Jedro

Če je odločitev o preureditvi in načinu financiranja kurilnice sprejela več kot polovica etažnih lastnikov, takšna odločitev v skladu z 2. odstavkom 30. člena SZ-1 zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki se s takšno odločitvijo niso strinjali, in morajo zato v skladu z 59. členom SZ-1 ravno tako redno in v roku izpolniti vse obveznosti do upravnika v skladu z izstavljenim mesečnim obračunom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi izvršilni sklep opr. št. In 79/2007 z dne 16.8.2007 v 1. in 3. točki tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči glavnico v znesku 812,40 EUR s pripadki ter stroške izvršilnega postopka v znesku 139,50 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v znesku 420,60 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev vlaga pravočasno laično pritožbo tožena stranka. Opozarja, da je s kurilno sezono jeseni 2005 legalno in z dovoljenjem upravljalca prešla na individualni način ogrevanja svojega stanovanja, o čemer je tudi posredovala dokazila. Meni, da Stanovanjski zakon dopušča možnost, da se določene izboljšave izvedejo, čeprav ni soglasja vseh etažnih lastnikov, vendar v tem primeru bremenijo stroški le tiste, ki so se zanje odločili. Zatrjuje, da ni dolžna plačati storitev, ki jih ni koristila, in navaja, da Stanovanjski zakon ne predpisuje obveznega enotnega načina ogrevanja v stanovanjski stavbi. Opozarja še na odločbi opr. št. 00 14 In 79/2008 in 91/2007 z dne 8.11.2007 in 28.4.2008, s katerima je sodišče sklenilo, da tožena stranka ni dolžna plačati stroškov preureditve kotlovnice in ogrevanja. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi zahtevala plačilo neporavnanih obveznosti, ki izhajajo iz mesečnih obračunov stroškov za posameznega etažnega lastnika, in sicer za preureditev kurilnice v bloku, za centralno ogrevanje, za plačilo odvetnika in cvetlic za korita ter za prispevke v rezervni sklad. Ker vrednost spornega predmeta, tj. 812,40 EUR, ne presega vrednosti iz 1. odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, 45/08, se sme sodba, s katero je bil končan postopek v predmetnem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). O pritožbi pa v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 458. člena ZPP odloča sodnik posameznik.

Pritožbeno sodišče je torej v predmetni zadevi vezano na dejanski stan, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na njegove ugotovitve o pravno odločilnih dejstvih pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi kot pravilne sprejema tudi njegove materialnopravne zaključke. Tožena stranka namreč v pritožbi nepotrebno opozarja, da zakon ne predpisuje obveznega enotnega načina ogrevanja v stanovanjski stavbi, saj pri tem spregleda, da je takšen pravilen materialnopravni zaključek sprejelo tudi že sodišče prve stopnje in da torej napačno stališče glede navedenega ni razlog sodišča prve stopnje za ugoditev zahtevku tožeče stranke glede stroškov ogrevanja. Sodišče prve stopnje je zahtevku v navedenem delu ugodilo zato, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je toplotne vode tudi izolirala in da torej sama skupnega ogrevanja ni koristila. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje na strani 9 izpodbijane sodbe predstavlja zaključek o pravnorelevantnih dejstvih, zato ga tožena stranka v pritožbi ne more več izpodbijati, pritožbeno sodišče pa je nanj vezano.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka za plačilo stroškov za preureditev kotlovnice, ki jo pritožba smiselno ravno tako izpodbija. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odločitev o preureditvi in načinu financiranja kurilnice sprejela več kot polovica etažnih lastnikov, namreč takšna odločitev v skladu z določbo 2. odstavka 30. člena SZ-1 zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki se s takšno odločitvijo niso strinjali in ki morajo zato v skladu z 59. členom SZ-1 ravno tako redno in v roku izpolniti vse obveznosti do upravnika v skladu z izstavljenim mesečnim obračunom.

Odločbe, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pa ne morejo predstavljati vsebinskega argumenta za njena zatrjevanja o tem, da vtoževanih stroškov ne dolguje, saj je bil v navedenih zadevah zahtevek zoper drugega etažnega lastnika kot dolžnika zavrnjen iz formalnih razlogov, tj. zato, ker tožeča stranka na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi ni obrazloženo odgovorila.

Ker tožena stranka v pritožbi smiselno ne opozarja na absolutne bistvene postopkovne kršitve pred sodiščem prve stopnje, niti na zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju o utemeljenosti drugih vtoževanih stroškov (tj. za odvetnika in cvetlice za korita ter za prispevke v rezervni sklad), takšnih kršitev pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni našlo niti pritožbeno sodišče (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).