedala, da je dogovore za nakup in izročitev telefona vodil obdolženi, plačevanje zapadlih položnic pa naj bi bilo prepuščeno obdolženemu in B. B. Tudi B. B., zaslišana pred sodiščem je povedala, da je obdolženi vedel zakaj gre in ji zagotavljal, da ji bo pomagal pri plačevanju položnic. Po prejemu položnic je položnice slikala in jih poslala obdolžencu, vendar na to ni odgovoril, po klicu in opozorilu, da je položnice potrebno plačati pa ji je slednji zagotovil, da bodo položnice plačane. Pritožnik tako ne more uspeti zgolj s ponujenimi lastnimi zaključki, da je iz izvedenih dokazov mogoče razbrati le-to, da naj bi bil obdolženec v stiku s svojo sestro in da naj bi bil posel izveden brez prisotnosti samega obdolženca, s katerimi zgolj nasprotuje po oceni drugostopenjskega sodišča ustrezno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tudi pritožnikovo nestrinjanje z ustreznostjo obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko zatrjuje, da naj bi bil sklep slabo in pomanjkljivo obrazložen po sodbi pritožbenega sodišča ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo bistvene razloge za sprejem svoje odločitve. V nasprotju s pritožbeno zatrjevanim tako drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sklep ustrezno obrazložen ter da v zvezi s tem ni podana zmotna ugotovitev sodišča glede zatrjevanega dejanskega stanja in tudi ne bistvena kršitev določb postopka. Pritožnik tako tudi z obširnim (in v delih nerazumljivim - nedokončani stavki), na načelni ravni izraženim nestrinjanjem glede obstoja utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja in tudi ponujeno lastno dokazno oceno, ne more doseči drugačne odločitve drugostopenjskega sodišča, saj je torej sodišče prve stopnje razloge o utemeljenosti suma razumsko in ustrezno obrazložilo.

6. Ob ustrezno izkazanem utemeljenem sumu sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v pritožbeno izpodbijanem sklepu pod točko 8. obrazložitve povzelo vročanje obdolžencu. Iz sklepa tako izhaja, da je bilo obdolženemu na naslovu v Švici, kjer naj bi tudi po navedbah pritožbe bival, pravilno vročeno vabilo za glavno obravnavo z dne 15. 6. 2022, kar pritožbeno ni sporno. Nadalje pa iz sklepa izhaja, da je bil obdolženec prijet in pripeljan v Zapore Celje, ko mu je sodišče 7. 7. 2022 pravilno vročilo vabilo na glavne obravnave za dneve 1. 9. 2022, 29. 9. 2022 in 27. 10. 2022 ter drugopis obtožnega predloga. Ob tem, ko za odreditev osebnega omejevalnega ukrepa zadostuje že enkratna neupravičena neudeležba razpisanega naroka, zlasti ob upoštevanju, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve, da je z enim vabilom obdolženca vabilo na več razpisanih narokov, pritožnik ne more doseči drugačne odločitve pritožbenega sodišča s smiselnim zavzemanjem, da bi moral obdolženec na vsakega od treh narokov prejeti ločeno vabilo. Ob izkazani in pritožbeno neizpodbijani pravilnosti vročitve obeh vabil, je zato odveč tudi pritožbena razprava o tem, zakaj sodišče vabil ni vročalo na njegovem naslovu v Švici, po delodajalcu ali na naslovu njegovega bivanja. Pravilno vročitev vabil je tako prvostopenjsko sodišče ugotovilo za naroke z dne 15. 6. 2022, 1. 9. 2022, 29. 9. 2022 in 27. 10. 2022, obdolženec pa ni pristopil na nobenega od razpisanih narokov in svojega izostanka ni (ustrezno) opravičil. Ob upoštevanju datuma izdaje in prejema vabil ter oddaljenosti od kraja bivanja, se kot neutemeljeni izkažejo tudi pritožbeni pomisleki o nezmožnosti uskladitve obdolženčevih delovnih obveznosti v Švici z njegovo dolžnostjo sodelovanja v kazenskem postopku. Vse to je sodišče prve stopnje v točki 8. in 9. pritožbeno izpodbijanega sklepa ustrezno in razumsko obrazložilo, zato pritožniku ni mogoče slediti, ko sodišču prve stopnje očita pomanjkanje razlogov za sprejem odločitve in pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa.

7. V izpodbijanem sklepu je razumsko in logično utemeljena tudi neogibnost in sorazmernost pripora, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča vodi v zaključek, da se obdolženi očitno izmika in noče pristopiti na razpisane naroke. Ob tem torej, ko je prvostopenjsko sodišče obdolženca večkrat neuspešno skušalo vabiti na razpisane naroke, ko prisilna privedba kot eden od milejših ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi zaradi bivanja obdolženca v Švici ni mogoča, kar je sodišče ustrezno obrazložilo, sodišču ni mogoče očitati niti, da ni izčrpalo vseh mu zakonsko predvidenih milejših ukrepov za zagotovitev navzočnosti. V izpodbijanem sklepu tako sodišče druge stopnje ni zaznalo očitanih kršitev materialnega in procesnega prava, s čimer se vse nekonkretizirane pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo takšno kršitev, izkažejo za neutemeljene.

8. V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sodišče pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo izmikanje prihodu na razpisane naroke. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.